Jedro

Stališče prvostopenjskega sodišča, da postopka določitve uklonilnega zapora ni mogoče obravnavati izven konteksta postopka o prekršku in da je bil postopek določitve uklonilnega zapora del izvršitve pravnomočne odločbe o prekršku, ki ga ni mogoče obravnavati ločeno od postopka v prekršku, v katerem je storilcu izdana odločba o prekršku, je načeloma sicer pravilno. Vendar je po mnenju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega primera. V predmetnem postopku so namreč storilcu nastali stroški zastopanja po zagovorniku v postopku določitve uklonilnega zapora zaradi neutemeljeno oziroma preuranjeno vloženega predloga za določitev uklonilnega zapora, saj je bilo tekom postopka ugotovljeno, da odločba o prekršku prekrškovnega organa sploh ni postala pravnomočna in izvršljiva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se storilcu I. J. priznajo stroški in nagrada za zastopanje po zagovornikih iz Odvetniške družbe ... o. p., d. o. o. iz ... v postopku določitve uklonilnega zapora v višini 270,84 EUR, ki bodo plačani v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa na fiduciarni račun Odvetniške družbe ... d. o. o. iz ... odprt pri banki ... d.d., št. IBAN ... .

II. Nadaljnjih priglašenih 538,00 EUR nagrade in stroškov in pripadajoči 22% DDV se ne priznajo.

III. Obdolžencu se priznajo stroški in nagrada njegovih zagovornikov v zvezi s predmetno pritožbo v višini 106,14 EUR, ki bodo izplačani v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa na fiduciarni račun Odvetniške družbe ... d. o. o. iz ... . Nadaljnjih 183,00 EUR nagrade in stroškov ter temu znesku pripadajoči 22% DDV se ne priznajo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo predlog zagovornikov za odmero stroškov postopka, ki so nastali storilcu v zvezi z zastopanjem v postopku določitve uklonilnega zapora.

2. Zoper tak sklep se pritožujejo zagovorniki zaradi odločitve o stroških postopka o prekršku ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajajo, da je zagovornik zahtevo za odmero stroškov postopka podal že 5. 2. 2015, ko je Okrajno sodišče v Celju s sklepom PRuz 530315/2013-0335 z dne 23. 1. 2015 postopek določitve uklonilnega zapora zoper storilca ustavilo. Takrat je sodišče predlog za odmero stroškov zavrnilo s sklepom z dne 16. 3. 2015 in v obrazložitvi tega sklepa zavzelo stališče, da pravnomočnost odločbe, s katero je bila storilcu izrečena globa, še ni odpravljena, niti ni odločba o prekršku spremenjena tako, da bi bil postopek ustavljen in le v tem primeru bi stroški postopka bremenili proračun. Dne 30. 3. 2016 je Okrajno sodišče v Celju izdalo sodbo ZSV 276/2015-305, s katero je ugodilo zahtevi za sodno varstvo in sklep prekrškovnega organa z dne 4. 9. 2014 spremenilo tako, da se predlog za popravek pomote na potrdilu glede pravnomočne odločbe o prekršku ne zavrne in v 2. točki izreka ob smiselni uporabi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 odločilo, da storilec ne plača stroškov postopka in da le-ti bremenijo proračun. Na podlagi te sodbe je prekrškovni organ z odločbo z dne 3. 5. 2016 odpravil potrdilo o pravnomočnosti odločbe o prekršku z dne 13. 11. 2013. Dodaja še, da je sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljilo, da le v primeru, če bo postopek o prekršku zoper storilca ustavljen, bodi vsi stroški postopka o prekršku bremenili proračun. Temu stališče sodišča zagovorniki pritrjujejo, vendar ne razumejo, zakaj je nato naslovno sodišče ravnalo v nasprotju s svojo utemeljitvijo glede na dejstvo, da je s sodbo z dne 30. 3. 2016 postopek ustavilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom PRuz 530315/2013-0333 z dne 30. 1. 2014 na predlog prekrškovnega organa storilcu določilo uklonilni zapora zaradi neplačila globe po odločbi o prekršku prekrškovnega organa št. 71099-69/2013-4 z dne 13. 11. 2013, ki naj bi postala pravnomočna 27. 11. 2013 in izvršljiva 13. 12. 2013. Storilčevi zagovorniki so zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora vložili ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 29. 4. 2014 zavrnilo, Višje sodišče v Celju pa je s sklepom PRp 91/2014 z dne 11. 6. 2014 pritožbi zagovornikov zoper sklep o zavrnitvi ugovora ugodilo ter sklep o določitvi uklonilnega zapora z dne 30. 1.2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zagovorniki so namreč v ugovoru in v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora izpostavili, da je prekrškovni organ napačno potrdil pravnomočnost odločbe o prekršku, ker odločba o prekršku storilcu ni bila (pravilno) vročena. Na podlagi navodila Višjega sodišča v Celju, da naj sodišče prve stopnje ugovor zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora odstopi prekrškovnemu organu kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti odločbe o prekršku, je prekrškovni organ predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti zavrnil s sklepom št. 71009-69/2013-25 z dne 4. 9. 2014, storilčevi zagovorniki pa so zoper takšno odločitev vložili zahtevo za sodno varstvo. O tej zahtevi za sodno varstvo je odločilo Okrajno sodišče v Celju s sodbo ZSV 276/2015-0305 z dne 30. 3. 2016, ki je odločilo, da se zahtevi za sodno varstvo storilca ugodi in se sklep prekrškovnega organa z dne 4. 9. 2014 spremeni tako, da se predlog za popravek pomote na potrdilu glede pravnomočne odločbe o prekršku prekrškovnega organa z dne 13. 11. 2013 ne zavrne ter da ob smiselni uporabi tretjega odstavka 59. člena Zakona o prekrških in drugega odstavka 147. člena Zakona o prekrških storilec ne plača stroškov postopka in le ti bremenijo proračun. Prekrškovni organ je nato 3. 5. 2016 na podlagi take sodbe Okrajnega sodišča v Celju izdal odločbo, s katero je odpravil potrdilo o pravnomočnosti odločbe o prekršku z dne 13. 11. 2013 ter odločil, da bo o morebitnih drugih stroških postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1 odločil s posebnim sklepom. Ker je Okrajno sodišče v Celju s sodbo ZSV 276/2015 z dne 30. 3. 2016 odločalo o zahtevi za sodni varstvo zoper odločitev prekrškovnega organa o zavrnitvi predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in se je odločitev nanašala le na stroške postopka v zvezi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, ti stroški pa so bili storilcu priznani in njihovo plačilo naloženo v breme proračuna prekrškovnega organa s sklepom prekrškovnega organa z dne 19. 5. 2016, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče vsebinsko obravnavati tudi zahtevo zagovornikov za priznanje in odmero stroškov zastopanja, ker je Okrajno sodišče v Celju s sodbo ZSV 276/2015 z dne 30. 3. 2016 izreklo, da storilec ne plača stroškov postopka in le ti bremenijo proračun.

