Jedro

Kljub zanikanju obd. je temu z izvedenimi dokazi dokazano, da je kot službujoči policist, torej pri opravljanju službe, z zlorabo uradnih pravic grdo ravnal z oškodovanci in enega od njih tudi žalil. Za to, da je enega sunil s pištolo pod rebra, da je bil poškodovan, druga dva pa udarjal s pestmi in pištolo in ju brcal, ni imel zakonite podlage.

Ob razsoji pa ni prišlo do kršitve kazenskega postopka, saj navzočnost obd. na eni od glavnih obravnava ni bila nujna in se je lahko opravila v njegovi nenavzočnosti. Takrat zaslišana priča za razsojo ni odločilna, lahko pa bi predlagal njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, kateri je prisostvoval, pa tega ni storil.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega S. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi S. G. je dolžan plačati 500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil, v njenem izreku pod točko I, obdolženi K. K., po določilih 3. točke člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po II. in I. odstavku 303. člena KZ. Za ta del kazenske postopka je bilo odločeno, da po določilih I. odstavka 96. člena ZKP njegovi stroški iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena istega zakona in potrebni izdatki obdolženca, obremenjujejo proračun. Z isto sodbo, v njenem izreku pod točko II pa je bil obdolženi S. G. spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravico po členu 270 KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v okviru te za prvo kaznivo dejanje (oškodovanec M. B.) določena kazen dveh mesecev zapora, za drugi dve kaznivi dejanji (oškodovanca B. Š. in K. K.) pa kazni v višini treh mesecev za vsako. Ob upoštevanju navedenih določenih kazni zapora in kazni dveh mesecev zapora (s preizkusno dobo enega leta) obdolžencu določeni v izrečeni mu pogojni obsodbi pri Okrajnem sodišču v Celju dne 20.12.2005, opr. št. K 199/2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 14.11.2006, opr. št. Kp 315/2006 mu je bila nato, z upoštevanjem določil II. odstavka 53. člena KZ v zvezi s IV. odstavkom 52. člena istega zakona, po določilih KZ o steku, določena enotna kazen devet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Obdolženi je bil, po določilih I. odstavka 95. člena ZKP obsojen še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v doslej znani višini 423,31 EUR, bil pa je, skladno z določilom IV. odstavka 95. člena ZKP oproščen plačila povprečnine.

Proti sodbi izrečeni obdolženemu S. G. se je pritožil njegov zagovornik in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. F. H. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi in njegov zagovornik na posredovano jima mnenje nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti za utemeljena zatrjevanja pritožnika s katerimi ta v vloženi pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje v postopku zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik je prepričan, da je bila glavna obravnava dne 27.2.2007 pred sodiščem prve stopnje opravljena v nasprotju z določili I. odstavka 442. člena ZKP, saj je obdolženi udeležbo na njen opravičil, njegova prisotnost tam pa je bila potrebna, saj je bila na njej zaslišana zanj obremenilna priča M. J. Tej priči tako ni mogel postavljati vprašanj, mu predočiti neskladij s prejšnjo njegovo izpovedjo in predočiti kaj so o zadevi povedale druge priče, s čemer mu je bila kršena pravica do obrambe in to v tolikšni meri, da je po njegovem to že vplivalo ali bi vsaj moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. V zvezi s to trditvijo sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil obdolženi, kateri je bil pred tem že zaslišan, na glavno obravnavo dne 27.2.2007 pravilno vabljen, kar je razvidno iz zapisa na listni številki ... spisa. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27.2.2007 (listna številka ... spisa) nadalje izhaja, da je obdolženi tistega jutra po telefonu sporočil, da se obravnave ne bo udeležil, ker je zbolel. Pri tem ni navedel za kakšno bolezen gre in tega ni moč razbrati tudi iz priloženega potrdila dopisu obdolženca sodišču z dne 16.3.2007 (listna številka 232 spisa) in sedaj obravnavani pritožbi. Opravičila sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za takšnega, da bi bilo že zgolj zaradi njega potrebno glavno obravnavo preložiti in te ne nadaljevati v obdolženčevi nenavzočnosti, kot je bilo storjeno. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je bila po presoji sodišča druge stopnje, pravilna. Obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujno potrebna. Res je sicer, da je bila na njej med drugimi zaslišana tudi priča M. J., za obdolženca med zaslišanimi policisti obremenilna. V zvezi s to pričo drži navedba pritožnika, da se njegova izpoved na glavni obravnavi v primerjavi s tisto dano v okviru preiskovalnih dejan, vsaj kar se tiče prepoznave obdolženca, nekoliko razlikuje. Pri tem pa ni prezreti, da je priča ta razkorak pojasnila sama, ko je povedala, da je obdolženca inkriminiranega dne poznala slabo, kasneje pa se z njim večkrat srečala tako, da ga je dodobra spoznala. Kaj bi v zvezi s tem obdolženi še lahko vprašal v pritožbi ni navedel tako kot tudi ne tega kaj bi morala priča še pojasniti v zvezi z izpovedbami preostalih v postopku zaslišanih prič. Že iz povedanega je razvidno, da obdolženi na glavni obravnavi, pri zaslišanju te priče, glede na navedbe pritožbe pa tudi drugih takrat zaslišanih ni bil potreben in da zaradi tega ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Povedano izhaja iz nadaljnje okoliščine, da glavna obravnava dne 27.2.2007 ni bila zadnja v tem kazenskem postopku, saj je bila zadeva zaključena šele dne 20.3.2007 na glavni obravnavi na kateri je bil obdolženi S. G. prisoten. Z besedo pa takrat ni omenil, da bi bil rad prisoten pri zaslišanju priče J. in tudi ne zahteval njegovega ponovnega zaslišanja, kar bi vsekakor storil, če bi menil, da je to potrebno. To dejansko ni bilo potrebno, ko je obdolženi vedel, da zaslišanje te priče ni odločilno za razsojo zadeve. Sodišče prve stopnje namreč svojo odločitev ne opira zgolj na ta dokaz, ampak tudi številne druge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, o čemer bo več povedanega tudi v tej sodni odločbi. To pa pomeni, da zaslišanje priče M. J. brez navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi ni, niti ni moglo vplivati na pravilnost in seveda s tem tudi ne na zakonitost izdane sodbe.

Pritožniku ni bilo mogoče priznati uspeha tudi v nadaljnji navedbi, da bi naj sodišče prve stopnje, zlasti pri kaznivem dejanju storjenem na škodo M. B. zagrešilo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Glede vseh treh obdolženemu S. G. očitanih kaznivih dejanj je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z njimi na opravljenih glavnih obravnavah izvedlo vse za razsojo potrebne dokaze, katere je pravilno dokazno ocenilo, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. To velja tudi glede izpovedi priče M. B. saj ta v bistvenih delih ne odstopa od ostalih dokazov, kateri pojasnjujejo to kaznivo dejanje. Kar pa se tiče prič K. U. in S. R., delavk na bencinskem servisu, je moč reči le to, da je iz njihovih izpovedi jasno izhaja, da celotnega dogajanja zaradi zaposlenosti nista videli. Zato kaj več o tem kar sta pojasnili sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno povedati.

Sodišče druge stopnje ne vidi razloga za dvom tudi v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede vseh treh kaznivih dejanj za storitev katerih je bil spoznan za krivega obdolženi S. G. Tako je v zvezi z njimi pritrditi sodišču prve stopnje, da je obdolženi pri vseh treh ravnal kot policist, torej uradna oseba, ko je opravljal svojo službo. Povedanemu ne nasprotuje prav noben od izvedenih dokazov in tudi ne pritožnik v svojih pritožbenih navedbah. Podobno kot v času trajanja kazenskega postopka, tudi sedaj v pritožbi zatrjuje, da takrat ni zlorabil svojih uradnih pravic in z oškodovanci ravnal grdo oziroma v primeru oškodovanca K. K. tega tudi žalil na način, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Kot rečeno sodišče druge stopnje ne deli prepričanja pritožnika.

Iz zagovorov obeh obdolžencev in izpovedi v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje navedenih prič zanesljivo izhaja, da M. B., pri katerem je obdolženi, ko ga je, tako kot ostale tri fante s katerimi je ta bil v družbi na B. s. O. na M. c. v C. legitimiral, zaznal znake prekrška po Zakonu o tujcih, ni upošteval njegovega ukaza. Ko mu je hotel natakniti lisice in namestiti v službeno vozilo, da ga odpelje na Policijsko postajo v Celje, je namreč navedeni oškodovanec pobegnil. Od tu naprej se zagovor obdolženega S. G. z zagovorom soobdolženega K. K. in izpovedjo zaslišanih prič medsebojno razlikuje, pri čemer ni sprejemljiva navedba pritožnika, da se izpovedi zaslišanih prič med sabo bistveno razlikujejo. Nasprotno, vsi tisti kateri so dogodku prisostvovali, med katerimi kot rečeno nista bili priči U. in R., so v nasprotju z obdolžencem povedali, da je ta takrat izvlekel službeno pištolo in za bežečim B. zavpil naj se ustavi, sicer bo streljal. Da je temu verjeti izhaja iz nadaljnjega teka dogodkov, saj je verjeti B., da se je zaradi te grožnje ustavil, sicer je malo verjetno, da bi ga policist ujel že na sami črpalki. To velja še zlasti ob nadaljnjem dejstvu, da je navedeni oškodovanec kasneje, ko si je uspel sleči jakno, vendarle pobegnil in to kljub temu, da je obdolženi za njim ponovno tekel. kar pomeni, da je bil od njega bistveno hitrejši. Zadeva pa se, ko je obdolženi oškodovanca dohitel ni ustavila le pri tem, saj ni razloga za dvom, da je obdolženi takrat vendarle zlorabil svoje pravice in ga s cevjo pištole sunil v rebra na levi strani. V zvezi s tem, ko so takšno ravnanje zaznali tudi drugi, je reči, da je oškodovanec ob zaslišanju na glavni obravnavi res naprej izpovedal, da mu je obdolženec pištolo nastavil na trebuh, v istem stavku pa dodal nekaj, kar pritožnik ne omenja in sicer, da je to storil tako, da se mu je kasneje tam od cevi pištole poznala odrgnina, katera se je kasneje spremenila v manjšo krasto. Da je do te poškodbe res prišlo je moč razbrati iz izpovedi priče V. I., zlasti njegovih ugotovitev v uradnem zaznamku o zaznavi telesnih poškodb, tudi pri navedenem oškodovancu (listna številka ... spisa). Gre namreč za zaznavo policista kateri dejstva, da je na levi strani reber pri oškodovancu vidna površinska odrgnina oziroma opraskanina v obliki pravilnega kroga širine med 1 in 1,5 centimetra, ne bi zabeležil, če tega res ne bi videl, saj je vedel, da to lahko škodi kolegu, iz ničesar, tudi pritožbenih navedb pa ne izhaja, da bi mu hotel škoditi. Čeprav ta poškodba ni tudi medicinsko ugotovljena, ni razloga za dvom, da jo je s svojim ravnanjem oškodovancu povzročil prav obdolženi. Pri tem, že zaradi prej omenjenih navedb oškodovanca in dejstva, da je do poškodovanja prišlo skozi oblačila, je moč trditi tudi to, da je dejansko šlo za sunek s pištolo v telo oškodovanca do katerega, ne glede na situacijo v kateri je bil, obdolženi ni bil upravičen in pomeni zlorabo pravice policista. V zvezi z zatrjevanji pritožbe je nadalje reči, da ni mogoče govoriti o odločilnem razkoraku med navedbami, da je šlo za sunek v predel trebuha oziroma reber. Vsi, ki so sunek videli in zaznali poškodbo govore le o enem sunku in eni poškodbi tako, da gre pač za različno oceno oziroma poimenovanje dela telesa oškodovanca, kjer je do obravnavanega prišlo. Kot je bilo že povedano ne gre za razliko, ko bi že bilo mogoče govoriti o pritožbeno zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka.

Oškodovanec M. B. je obdolženemu S. G. uspel pobegniti, saj ga ta, ko je tekel za njim ni uspel dohiteti. Za obdolžencem je takrat stekel tudi B. Š. in ga dohitel, pri čemer prav iz ničesar razen zagovora obdolženca ne izhaja, da mu je oškodovanec takrat hotel kaj storiti. Temu, da mu ni v prid govori okoliščina, da proti temu oškodovancu ni bila podana ovadba, podobna kot proti obdolženemu K. K. zaradi kaznivega dejanja zaradi katerega je bil ta obdolžen v tem kazenskem postopku. To pa pomeni, da je obdolženi S. G. jezen na B. svojo bes stresel nad drugimi, najprej B. Š., pri čemer pa ni uporabil zgolj strokovnega prijema. Nasprotno, verjeti je oškodovancu, da ga je najprej s pestjo udaril v glavo, za tem, ko ga je vrgel na tla pa še z ročajem pištole po desnem ušesu. Gre za poškodbe katere so bile pri oškodovancu zaznavne že pri pregledu pri zdravniku kmalu po zadobitvi in jo je mogoče zazreti tudi na v spisu se nahajajočih fotografijah, narejenih na policiji istega večera, ko je bil oškodovanec tja pripeljan. Pri tem pa je najpomembneje, da tudi izvedenec sodnomedicinske stroke ne izključuje možnosti nastanka zadobljenih poškodb na ušesu na po oškodovancu zatrjevani način. Da je oškodovancu verjeti potrjujeta tudi izpoved priče N. J. in zagovor soobdolženega K. K. katerega je obdolženec tudi udaril že takrat in zahteval, da ga odpeljejo na policijsko postajo. Dejstvo, da navedena ne pripovedujeta v celoti enako kot oškodovanec pa ne pomeni, da jima ni mogoče verjeti. Pritožnik pozablja, da sta Jurič in Koprivšek takrat šele prihajal proti kraju, kjer sta obdolženi in policist B. T. vezala B. Š. in zato videla le del dogajanja, tega pa opisala tako, kot sta se ga pač spominjala.

