Jedro

Tožena stranka je ob obstoju poslovnega razloga (zmanjšanje naročil, izguba naročnikov, uvedba novih strojev) tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Organizacija poslovanja in dela je bila v njeni pristojnosti, zato ni bila dolžna namesto študentskega dela in občasnega dela preko polnega delovnega časa še naprej tožnice obdržati v delovnem razmerju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 4. 2010 in da tožena stranka tožnici prizna za čas od 29. 5. 2010 dalje vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi ter ji vpiše za čas od 30. 4. 2010 dalje delovno dobo in izplača mesečno bruto plačo s predpisanim dodatkom za delovno dobo in dodatkom po kolektivni pogodbi, odvede predpisane prispevke in davke, izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne plače, ki dospe v plačilo vsakega 15. v mesecu, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi dne 28. 4. 2010, ker naj bi se zmanjšal obseg dela zaradi izgube dveh večjih slovenskih naročnikov ter ker tožena stranka na javnem razpisu ni pridobila večjega naročnika in je zato pričakovala 20 % zmanjšanje obsega naročil. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je pri delodajalcu bilo v času, ko je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejansko manj dela. Navedeno izkazuje preglednica opravljenih nadur za mesec april 2010 in maj 2010, torej neposredno za tiste mesece, ko je osmim zaposlenim delavkam prenehala pogodba o zaposlitvi. Iz preglednice za mesec april 2010 izhaja, da so zaposlene delavke opravile ta mesec 171 nadur v delovnih dnevih in 677 nadur v prazničnih dnevih. V mesecu maju so delavke opravile 403 nadur v delovnih dnevih in 247 nadur v prazničnih dnevih. Prav tako je tožena stranka v letu 2010 zaposlovala študente tako, da so pri toženi stranki v mesecu maju študentje opravili 109,5 ur, v mesecu juniju 371,5 ur, v mesecu juliju 1149,5 ur, avgusta 1648,5 ur in septembra 761,5 ur ter oktobra 221,5 ur. Tožena stranka bi po prepričanju tožnice lahko organizirala delo tako, da njenim delavcem ne bi bilo potrebno opravljati tolikšnega števila nadur in bi namesto 8 delavcem odpovedala pogodbo o zaposlitvi manjšemu številu delavcev. Iz preglednic opravljenega števila nadur bi zagotovo bilo delo vsaj še za tožnico, ob seveda ustrezni organizaciji v proizvodnji in če bi na strani tožene stranke obstajala zato dobra volja. Ker pa je bilo dela preveč, so morali ostali zaposleni v mesecu aprilu in maju opravljati številne nadure. Veliko število nadur v mesecu aprilu in maju kaže na to, da ne drži dejstvo, da bi se bil pri toženi stranki zmanjšal obseg dela. Da se pri toženi stranki obseg dela ni zmanjšal je razvidno tudi iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sklenila z delavko B.Š. dne 16. 3. 2010. Iz te pogodbe namreč izhaja, da tožena stranka ugotavlja, da se je od 22. 3. 2010 do 21. 6. 2010 začasno povečal obseg dela in da tožena stranka sklepa pogodbo o zaposlitvi z delavko za določen čas ravno iz tega razloga. Prav tako je tožena stranka sklenila dne 29. 4. 2010 pogodbo o zaposlitvi zaradi začasno povečanega obsega dela z J.J.. Delavca sta sicer bila zaposlena v nečistem delu pralnice, vendar gre pri toženi stranki za enoten proizvodnji postopek torej, da je umazano perilo najprej v nečistem delu pralnice, kjer je zaposlenih manj delavcev, nato pa večina delavcev to perilo obdela v čistem delu pralnice. Delovni proces v nečistem in čistem delu pralnice je enoten, če se delo v nečistem delu pralnice poveča je to več dela tudi za ostale dele pralnice. Če se je v nečistem delu pralnice, zaradi začasno povečanega obsega, zaposlilo dva delavca, bi primerjalno morali zaposliti v čistem delu pralnice deset delavcev, saj en zaposlen delavec v nečistem delu opravi toliko dela, kot ga lahko v čistem delu pet zaposlenih. Glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da je zaradi občasno povečanega obsega dela potrebno zaposliti dva delavca v nečistem delu, je povsem nelogično in nerazumljivo, da zaradi zmanjšanega obsega dela, kar osem delavcev v čistem delu pralnice ni potrebnih. Nenazadnje tožnica meni, da je tožena stranka število odvečnih delavcev ocenila previsoko in da bi bilo dovolj dela, če bi zmanjšali število nadur, ki so jih opravili zaposleni. Podatki glede poslovanja v letih 2008 in 2009, ki jih je predložila tožena stranka, so za ta spor nerelevantni, kot tudi dejstvo, da naj bi v mesecu septembru 2009 tožena stranka izgubila naročnika T. in istočasno na javnem razpisu ni pridobila B.. Ti podatki niso pravno relevantni, ker bi tožena stranka v skladu z določbami ZDR morala podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Po mnenju tožnice toženi stranki tudi ni uspelo dokazati, da ni bilo mogoče tožnice prerazporediti ali prekvalificirati pod spremenjenimi okoliščinami oziroma organizirati proizvodnjo drugače. Glede na to, da je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dvema delavcema v nečistem delu pralnice, bi navedeno delo lahko ponudili tudi tožnici, saj je tožnica to delo že opravljala.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnica v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen in ga je v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obstajal resen in utemeljen razlog. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil pri toženi stranki podan obstoj poslovnega razloga, ki ga opredeljuje prva alinea prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bilo potrebno zaradi poslabšanja gospodarske situacije in zaradi izgube dveh velikih naročnikov (B. in H.) ter napovedi, da tožena stranka ne bo več prala perila za avstrijskega naročnika L., drugače organizirati delo v pralnici R. in namesto dveh izmen uvesti delo le v eni izmeni. Delavcev je bilo preveč, tožena stranka pa ni uspela pridobiti novih naročil. Če so hoteli obdržati poslovanje obrata R. in zmanjšati stroške, je bilo potrebno bolj racionalno organizirati delo. Ukinjena je bila ena izmena in z dobavo novih sušilnih in pralnih strojev so pospešili pralni proces, perilo so strojno likali in zlagali, kar pomeni hitreje opravljeno delo. Iz tega razloga se je tožena stranka odločila, da opusti eno izmeno. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Ni pa mu potrebno „opravičevati“ sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Poudariti je potrebno, da 47. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami) določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da delodajalec lahko organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično (sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in opr. št. VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007).