5. Prekrškovni organ je nato hkrati s sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 276/2015 z dne 30. 3. 2016 storilcu in njegovemu zagovorniku vročil tudi odločbo o prekršku z dne 13. 11. 2013 (priloga C 3), zagovorniki pa so nato vložili zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku z dne 13. 11. 2013, hkrati s pritožbo pa tudi stroškovnik v zadevi ZSV 276/2015, s katerim so priglasili stroške zastopanja v postopku določitve uklonilnega zapora in postopka za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Prekrškovni organ je s sklepom z dne 19. 5. 2016 (priloga C 6) odločil, da se v breme proračuna prekrškovnega organa kršitelju povrneta nagrada in izdatki zagovornika v višini 54,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 11,88 EUR, kar znaša skupaj 65,88 EUR, v presežku pa zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi tega sklepa je prekrškovni organ pojasnil, da je odločal le o tistem delu stroškovnika, ki se nanaša na postopek v zvezi z zahtevo za sodno varstvo ZSV 276/2015, torej glede pritožbe zoper odločbo z dne 4. 9. 2014, zagovornikov stroškovnik v presežnem delu pa odstopil v odločanje pristojnemu sodišču, ker se ostali priglašeni stroški nanašajo na postopek določitev uklonilnega zapora, za odločanje o teh stroških pa prekrškovni organ ni pristojen. O tej zahtevi za povračilo stroškov (stroškovniku) je prvostopenjsko sodišče odločilo s sedaj izpodbijanim sklepom.

6. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve pojasnilo, da je sicer res, da je prekrškovni organ odpravil potrdilo o pravnomočnosti odločbe o prekršku, na podlagi katere se je zoper storilca začel postopek določitve uklonilnega zapora in v katerem so storilcu nastali stroški, da pa vendar postopka določitve uklonilnega zapora ni mogoče obravnavati ločeno od postopka o prekršku, v katerem je bila storilcu 13. 11. 2013 izdana odločba o prekršku in ker določitev uklonilnega zapora ni mogoče obravnavati izven konteksta postopka o prekršku, storilcu pa je bila z odločbo prekrškovnega organa z dne 13.11. 2013 izrečena globa za storjeni prekršek, odločba o prekršku pa še ni postala pravnomočna, to pa posledično pomeni, da glede na prvi odstavek 144. člena ZP-1 storilec sam plača stroške postopka o prekršku, kar pomeni tudi stroške, ki so mu nastali z zastopanje zagovornika v postopku določitve uklonilnega zapora. Le v primeru, če bi postopek o prekršku zoper storilca bil pravnomočno ustavljen, bi vsi stroški postopka o prekršku, ki so nastali v zvezi s tem postopkom, bremenili proračun. Predlog zagovornika za povrnitev in odmero stroškov postopka po stroškovniku z dne 28. 4. 2016 je prvostopenjsko sodišče na podlagi navedenih razlogov zavrglo zaradi nedovoljenosti v tej fazi postopka.

