Jedro

Dejanska ugotovitev nižjih sodišč je, da je bila tožnica zaradi bolezni nezmožna za delo od 18. 1. 2001 do 22. 4. 2001. Zato je pravilna ugotovitev, da tožena stranka ni mogla očitati tožnici neupravičene odsotnosti z dela od 16. 3. do 22. 3. 2001.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici s 23. 3. 2001. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji za čas od 23. 3. 2001 do ponovnega nastopa dela plačati plačo in regres za letni dopust za leti 2001 in 2002. Tožena stranka je 23. 3. 2001 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 16. 3. 2001 dalje. Tožnica je bila do 15. 3. 2001 v bolniškem staležu, ki pa je trajal najmanj do 22. 4. 2001. Poleg tega sklep tožnici tudi ni bil pravilno vročen, zato ni mogel učinkovati. Glede na to, kdaj je bila tožnica seznanjena s sklepom, je pravočasno ugovarjala, vendar tožena stranka o ugovoru ni odločila, saj dopisa odvetnice tožene stranke odvetniku tožnice, ni mogoče šteti za odločitev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje bistvenih navedb tožena stranke v pritožbi sploh ni obravnavalo, ker je zmotno ocenilo, da niso bistvene. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370 člena, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Gre za pritožbene očitke o pravočasnosti vložitve ugovora. Za prenehanje delovnega razmerja je tožnica po lastni izpovedi zvedela nekaj dni pred prvim majem, ugovor pa je vložila šele 13. 6. 2001, čeprav ta nosi datum 15. 5. 2001. Sodišče je nepravilno ocenilo vsebino in pravno naravo dokaznih listin in na podlagi te napačne ocene naredilo nepravilne pravne zaključke. Napačno je ocenilo, da dopisa odvetnice tožene stranke z dne 9. 7. 2001 ni mogoče šteti za odločitev tožene stranke v ugovornem postopku. Ob upoštevanju te odločitve je bila tožba vložena prepozno. Zmotno je sodišče ocenilo tudi zdravniško potrdilo osebne zdravnice tožnice z dne 10. 5. 2001 in mnenje zdravniške komisije I. stopnje z dne 8. 5. 2001. Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožena stranka smiselno očita kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP, ker da sodišče druge stopnje ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena. Vendar pri tem izhaja iz svojega videnja, katera dejstva so za odločitev odločilna. Sodišče druge stopnje se v obrazložitvi res predvsem sklicuje na zaključke prvostopnega sodišča in jih potrjuje kot pravilne. Vendar je tudi tako povsem jasno mogoče ugotoviti, katera dejstva šteje za odločilna, drugih, ki za odločitev niso odločilna, pa mu ni bilo treba presojati.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo. Revizija pa uveljavlja predvsem ta nedovoljen revizijski razlog. Dokazna ocena listin in drugih dokazov pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

Prva bistvena dejanska ugotovitev nižjih sodišč je, da je bila tožnica zaradi bolezni nezmožna za delo od 18. 1. 2001 do 22. 4. 2001. Stalež od 18. 1. 2001 do 15. 3. 2001 ni sporen. Tožena stranka pa je bila o tem, da je tožnica v bolniškem staležu tudi po 15. 3. 2001, obveščena že z ugovorom zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. To mnenje ni v nasprotju z mnenji zdravniške komisije I. stopnje pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Prvo, z dne 27. 2. 2001, po katerem je prvi dan odsotnosti 18. 1. 2001, zadnji dan pa ni določen. Datum 15. 3. 2001 je določen kot datum ponovne obravnave v odsotnosti tožnice, zato se mnenje nanaša le na to obdobje. Iz mnenja z dne 8. 5. 2001 pa izhaja, da je kot datum zaključka začasne zadržanosti od dela določen 22. 4. 2001. Vendar očitno ne kot datum zaključka zdravljenja, temveč kot datum, do katerega je do staleža upravičen delavec, ki mu preneha delovno razmerje. Ob dejstvu, da je v zadnjem mnenju kot prvi dan začasne zadržanosti naveden 18. 1. 2001, nič pa, da bi bil stalež vmes prekinjen, je pravilna ugotovitev nižjih sodišč, da tožena stranka ni mogla očitati tožnici neupravičene odsotnosti z dela od 16. 3. do 22. 3. 2001. Druge dejanske ugotovitve se nanašajo na vročanje pisanj tožnici in odločanje o ugovoru. Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici ni bil pravilno vročen, to je po pravilih ZPP, ki se na podlagi 103. člena ZDR90 uporabljajo tudi v postopkih pri delodajalcu. Sodišče je zato pravilno ugotovilo, kdaj je tožnica zvedela za prenehanje delovnega razmerja in ob presoji, da je po svojem pooblaščencu vložila ugovor 15. 5. 2001, štelo, da je bil ugovor vložen pravočasno. Ugotavljanje datuma, ko je tožnica zvedela za prenehanje delovnega razmerja in datuma vročitve ugovora, pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Na te dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa je revizijsko sodišče vezano. Tudi tožena stranka sama ugovora tožnice ni štela za prepoznega, kar navaja še v pritožbi zoper prvostopno sodbo. Zato tudi ni bilo razloga, da bi sodišče druge stopnje to dejstvo še posebej presojalo.

Sodišče dopisa odvetnice tožene stranke z dne 9. 7. 2001 ni štelo kot odločitev tožene stranke o ugovoru. Dopis je bil naslovljen na odvetnika tožnice. Sklicuje se sicer na tožničin ugovor z dne 15. 5. 2001, vendar ne navaja nobene odločitve pristojnega organa tožene stranke, ki bi o ugovoru odločil, niti ne navaja pooblastila odvetnici za tako odločitev oziroma odločanje. Gre torej res le za dopisovanje med pooblaščenci strank, kjer odvetnica tožene stranke tožnico celo poziva k predložitvi "uradnega mnenja o začasni zadržanosti z dela po 15. 3. 2001 do 22. 4. 2001", kar naj bi bilo podlaga za priznanje delovnega razmerja do 22. 4. 2001. To še dodatno kaže na to, da ne gre za odločitev, temveč za poziv k predložitvi dokazov za trditve v ugovoru, na podlagi česar bi tožena stranka (po pristojnem organu) šele lahko odločila o spremembi izpodbijanega sklepa glede datuma prenehanja delovnega razmerja.

V primeru, da delodajalec o ugovoru delavca zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ne odloči (v predpisanem roku po 83. členu ZTPDR), ima po določbi 105. člena ZDR90 delavec pravico do sodnega varstva tudi po poteku 15 dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR. Zato tožba ni bila vložena prepozno.

Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je odločitev nižjih sodišč pravilna, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

V obravnavani zadevi se je postopek končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Njen sestavni del je tudi izrek o stroških: o potrditvi stroškovnega dela prvostopne sodbe in glede pritožbenih stroškov. Odločitev o povrnitvi stroškov je zgolj akcesorne narave. Odvisna je od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Takšna je tudi stalna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej na primer odločbe z opr. št. II Ips 609/2000, II Ips 68/2003, II Ips 263/2005, III Ips 52/2005).