Jedro

Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na obvestilo tožene stranke, je tožnik 10. 2. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Samovoljna zapustitev Azilnega doma dne 10. 2. 2024 izhaja tudi iz izpisa iz uradne evidence Azilnega doma, ki se nahaja v upravnem spisu. Tudi do glavne obravnave tožnik ni sporočil, kje se nahaja, glavne obravnave pa se ni udeležil, čeprav je bil po navedbah pooblaščenke o njej obveščen. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno iz razloga iz 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Zaradi narave svoje odločitve sodišče podrobneje ne povzema vsebine izpodbijane odločbe.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, s katero tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Zaradi narave svoje odločitve sodišče tudi podrobneje ne povzema vsebine tožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak izključno težavam, ki so jih imele osebe zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Poleg tega iz izjav tožnika izhaja, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zaradi tega, ker se je želel izogniti morebitni prijavi na policijo zaradi dolgov, ki jih ima v izvorni državi, to pa nima nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Hkrati tožena stranka sodišče obvešča, da je iz njenih uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 10. 2. 2024 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in se vse do priprave tega odgovora na tožbo tja ni vrnil niti tožene stranke ni obvestil o svojem novem naslovu. Njegovo dosedanje bivališče toženi stranki ni znano. Glede na samovoljno zapustitev azilnega doma tožena stranka meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka in zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. 5. Pooblaščenka tožnika v pripravljalni vlogi navaja, da je bila s tožnikom dne 15. 2. 2024 v stiku in da se še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. Res je, da veliko prosilcev zapušča azilni dom zaradi prezasedenosti in se zadržujejo pri kakšnem svojem prijatelju. Tudi evidence v azilnem domu niso vedno natančne. Ne trdi, da je v primeru tožnika tako, vendar se dogaja, da je v azilnem domu težko dosledno voditi evidenco zapustitve azilnega doma.

6. Sodišče je v navedeni zadevi dne 20. 2. 2024 opravilo glavno obravnavo, na katero tožnik ni prišel, ampak le njegova pooblaščenka, ki je povedala, da ga je o naroku za obravnavo obvestila. Pooblaščenka tožene stranke pa je povedala, da se tožnik v azilni dom ni vrnil niti ni sporočil, kje je nastanjen.

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednji razlogov:

8. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe, zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito (sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, 6. točka obrazložitve). Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je s tem, ko je zapustil azilni dom in ni sporočil, kje se nahaja, prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Kot navaja Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu, imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1, 6. točka obrazložitve citiranega sklepa). Nadalje iz iste točke obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

10. Glede na navedena izhodišča okoliščina, ki jo zatrjuje tožeča stranka, da je tožnik še vedno v Sloveniji, po presoji sodišča ne pomeni, da tožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna, saj je pooblaščenka tožene stranke na glavni obravnavi povedala, da se tožnik niti ni vrnil v azilni dom niti ni sporočil, kje je nastanjen.

11. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na obvestilo tožene stranke, je tožnik 10. 2. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Samovoljna zapustitev Azilnega doma dne 10. 2. 2024 izhaja tudi iz izpisa iz uradne evidence Azilnega doma, ki se nahaja v upravnem spisu. Tudi do glavne obravnave tožnik ni sporočil, kje se nahaja, glavne obravnave pa se ni udeležil, čeprav je bil po navedbah pooblaščenke o njej obveščen. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.