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker naj ne bi spoštovala obveznosti iz 88/3 člena ZDR. ZDR v 3. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstoji, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 90. člena ZDR. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (sodba VIII Ips 465/2009 z dne 23. 11. 2010 in VIII Ips 483/2006 z dne 27. 9. 2007), da je na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dolžan delavcu ponuditi le sklenitev nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, če potreba po taki zaposlitvi pri delodajalcu v času odpovedi obstoji in ponudba neustrezne zaposlitve ni pogoj za zakonitost odpovedi. V primeru ponudbe druge zaposlitve je delodajalec prost svoje obveznosti v celoti le, če z delavcem sklene novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Tožnica se je sicer v postopku sklicevala, da bi jo lahko tožena stranka razporedila na delo v nečisti del pralnice, kjer je tudi zaposlila dva delavca za določen čas, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delo za določen čas ne predstavlja ustrezne zaposlitve. Zato tudi tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi teh dveh delovnih mest. Tožnica se je v postopku in tudi v pritožbi le pavšalno sklicevala na to, da je bila tožena stranka dolžna z vso skrbnostjo ugotoviti, ali bi lahko tožnico zaposlila na drugem delovnem mestu, ni pa pojasnila, katero je bilo tisto konkretno delovno mesto, v zvezi s katerim ji bi tožena stranka lahko ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (člen 88/3 ZDR, člen 90 ZDR). Ker je tožena stranka zatrjevala, da ustreznega prostega delovnega mesta za tožnico v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela, je po ugotovitvah pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju s 88/3 členom ZDR.

Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev tožnice, da delo študentov in večje število nadur, ki so jih opravili preostali delavci tožene stranke potem, ko so bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi osmim delavcem, kažejo na to, da je pri toženi stranki še vedno obstajala potreba po delu tožnice. Iz predložene preglednice študentskega dela v letu 2008, 2009 in 2010 je razvidno, da se glede na predhodna leta 2008/2009 ni povečal obseg študentskega dela. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičeno zaposlovala študente v mesecih, ko so redno zaposleni delavci koristili letni dopust in takrat, ko so bile zaradi praznikov večje potrebe po pranju. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi listinskih podatkov in izpovedi priče H.M. ter ugotovitve Inšpektorata RS za delo in na podlagi števila opravljenih nadur ni mogoče zaključiti, da v aprilu 2010, ko je bila podana odpoved tožnici, ni bilo zakonitega razloga za odpoved pogodbe. Organizacija poslovanja, poslovni proces in organizacija dela je v pristojnosti delodajalca (tožene stranke), zato tožnica ne more uspešno zahtevati, da tožena stranka namesto študentskega dela in dela preko polnega delovnega časa drugih zaposlenih njej zagotovi delo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o prenehanju delovnega razmerja (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo.