Jedro

Rok za plačilo sodne takse iz 34. člena ZST-1 je materialni zakonski rok, ki ga ni dovoljeno podaljšati in tudi vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude takega roka ni mogoča. Institut vrnitve v prejšnje stanje je po 116. členu ZPP namenjen izključno odpravi posledic zamude procesnih rokov, torej tistih, ki jih določa procesno pravo. Razpravljanje o tem, ali je toženka zamudila rok za izpolnitev svoje taksne obveznosti iz opravičenega vzroka ali ne, je torej odveč, saj v nobenem primeru ne more doseči vrnitve v prejšnje stanje in se tako izogniti zakonski domnevi o umiku svoje pritožbe.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 6. 2013 se zavrne in se ta sklep potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 12. 2012 v izpodbijanem delu (I. točka izreka) se ugodi in se ta sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru tožene stranke in se sklep sodišča prve stopnje z dne 7. 10. 2011 (v I. točki izreka) razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe (glede nepremičnine parc. št. ID 000) pa zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 182,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je primarno zahtevala razveljavitev dogovora pravdnih strank iz julija 2010 o menjavi zemljišč, in sicer dela tedaj obstoječih parcel št. 844/1 in 845/16, obe k. o. X, vzpostavitev prejšnjega lastninskega in posestnega stanja, upoštevaje elaborat evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru izvedenca J. R. Š. z dne 30. 10. 2012, ter izročitev overjenega izbrisnega dovoljenja za vknjižbo izbrisa dveh hipotek pri parceli št. 845/42. Podrejeno je od toženke zahtevala sklenitev menjalne pogodbe, po kateri bi tožnica prejela v last in posest parcelo št. 845/45, toženka pa parcelo 844/15, izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis tožničine lastninske pravice ter izročitev overjenega izbrisnega dovoljenja za vknjižbo izbrisa dveh hipotek pri parceli 845/45 k. o. X. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo najprej ohranilo v veljavi svoj sklep o začasni odredbi z dne 7. 10. 2011, nato pa zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Nazadnje je odločilo, da mora toženka povrniti tožnici 600,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, toženka pa tudi zoper sklep v zvezi z izdano začasno odredbo.

4. Ker toženka ni pravočasno plačala celotne dolgovane takse za pritožbo, je predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je njen predlog z drugim izpodbijanim sklepom zavrnilo in obenem ugotovilo, da je toženkina pritožba umaknjena.

5. Tožnica se v svoji pritožbi sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo njenemu primarnemu zahtevku ugodeno. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za njegovo zavrnitev, so si namreč v nasprotju, saj se bistvena zmota presoja glede na okoliščine v času sklepanja pravnega posla, zato jih ni mogoče dokazovati z okoliščinami, ki so nastopile pozneje. Tožnica je bila prepričana, da je s sklenitvijo izpodbijanega dogovora pridobila dostop do javne poti. Zaradi okoliščin, ki so sledile, se je njen namen izjalovil. Kljub sklenjeni menjalni predpogodbi je ostala brez poti. Ni res, kar ugotavlja sodba, da je bila končna verzija ustnega dogovora, ki je bil podlaga za postopek izravnave meje, v celoti realizirana. Toženka namreč ni dosegla izbrisa hipoteke pri parceli št. 845/45. Sodišče je napačno presodilo, da ni prišlo do razdrtja prvotnega posla po samem zakonu. Do tožničine trditve, da ji zaradi razdrtja pogodbe pripada kondikcijski zahtevek, se sodišče ni opredelilo. Ker je toženka zavrnila podpis menjalne pogodbe, je bila pogodba razvezana po samem zakonu. Sodba o tem nima razlogov, prav tako ne o zatrjevani prevari, na katero se je tožnica sklicevala v postopku. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Glede obeh zahtevkov je potekal povsem isti dokazni postopek. Tožničin uspeh v pravdi je bil popoln, čim je sodišče ugodilo enemu od obeh zahtevkov.

6. Toženka se v pritožbi zoper sklep v zvezi z začasno odredbo sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sklepa in izdane začasne odredbe. Tožničina nedenarna terjatev za razveljavitev menjalne pogodbe ni bila nikoli verjetno izkazana, kar dokazuje zavrnilna sodba glede primarnega tožbenega zahtevka. Zavarovanje te tožničine terjatve zato ni potrebno, odveč pa je tudi ugotavljanje nadaljnjih pogojev za začasno odredbo.

7. Tudi v pritožbi zoper sodbo se toženka sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe o podrejenem tožbenem zahtevku in vrnitev zadeve v novo sojenje.

