Jedro

Tožena stranka se ni opredelila do vsebine tožnikove izjave z dne 26. 2. 2019. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj nima sestavin iz prvega odstavka 214. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-1876/2018/18 (1323-03) z dne 10. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 469,70 EUR, in sicer 190,32 EUR v korist proračuna Republike Slovenije s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. SI56 01100-6370461162, razliko v višini 279,38 EUR pa tožeči stranki, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila zagotovilo Upravne enote Ljubljana št. 213-1399/2017-46 z dne 23. 7. 2018 (1. točka izreka) in ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka izreka). Ugotovila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih ugotovitev obrazložitve je razvidno, da je organ prve stopnje z navedenim zagotovilom obljubil, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije (RS), če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Odločil je še, da zagotovilo velja dve leti od dneva podaje soglasja Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije; če v tem roku ne bodo predloženi dokazi iz druge točke 10. člena ZDRS, je treba po presoji organa prve stopnje šteti, da tožnik umika vlogo za sprejem v državljanstvo RS.

3. Po mnenju tožene stranke je organ prve stopnje nepopolno ugotovil dejansko stanje glede pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja v RS po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS; zato je v skladu s pooblastilom iz 27.c člena ZDRS z izpodbijano odločbo odpravila navedeno pomanjkljivost. 4. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnikova vloga z dne 1. 12. 2017 temelji na 10. členu ZDRS. Zato je pojasnila, da je treba tožnikovo dejansko bivanje v RS presojati najmanj od 1. 12. 2007 dalje, neprekinjeno prisotnost pa od 1. 12. 2012. Izpostavila je namreč, da je eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati tujec, ki želi pridobiti državljanstvo RS, tudi ta, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. Poudarila je še, da dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in RS obstajajo dejanske in trajne povezave.

5. Pri presoji navedenih okoliščin se je tožena stranka sicer strinjala, da je bil tožnik s prekinitvami v RS zaposlen od leta 2007 dalje, da ima tu zdravnika in zagotovljeno materialno eksistenco zaradi zaposlitve ter da plačuje predpisane dajatve in da od leta 2014 v RS živi tudi njegova družina. Vendar je menila, da tožnik za obdobje brezposelnosti od 31. 7. 2010 do 6. 4. 2011 ni uspel dokazati elementa fizične prisotnosti in okoliščin, ki bi kazale na to, da je bilo v tem obdobju središče njegovih življenjskih interesov v RS, saj ni dokazal vzpostavitve tesnejših osebnih in ekonomskih odnosov. V navedenem obdobju namreč ni bil prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje, ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, ni dokazal pravne podlage za najem stanovanja, njegova družina ni živela v Sloveniji, poleg tega ni bil vključen v kulturne, športne in druge povezave. V zvezi s presojo elementa tesne in trajne povezanosti z RS tožena stranka ocenjuje, da tožnik svojih osebnih interesov, razen ekonomskega, ni prenesel v RS najmanj do priselitve žene in otrok v letu 2014, saj z odhodom v RS ni prekinil z družinskimi in družbenimi vezmi z Bosno in Hercegovino (BiH). Glede na to, da je imel 10. 7. 2018 tam prijavljeno stalno prebivališče v kraju, kjer je lastnik nepremičnine, v kateri je njegova družina živela do preselitve v RS leta 2014, da se je družina v BiH preživljala le s tožnikovo plačo, da se je tožnik vračal k družini, z njo preživljal dopuste in praznike izven RS, družina pa ga v RS ni obiskovala, je tožena stranka ocenila, da so objektivni in subjektivni elementi družinske skupnosti vezani na BiH.

6. Tožena stranka je z ugotovitvami seznanila tožnika, ki se je nanje odzval z obsežno, v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzeto izjavo. Ob sklicevanju na več sodb Vrhovnega sodišča RS in sodbo Upravnega sodišča II U 505/2014 z dne 18. 11. 2015 je tožena stranka ocenila, da tožnik ni izkazal, da je bilo v obdobju brezposelnosti središče njegovih interesov v RS. Zato je presodila, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za sprejem v državljanstvo RS.

_Povzetek tožbenih navedb_

7. Tožnik v tožbi navaja, da je kot odgovor na seznanitev podal pisno izjavo z dne 26. 2. 2019, do katere se tožena stranka ni opredelila. Zato naj bi bila podana kršitev 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kršeni pa naj bi bili tudi tožnikova pravica do izjave iz 22. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

8. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter s tem v zvezi izpostavlja, da tožena stranka ni ugodila njegovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič. Pojasnjuje, da je s tem želel dokazati, da je v spornem obdobju v RS aktivno iskal zaposlitev. Ne strinja se z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče S. S. in meni, da bi tožena stranka morala ugotavljati, ali je tožnik v času brezposelnosti dejansko živel v RS na zatrjevanem naslovu in ne kdo je pravi lastnik nepremičnine. Tožnik toženi stranki še očita, da se ni opredelila do njegovega pojasnila, da odjava stalnega prebivališča v BiH ni mogoča do pridobitve drugega državljanstva, saj ne bi bil upravičen do izdaje potnega lista te države.

9. Po tožnikovem mnenju pogoj za sprejem v državljanstvo ne more biti bivanje njegove družine v RS v celotnem za to potrebnem obdobju. Toženi stranki očita, da je spregledala, da si je v RS našel prijatelje in znance, ki jih je predlagal kot priče, ter si tu ustvaril socialni krog. Meni, da je razlaga tožene stranke glede središča tožnikovih osebnih interesov neživljenjska, saj iz njenih stališč izhaja, da oseba, ki ima v tujini družino, ki ji finančno pomaga, ne more imeti središča svojih osebnih interesov v drugi državi. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka v upravnem sporu.

_Povzetek odgovora na tožbo_

10. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na razloge izpodbijane odločbe.

_Presoja tožbe_

11. Dne 25. 4. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri se je tožena stranka sklicevala na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 13/2019 in sodbo Upravnega sodišča III U 75/2019. 12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A2 do A12). V soglasju s strankami je s tem povezane listine štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o razveljavitvi zagotovila Upravne enote Ljubljana in zavrnitvi tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS. S tem v zvezi pa je bistveno vprašanje, ali je tožnik izpolnil pogoj dejanskega življenja.

15. ZDRS v 10. členu namreč določa, da pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati določene, tam naštete pogoje, med drugim, da dejansko živi v Sloveniji deset let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V osmem odstavku 10. člena ZDRS je določeno, da se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. Iz navedenega osmega odstavka tako izhajata dva pogoja, (1) fizična prisotnost in (2) središče interesov. Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.1

16. S tem v zvezi tožnik opozarja, da je v izjavi z dne 26. 2. 2019 obsežno pojasnil (1) svoje stališče glede ustreznosti dokaznih predlogov z zaslišanjem prič zaradi dokazovanja ekonomskih in socialnih vezi v RS, (2) nestrinjanje z obrazložitvijo tožene stranke glede njihove zavrnitve, (3) nezmožnost odjave stalnega prebivališča v BiH in (4) prepričanje, da družina ne more biti edini posameznikov osebni interes. Kljub temu se je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe le sklicevala na vsebino nedoločenega pravnega pojma „dejansko življenje“ iz osmega odstavka 10. člena ZDRS in 3. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih kriterijev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo2 ter sodno prakso Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča. Posplošeno je še presodila, da tožnik ni bil uspešen z dokazovanjem okoliščin v zvezi s središčem svojih interesov v RS v obdobju brezposelnosti ter zavrnila dodatne dokazne predloge z zaslišanjem prič, ki bi potrdile tožnikovo fizično prisotnost v RS v času brezposelnosti, saj je menila, da pri presoji dejanskega bivanja ni ključen zgolj element fizične prisotnosti pač pa tudi okoliščine, iz katerih se da sklepati, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti v RS, ki v kritičnem obdobju niso izkazane.3

17. Glede na navedeno je utemeljen tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do vsebine tožnikove izjave z dne 26. 2. 2019. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj nima sestavin iz prvega odstavka 214. člena ZUP, skladno s katerim mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Stranka v postopku ima namreč pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določen način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.4 Navedeno pomeni, da bi se tožena stranka v obravnavani zadevi morala opredeliti do vseh tožnikovih navedb v izjavi z dne 26. 2. 2019, kar pomeni, da bi izpodbijana odločba morala vsebovati (1) razloge za stališče o neupoštevnosti tožnikove fizične prisotnost v RS kljub temu, da je imel v določenem obdobju brezposelnosti sklenjeno najemno pogodbo, in (2) obrazložitev glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje predlaganih prič v zvezi s tožnikovimi socialnimi in ekonomskimi vezmi.

18. Ob takem stanju stvari izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o tožnikovem dejanskem življenju v RS. Zato ni možen preizkus njene zakonitosti z vidika pravilnosti uporabe 10. člena ZDRS, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

19. Na drugačno presojo torej že po naravi stvari ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na stališča v zadevah X Ips 13/2019 in III U 75/2019. Razprava, ali so bila v obravnavani zadevi pravilno upoštevana tam vsebovana izhodišča, bi namreč prišla v poštev šele, če bi izpodbijana odločba imela razloge o odločilnem dejstvu, izpostavljenem v 18. točki obrazložitve te sodbe. Sodišče še pripominja, da pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive.5 Ustaljena sodna praksa je namreč sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,6 zaradi česar se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.7

20. Glede na navedeno je izpodbijana odločba zato nepravilna in nezakonita, zaradi česar jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

21. Tožnik je stroške postopka priglasil v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom. Ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 84,70 EUR. Priznani stroški postopka z vključenim DDV so 469,70 EUR.

22. V skladu z drugim v zvezi s prvim odstavkom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upošteva stroške, ki jih je med sodnim postopkom založila RS, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov sodišče ugotovi iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. O višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna RS, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka (tretji odstavek 46. člena ZBPP).

23. Tožniku je Upravno sodišče z odločbo Bpp 143/2019-17 z dne 22. 10. 2019 dodelilo redno brezplačno pravno pomoč v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, ki jo izvajala Odvetniška družba R., o.p. d.o.o., v Ljubljani. Nagrada in povračilo stroškov za izvajanje brezplačne pravne pomoč sta ji bila priznani s sklepom Bpp 143/2019-25 z dne 9. 12. 2019 v višini 190,32 EUR, ki so bili 4. 5. 2020 izplačani na račun navedene odvetniške družbe. Ker je RS med sodnim postopkom založila nagrado in povračilo stroškov v znesku 190,32 EUR, je ta del priznanih stroškov postopka tožena stranka dolžna povrniti v korist proračuna RS s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. SI56 01100-6370461162. 24. Razliko do skupno priznanih stroškov postopka v višini 279,38 EUR (469,70 EUR – 190,32 EUR) pa je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Zakonske zamudne obresti od skupnega zneska priznanih stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Glej Sklep X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 (11. točka obrazložitve). 2 Tožena stranka se je nepravilno sklicevala na Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, saj je njena veljavnost prenehala z dnem začetka uporabe Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. 3 Obrazložitev izpodbijane odločbe na strani 11, drugi odstavek. 4 Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eno poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe ter možnosti pravnega in posebej sodnega varstva (Glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 443, 1. točka). 5 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 6 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 7 Prav tam.