Jedro

Zaradi relativnih kršitev določb postopka z verjetnim vplivom na pravilnost ali zakonitost sodne odločbe je mogoče vložiti pritožbo (2. odstavek 371. člena ZKP) ne pa zahteve za varstvo zakonitosti (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Sodišču druge stopnje ni potrebno ponavljati razlogov, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje, če jih sprejema.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je obsojenca s sodbo z dne 30.9.1998 spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.3.1999 zavrnilo pritožbo obsojenca in njegove zagovornice ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev naj bi bila storjena s tem, da sodišče druge stopnje ni postopalo po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP, temveč se je le sklicevalo na razloge iz prvostopne sodbe, glede izvedbe novih dokazov pa se sploh ni izjasnilo. Poleg tega zagovornica ugovarja zavrnitvi predlaganih dokazov ter na neskladje v oškodovančevih izpovedbah.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da navedb v zahtevi, ki oporekajo identiteti obsojenca kot storilca kaznivega dejanja, ni mogoče upoštevati, saj zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Meni, da tudi procesne kršitve, ki jih uveljavlja vložnica zahteve, niso bile storjene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve pritožbenemu sodišču očita, da je kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, saj naj ne bi presodilo pritožbenih navedb in se ni izjasnilo glede izvedbe novih dokazov oz. se sklicevalo na oškodovančevo ovadbo, zaradi česar je zakonitost sodbe vprašljiva. Zato uveljavlja razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP.

Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se omeji sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred njo, vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Vložnica zahteve ni izkazala, da so navajane kršitve 1. odstavka 395. člena ZKP vplivale na zakonitost sodbe. Tega ni niti zatrdila, saj je v zahtevi navedla le, da je zakonitost sodbe vprašljiva. Zaradi relativnih kršitev določb postopka z verjetnim vplivom na pravilnost ali zakonitost sodne odločbe je mogoče vložiti pritožbo (2. odstavek 371. člena ZKP), ne pa zahteve za varstvo zakonitosti (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče pa tudi ugotavlja, da je pritožbeno sodišče zadovoljivo presodilo pritožbene navedbe, saj je podalo razloge, zakaj sprejema po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter s tem odgovorilo pritožnici, ki je zatrjevala, da je to drugačno. Sodišču druge stopnje glede ugotovitve posameznih odločilnih dejstev ni potrebno ponavljati razlogov, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje, če jih sprejema. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje mora namreč vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, vsebina sodbe sodišča druge stopnje pa je le preizkus izpodbijane sodbe glede kršitev, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih navedb.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve določb kazenskega postopka, na katere se je sklicevala vložnica, niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.