Obdolženi S. G. pa z zlorabo svojih pravic takrat še ni prenehal, saj je z njimi na način ugotovljen v izpodbijani sodbi nadaljeval tudi za tem, ko sta bila na policijsko postajo privedena B. Š. in K. K. V zvezi z dogajanjem na policijski postaji sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno analizo izpovedi v razlogih izpodbijane sodbe navedenih prič iz katere zanesljivo izhaja, da ne drži zagovor obdolženca, da se je potem, ko je podal poročilo dežurnemu od tam odstranil in odšel k zdravniku. Povsem zanesljivo je bilo ugotovljeno, da se je tam zadrževal vsaj še 10 minut, v tem času pa se je v prostorih, kjer sta se nahajala oškodovanca nekaj dogajalo. Ni mogoče mimo izpovedi policista M. V., da je slišal kako se je v govorilnici prevrnil stol, policist J. pa ga je opozoril, da naj umiri zadevo. Čeprav nihče od drugih zaslišanih policistov ni potrdil, da je bil takrat pri oškodovancih obdolženi v to ni mogoče dvomiti. Oba oškodovanca ga poznata že od prej, zato jima je verjeti, da je prišel k njima in ju udarjal ter brcal, B. Š. pa tudi udaril s pepelnikom po glavi prav on. Ni namreč videti razloga, zakaj bi oškodovanca, pri čemer je verjeti K. K., da ga je obdolženi na v izpodbijani sodbi navedeni način tudi žalil, govorila nekaj, kar se ne bi zgodilo oziroma obdolžila obdolženca, če bi to storil kdo drug. Zakaj takšnega ni videti razloga že zaradi dejstva, da je obdolženi zlorabil svoje uradne pravice napram B. Š. že prej v dogodkih v križišču M. c. in K. u. Tam je udaril tudi K. K., kar ni predmet tega kazenskega postopka, saj ta udarec pri oškodovancu ni pustil posledic, kot to skuša prikazati pritožnik. Oškodovanec je v tem prepričljiv, pri čemer ni razloga, da ne bi povedal, da je bil poškodovan že prej, če bi bil, saj se zanj situacija ne bi v ničemer spremenila. Zato je moč trditi, da je preostale poškodbe navedenima oškodovancema v prostorih Policijske postaje C. res povzročil obdolženi. Tudi te so delno razvidne iz medicinske dokumentacije in mnenja v postopku postavljenega izvedenca, delno pa zabeležene že v prej omenjenem uradnem zaznamku policista I. in razvidne iz fotografij narejenih tistega večera, kot je to zatrdil priča M. M. Izkaže se tako, da je obdolžencu storitev teh dveh kaznivih dejanj dokazana že na podlagi doslej navedenih dokazov, katerim pa seveda v nobenem primeru ne nasprotuje izpoved priče M. J., katerega, tudi z upoštevanjem tega kar je povedal priča V., ni mogoče šteti za neverodostojno pričo. Podobno je reči tudi za pričo R. K., ne glede na izpoved priče B. T. o tem, o čem sta se takrat pogovarjala. Nasprotno, tudi iz njegove izpovedi je moč razbrati, da je ta priča takrat tam bila, zaradi česar ji je moč verjeti, da je zaznala protipravno ravnanje obdolženca z oškodovancema pripeljanima na policijsko postajo.

Ob ostalih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je storitev vseh treh obdolženemu S. G. očitanih kaznivih dejanj v dejanskem pogledu dokazana, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa tudi v subjektivnem pogledu. Pri tem je za dodati, da ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ni moč mimo tega, da je ob razsoji pravilno uporabilo tudi kazenski zakon. Pritožnik v pritožbi uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog, katerega pa kasneje ne obrazlaga, sodišče druge stopnje pa navedenih kršitev samo ni zaznalo.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je izrečena mu pogojna obsodba še primerna, kar velja tudi za v okviru nje določeno višino posamičnih kazni. V celoti primerna je tudi določena mu enotna kazen zapora, s pravilno upoštevano kaznijo, določeno v upoštevani prej izrečeni pogojni obsodbi, kot tudi trajanje preizkusne dobe. Ni videti potrebe po spremembi izpodbijane sodbe v korist obdolženca v tem delu.

Zaradi povedanega pritožbi obdolženčevega zagovornika ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Višina te je določena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so takšne, da bo to zmogel plačati.