7. Stališče prvostopenjskega sodišča, da postopka določitve uklonilnega zapora ni mogoče obravnavati izven konteksta postopka o prekršku in da je bil postopek določitve uklonilnega zapora del izvršitve pravnomočne odločbe o prekršku, ki ga ni mogoče obravnavati ločeno od postopka v prekršku, v katerem je storilcu izdana odločba o prekršku, je načeloma sicer pravilno. Vendar je po mnenju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega primera. V predmetnem postopku so namreč storilcu nastali stroški zastopanja po zagovorniku v postopku določitve uklonilnega zapora zaradi neutemeljeno oziroma preuranjeno vloženega predloga za določitev uklonilnega zapora, saj je bilo tekom postopka ugotovljeno, da odločba o prekršku prekrškovnega organa sploh ni postala pravnomočna in izvršljiva, kot je prekrškovni organ napačno navedel v predlogu za določitev uklonilnega zapora z dne 16. 12. 2013. 8. Prvi odstavek 144. člena ZP-1 določa, da plača stroške postopka tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Temeljno izhodišče glede plačila stroškov postopka o prekršku je, da naj stroške postopka plača tisti, ki povzroči uvedbo postopka in nastanek teh stroškov, te pa povzroči storilec s storitvijo prekrška.1 Tudi stroške izvršitve izrečene sankcije povzroči storilec tako s samo storitvijo prekrška, kot tudi s samo potrebo po prisilni izterjavi. Zato je tudi stroške izvršitve sankcije dolžan kriti tisti, ki mu je izrečena sankcija za prekršek tj. storilec. V konkretni zadevi pa ob zgoraj izpostavljenih okoliščinah storilcu ni mogoče očitati, da je z neplačilom globe povzročil uvedbo postopka za določitev uklonilnega zapora ter stroškov v zvezi s tem postopkom, saj je bilo ugotovljeno, da je prekrškovni organ preuranjeno potrdil pravnomočnost svoje odločbe o prekršku in posledično preuranjeno predlagal določitev uklonilnega zapora. Zato je vložitev pravnih sredstev v postopku določitve uklonilnega zapora nedvomno bila potrebna za zagotovitev pravilnega in zakonitega stanja v zvezi z odločbo prekrškovnega organa. Prav tako je potrebno v predmetni zadevi upoštevati, da postopek določitve uklonilnega zapora zoper storilca ne bo mogel biti ponovno uveden, saj je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 razveljavilo določbe o uklonilnem zaporu in s tem odpravilo ta institut, kar je za odločitev glede odmere stroškov v predmetni zadevi ključnega pomena. To pomeni, da tudi v primeru, če bo storilec pravnomočno spoznan za odgovornega za storitev očitanega mu prekrška, za katerega je bil spoznan za odgovornega že z odločbo o prekršku prekrškovnega organa, stroški določitve uklonilnega zapora ne bodo mogli ponovno nastati, ker je institut uklonilnega zapora, kot je bil uzakonjen v času določitve uklonilnega zapora, bil v neskladju z Ustavo RS.

9. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča po uradni dolžnosti spremenilo in zahtevi zagovornikov, da se storilcu priznajo priznanje stroški zastopanja v postopku določitve uklonilnega zapora delno ugodilo.

10. Zagovorniki so v stroškovniku priglasili: (-) osnovno nagrado po tarifni številki 5100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)2 v višini 100,00 EUR, (-) nagrade za ugovor zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora, za pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 29.4. 2014 ter za „pritožbo“ zoper sklep prekrškovnega organa z dne 4. 9. 2014 po tarifni številki 5400 ZOdvT, za vsako vlogo po 310,00 EUR, (-) za vsako vlogo tudi 20,00 EUR pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni številki 6002 ZOdvT ter (-) 22 % DDV po tarifni številki 6007 ZOdvT. Ker je o nagradi za “pritožbo” zoper sklep z dne 4. 9. 2014 bilo odločeno s sklepom prekrškovnega organa, saj je pritožba zoper sklep z dne 4. 9. 2014 bila obravnavana kot zahteva za sodno varstvo, pritožbeno sodišče o tem delu zahtevka ni odločalo.

11. Osnovna nagrada po tarifni številki 5100 ZOdvT, ki nastane za prvo seznanitev s primerom in le enkrat, je predpisana v razponu od 15,00 EUR do 100,00 EUR, nagrada za pravna sredstva po tar. št. 5400 ZOdvT pa je predpisana v razponu od 45,00 do 310,00 EUR. V skladu s 13. členom ZOdvT se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu.

12. Pri odmeri nagrad za posamezna opravila je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je postopek določitve uklonilnega zapora bil relativno nezahteven postopek, v katerem je sodišče zgolj ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za določitev uklonilnega zapora, to je ali je odločba o prekršku pravnomočna in izvršljiva ter ali je storilec v roku za plačilo globe le-to tudi poravnal ter dovoljenost določitve uklonilnega zapora glede na pogoje iz 19. člena ZP-1 (uklonilni zapor ni smel biti določen, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog, če neplačana globe ni presegala 300,00 EUR, če je bila globa izrečena mladoletnemu storilcu prekrška). V ugovoru se je zagovornik skliceval in dokazoval, da pogoji za določitev uklonilnega zapora storilcu niso izpolnjeni, ker odločba o prekršku prekrškovnega organa ni mogla postati pravnomočna, ker storilcu nikoli ni bila vročena. Ker gre glede na pojasnjene kriterije za relativno nezahtevno zadevo tako glede dejanske, kot tudi glede materialnopravne podlage za odločanje, je sestavo ugovora zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora šteti tako po težavnosti, kot tudi po obsegu za za relativno nezahtevno odvetniško storitev, ki ne zahteva uporabe tujih pravnih virov, niti posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področjih, kot tudi ne pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, je ne glede na to, da ima zaradi posega v osebno svobodo zadeva večji pomen za storilca, ni mogoče šteti niti kot povprečno zahtevne zadeve. Zato je pritožbeno sodišče priznalo nagrade v višini (približno) ene tretjine predpisanega razpona in sicer osnovno nagrado za seznanitev z zadevo po tarifni številki 5100 ZOdvT v višini 28,00 EUR od priglašenih 100,00 EUR, nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tarifni številki 5400 ZOdvT za ugovor zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora in za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora vsakič po 87,00 EUR od priglašenih 310,00 EUR. Poleg nagrade za opravljene odvetniške storitve je pritožbeno sodišče priznalo tudi strošek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v pavšalnem znesku 20,00 EUR od skupno priglašenih 40,00 EUR. Tarifna številka 6002 ZOdvT namreč določa, da se lahko namesto dejanskih izdatkov po tarifni številki 6001 v vsaki zadevi zahteva pavšalni znesek, postopek določitve uklonilnega zapora pa je po mnenju pritožbenega postopka šteti kot eno zadevo in ni mogoče šteti, da bil zagovornik upravičen do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v najvišji dovoljeni višini 20,00 EUR za vsako pravno sredstvo posebej. Skupno odmerjeno nagrado v višini 222,00 EUR je pritožbeno sodišče povečalo še za 22 % DDV s skladu s tarifno številko 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 270,84 EUR. V presežku za nadaljnjih zahtevanih 538,00 EUR nagrade in stroškov ter 22 % DDV od tega zneska pa je pritožbeno sodišče zahtevek za povračilo stroškov zastopanja zavrnilo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163.člena ZP-1 izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako kot iz izhaja izreka tega sklepa.

14. Pritožbeno sodišče je storilcu priznalo tudi v pritožbi priglašene stroške zastopanja v postopku s pritožbo in sicer nagrado za postopek po tarifni številki 5400 ZOdvT v višini 87,00 EUR od priglašenih 250,00 EUR, ter 22 % DDV po tarifni številki 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 106,14 EUR, v presežku za 163,00 EUR nagrade za postopek, 20 % pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (ker gre glede na zgoraj pojasnjeno za eno zadevo) in temu ustrezno pripadajoči 22% DDV, pa stroškov in nagrade ni priznalo.

1 Tudi avtorici komentarja k 146. členu ZP-1 N. O. in P. Č. navajata, da za odločitev o plačilu stroškov postopka velja pravilo, naj stroške postopka plača tisti, ki jih je povzročil in da bo stroške postopka o prekršku praviloma plačal obdolženec, če bo spoznan za odgovornega za prekršek, saj je s svojim ravnanjem, ki je določeno kot prekršek, povzročil celoten postopek o prekršku (glej Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 674). 2 V predmetni zadevi se za odmero nagrade in stroškov uporaba ZOdvT, saj drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 2/2015) določa, da se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C).