Jedro

Glede na sosporniška razmerja tako na tožeči kot na toženi strani vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahtevkov, od katerih vsak lahko deli ločeno pravno usodo, šest (tožnik zoper tri toženke in tožnica zoper tri toženke). Dovoljenost revizije bi se zato presojala po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke: - da so tožene stranke dolžne skleniti s tožnikoma kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere jima bodo prodale, vsakemu do ½, nepremičnine, katerih solastnice so, ob tem, da sta tožnika dolžna toženkam plačati še neplačani del kupnine v višini 15,000.000,00 SIT (62.593,89 EUR); - da so toženke dolžne tožnikoma izročiti nepremičnine, predmet kupoprodajne pogodbe, v posest in - da so toženke dolžne tožnikoma plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 9. 6. 2006 do 9. 4. 2007, ter jima od 9. 5. 2007 do izročitve nepremičnin v posest plačevati mesečno po 250,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki pa odgovora ni vložila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožnika v tožbi uveljavljata tri zahtevke zoper tri toženke. Zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe in na izročitev nepremičnin v posest sta nedenarna zahtevka, pri katerih je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta. Ne glede na določbo drugega odstavka 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, kadar je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člena ZPP). Vendar pa v primeru prvih dveh zahtevkov (na sklenitev prodajne pogodbe in izročitve v posest) ne gre le za objektivno kumulacijo, pač pa tudi za subjektivno. Tožene so namreč tri toženke. Če se zahtevek uveljavlja zoper več tožencev, je dolžnost tožeče stranke, da v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navede vrednost spornega predmeta za vsakega toženca posebej in ne za vse tožence skupaj. V ureditev 41. člena določba petega odstavka 367. člena ZPP ne posega. Če tožnik ne ravna tako in v takšnem primeru navede le eno vrednost spornega predmeta za vse tožence skupaj, gre za t.im. nediferencirano vrednost spornega predmeta. Toženke niso enotne sospornice. Niso namreč v taki materialnopravni skupnosti, da bi bila možna le enaka odločitev za vse tri. Ker so solastnice in s svojim solastnim deležem na nepremičninah lahko samostojno razpolagajo, so toženke navadne sospornice v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, zato seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena v zvezi s petim odstavkom 367. člena ZPP v takem primeru ne pride v poštev. Poleg tega sta tudi tožnika navadna sospornika, saj zahtevata sklenitev pogodbe in izročitev stvari v posest vsak zase, vsak za svoj solastni delež ½. Glede na sosporniška razmerja tako na tožeči kot na toženi strani vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahtevkov, od katerih vsak lahko deli ločeno pravno usodo, šest (tožnik zoper tri toženke in tožnica zoper tri toženke). Dovoljenost revizije bi se zato presojala po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker pa iz spisa ni razvidno, da bi tožeča stranka navedla vrednost spornega predmeta za vsak posamezen zahtevek, temveč je bila navedena zgolj ena, skupna vrednost (135.000,00 EUR), gre za nediferencirano navedbo vrednosti spornega predmeta, ki po ustaljeni sodni praksi ne zadošča za dovoljenost revizije. Ni namreč mogoče ugotoviti, na katerega od tožnikov in na katero od toženk se v tožbi navedena skupna vrednost spornega predmeta nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To pa pomeni, da revizija ni dovoljena.

Prav tako revizija ni dovoljena glede tretjega zahtevka za plačilo odškodnine, ki je denarni zahtevek. Ker se zahtevek nanaša tudi na bodoče dajatve, znaša vrednost spornega zahtevka vsota že zapadlih terjatev (2.500,00 EUR) in po 40. členu ZPP seštevek bodočih dajatev za dobo petih let (250,00 EUR x 60 mesecev = 15.000,00 EUR), kar skupaj znese 17.500,00 EUR. To pa pomeni, da mejna vsota 40.000,00 EUR po drugem odstavku 367. člena ZPP ni presežena, zato tudi v tem delu revizija ni dovoljena.

7. V skladu z določbo 377. člena ZPP je revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo zavrglo.

8. Ker z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).