8. V pritožbi zoper sklep v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje toženka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poudarja, da se je blagajničarki v banki pri vnosu podatka o znesku nakazila ob plačilu dolgovane sodne takse za pritožbo primerila očitna pisna pomota, ki je toženka ni opazila, ampak jo je odkrila šele naknadno, ko je rok za plačilo takse že potekel. Ker je do zamude prišlo iz opravičenega vzroka, sodišče ne bi smelo zavrniti predlagane vrnitve v prejšnje stanje, s čimer je kršilo tudi toženkine ustavne pravice do sodnega varstva in do pravnega sredstva.

9. Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo zoper zadnji sklep predlaga njeno zavrnitev. Toženka bi zamudo lahko preprečila, če bi bila bolj skrbna. Sicer pa vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse sploh ni mogoče zahtevati.

10. Utemeljena je samo toženkina pritožba zoper sklep v zvezi z začasno odredbo. Ostali dve pritožbi (tožničina zoper sodbo in toženkina zoper sklep v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje) pa nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 13. 6. 2013:

11. Toženka je predlagala vrnitev v prejšnje stanje, ker ni pravočasno plačala celotne takse za pritožbo. Takso bi morala plačati v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga, kot je predpisano v 34. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Gre za materialni zakonski rok, ki ga ni dovoljeno podaljšati in tudi vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude takega roka ni mogoča. Institut vrnitve v prejšnje stanje je po 116. členu ZPP namenjen izključno odpravi posledic zamude procesnih rokov, torej tistih, ki jih določa procesno pravo. Razpravljanje o tem, ali je toženka zamudila rok za izpolnitev svoje taksne obveznosti iz opravičenega vzroka ali ne, je torej odveč, saj v nobenem primeru ne more doseči vrnitve v prejšnje stanje in se tako izogniti zakonski domnevi o umiku svoje pritožbe.

12. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženkinega predloga je torej pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo ta sklep sodišča prve stopnje. Posledično ni bilo zakonskih pogojev za obravnavanje toženkine pritožbe zoper sodbo.

O tožničini pritožbi zoper sodbo z dne 17. 12. 2012:

13. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka utemeljilo z izčrpnimi, jasnimi in razumljivimi razlogi, ki omogočajo njen pritožbeni preizkus. V obrazložitvi sodbe ni nobenih notranjih nasprotij, niti tistih, ki jih poskuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje se je tudi izrecno ali vsaj posredno opredelilo do vseh relevantnih tožničinih trditev. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. Tožničine trditve o tem, da je prišlo do razdrtja pogodbenega dogovora po samem zakonu, sodišče ni spregledalo, ampak jo je zavrnilo (21. točka obrazložitve na 17. strani sodbe), zato se ni bilo dolžno posebej ukvarjati še s pojasnjevanjem, zakaj tožnica na tej podlagi, s katero je po navedenem propadla, ni upravičena do kondikcijskega zahtevka. Tudi razlogovanje o zatrjevani toženkini prevari je bilo odveč. Po prvem odstavku 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ) gre za prevaro takrat, ko ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Ker tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni dokazala svoje zmote ob sklenitvi izpodbijanega pogodbenega dogovora, je jasno, da tudi s sklicevanjem na prevaro ne bi mogla uspeti.

14. Obrazložitev izpodbijane sodbe torej nima očitanih formalnih niti vsebinskih pomanjkljivosti. V obsežnem dokaznem postopku so bila pravilno ugotovljena vsa odločilna in druga pravno pomembna dejstva, nobeno od njih pa ni tako, da bi lahko omogočilo drugačno odločitev o tožničinem primarnem zahtevku. Po presoji pritožbenega sodišča je sicer treba pogodbeni dogovor pravdnih strank obravnavati kot celoto, torej tako prvotni ustni dogovor o menjavi zemljišč iz junija 2010, ki sta ga pravdni stranki nameravali realizirati v postopku izravnave meje, kot njun poznejši dogovor o sklenitvi menjalne predpogodbe za dvoje parcel, ki ju z izravnavo meje nista mogli pridobiti. Ni sporno, da je bil tožničin pogodbeni cilj zlasti pridobitev neposrednega dostopa s svojih zemljišč do javne ceste in da ji je uresničitev tega cilja preprečila toženka, ki je kljub sklenjeni predpogodbi z dne 3. 9. 2010 zavrnila obljubljeno sklenitev menjalne pogodbe za parcelo št. 845/45 vl. št. 1649 k. o. X, niti ni poskrbela za izbris hipoteke. Z navedenimi okoliščinami, ki jih tožnica ponovno uveljavlja v pritožbi, pa ni mogoče utemeljiti njene zatrjevane zmote ob sklenitvi izpodbijanega pogodbenega dogovora. Po 46. členu OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe le zaradi (bistvene in opravičljive) zmote o bistvenih lastnostih pogodbenega predmeta, o osebi, s katero sklepa pogodbo, ali o okoliščinah, ki veljajo po običajih v prometu ali po namenu strank za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Za takšno sankcijo so torej relevantna samo dejstva, ki so obstajala v času sklepanja pogodbe, ne pa tiste okoliščine, ki so nastopile v izpolnitveni fazi pogodbe, kot v obravnavanem primeru. Pač pa ima pogodbi zvesta stranka (ob pogojih, predpisanih v 103. do 110. členu OZ) pravico odstopiti od pogodbe, če druga stranka svoje obveznosti ne izpolni. Čeprav je toženka (v dopisu z dne 5. 11. 2010) izrecno zavrnila podpis menjalne pogodbe, potem ko ji je tožničina pooblaščenka za izpolnitev te njene takrat že zapadle pogodbene obveznosti določila dodaten petnajstdnevni rok, se tožnica ne more uspešno sklicevati, da je prišlo do razdrtja pogodbe po samem zakonu. Kot izhaja iz sporočila tožničine pooblaščenke z dne 10. 11. 2010, ki je sledil toženkini zavrnitvi podpisa menjalne pogodbe, je namreč tožnica tudi potem še poskušala s toženko sporazumno rešiti spor s ponudbo za ustanovitev vzajemne služnosti. Potemtakem je tožnica kljub poteku dodatnega roka za toženkino izpolnitev pogodbo želela ohraniti v veljavi (drugi odstavek 104. člena OZ), zato pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo.

15. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničin primarni zahtevek zavrnilo. Tožnica zatrjevane bistvene zmote ob sklepanju izpodbijanega pogodbenega dogovora ni dokazala, za zahtevano vzpostavitev prejšnjega lastninskega in posestnega stanja pa tudi ni kakšne druge dejanske ali pravne podlage. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih kršitev, zatrjevani pritožbeni razlogi pa niso podani, je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

O pritožbi zoper sklep z dne 17. 12. 2012:

16. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo, ki jo je 7. 10. 2011 izdalo v zavarovanje tožničine nedenarne terjatve, vsebovane v primarnem tožbenem zahtevku. Toženka upravičeno izpostavlja, da po zavrnitvi tega zahtevka ni bilo več pogojev za ohranitev izdane začasne odredbe v veljavi. Zavrnitev tožbenega zahtevka namreč pomeni, da sporna terjatev ni niti verjetno izkazana, zato tudi njeno zavarovanje očitno ni (bilo) potrebno. Ob tem nevarnost, da bo toženka razpolagala s sporno nepremičnino, ne zadošča. 17. Sodišče prve stopnje bi torej moralo toženkinemu ugovoru ugoditi in izdano začasno odredbo razveljaviti, predlog za zavarovanje pa zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tej toženkini pritožbi in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

O stroških postopka:

18. Toženka je s pritožbo v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje propadla in do povračila stroškov zanjo ni upravičena. Povrniti pa mora tožničine stroške za odgovor na to pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Skupaj znašajo 67,10 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek o pritožbi, materialne stroške in DDV, v priglašeni višini, ki ustreza odvetniški tarifi. Pač pa mora tožnica kriti svoje stroške za pritožbo zoper sodbo, ker je bila ta pritožba zavrnjena.

19. Sprememba sklepa v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo nima bistvenega vpliva na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, ki jo je tožnica tudi izpodbijala v svoji pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bil doseženi uspeh strank v pravdi približno enak, medtem ko pravilnosti odmere stroškov tožnica niti ne oporeka. Ker je moralo sodišče prve stopnje obravnavati dva tožničina zahtevka, nazadnje pa je ugodilo le podrejenemu, je tožničino pritožbeno stališče, da je bil njen uspeh v pravdi popoln, torej 100 %, očitno neutemeljeno. Res je o obeh zahtevkih potekal isti dokazni postopek, vendar je bil zaradi obravnavanja dveh zahtevkov toliko obsežnejši in dražji. Pač pa toženki, ki je dosegla spremembo sklepa o svojem ugovoru zoper začasno odredbo, pripada povračilo za stroške te njene pritožbe. Skupaj znašajo 249,24 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek o pritožbi, materialne stroške in DDV v priglašeni višini ter sodno takso za pritožbo (33,00 EUR), ob upoštevanju odvetniške in taksne tarife.

20. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov pravdnih strank mora torej tožnica toženki povrniti 182,14 EUR. Če bo s plačilom tega zneska zamudila, bo od poteka izpolnitvenega roka dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti.