Jedro

Če v stvari ni pravnomočne odločbe, potem tudi ne more iti za njeno spremembo v smislu določbe 415. člena prejšnje ustave in zato tudi ni pravne podlage, da se strankina zahteva zavrže kot prepozno vložena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 20.1.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je ta zavrgel kot prepozno vloženo zahtevo za priznanje revalorizacije denarnega nadomestila za brezposelnost na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije dne 4.12.1992, ker je tožnik vložil zahtevo po izteku v ustavi določenega šestmesečnega roka od dneva objave odločbe ustavnega sodišča. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil zahtevek za priznanje denarnega nadomestila za brezposelnost dne 8.10.1993, kar je po izteku prej določenega roka. Navedbi tožnika, da ni bil seznanjen z navedeno odločbo ustavnega sodišča in z rokom iz te odločbe, tožena stranka ni sledila, ker so podatki v uradnem listu javni in vsem dostopni. Tožena stranka tudi navaja, da je za posamični akt iz 415. člena ustave iz leta 1974 štela ustno odločbo prvostopnega organa o revalorizaciji odmerjenih nadomestil med brezposelnostjo, skladno s 24. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki je bila izdana v skladu z določbo 213. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Za vročitev tega posamičnega akta pa je štela datum prejema revaloriziranega nadomestila, obračunanega po odpravljenem sklepu. Tožnik v tožbi odločbo izpodbija, ker naj bi bila v nasprotju z veljavnimi predpisi. Meni, da navedena ustavna določba ureja le to, da je mogoče spremembo dokončnega ali pravnomočnega posamičnega akta predlagati v šestih mesecih od objave odločbe ustavnega sodišča v uradnem listu. To pomeni, da ni bil dolžan vlagati zahtevka na pristojno območno enoto republiškega zavoda za zaposlovanje za priznanje pravice, do katere je bil upravičen že na podlagi zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti je pridobil že ob prenehanju delovnega razmerja. Dolžnost tožene stranke pa je bila, da mu izplačuje pravilno obračunano nadomestilo, upoštevajoč veljavne predpise. Kolikor pa je bila v tem primeru vložitev zahtevka vezana na že navedeni šestmesečni rok, pa bi ga moral organ kot neuko stranko o tem poučiti in ga z navedenim seznaniti. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožnik je vložil zahtevo za priznanje valorizacije denarnega nadomestila za brezposelnost na podlagi odločbe ustavnega sodišča, objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije dne 4.12.1992. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo med drugim tudi odločilo, da ima ta pravne učinke po 415. členu ustave iz leta 1974. Po tej ustavni določbi ima vsakdo, čigar pravica je bila kršena z dokončnim ali pravnomočnim posamičnim aktom, izdanim na podlagi predpisa, ki po odločbi ustavnega sodišča ni v skladu z ustavo ali zakonom, pravico zahtevati od pristojnega organa spremembo tega posamičnega akta. Spremembo lahko predlaga v šestih mesecih od dneva objave odločbe ustavnega sodišča v uradnem listu, če od vročitve takega posamičnega akta do vložitve pobude ali predloga za začetek postopka ni preteklo več kot eno leto. Ker naj bi šlo v stvari za zahtevo za spremembo že pravnomočne odločbe, bi morala taka odločba dejansko tudi obstajati. Sodišče odločbe o uskladitvi denarnega nadomestila tožnika s sklepom, ki ga je ustavno sodišče odpravilo, v upravnih spisih ni zasledilo. S stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da gre v tem primeru za ustno odločbo (213. člen ZUP) o revalorizaciji odmerjenih denarnih nadomestil med brezposelnostjo, skladno s 24. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 17/91 in 12/92), in da se kot datum vročitve tega posamičnega akta šteje datum prejema revaloriziranega nadomestila, obračunanega po odpravljenih sklepih, se sodišče ne strinja. ZUP v 213. členu določa, da kadar se v stvareh manjšega pomena ugodi strankinemu zahtevku, pa se s tem ne posega v javno korist ali v korist koga drugega, zadostuje, da ima odločba samo dispozitiv v obliki zaznamka na spisu, če so razlogi zanjo očitni in ni drugače predpisano. Taka odločba se praviloma sporoči stranki ustno, pisna odločba pa se ji mora izdati, če to zahteva. Sodišče v upravnih spisih tudi ni zasledilo takega dispozitiva v obliki zaznamka, ki bi kazal na to, da je bilo stranki ugodeno s tako odločbo.

Ker odločbe, ki naj bi se na podlagi 415. člena ustave iz leta 1974 spremenila, ni v upravnih spisih, sodišče upravnega spora ne more rešiti. V ponovnem postopku bo moral upravni organ ugotoviti, ali so v navedenem primeru sploh podani pogoji za odločanje po 415. členu navedene ustave. Če v stvari ni pravnomočne odločbe, potem tudi ne more iti za njeno spremembo v smislu določbe 415. člena navedene ustave. Zato tudi ni pravne podlage, da se strankina zahteva zavrže kot prepozno vložena. V takem primeru gre po mnenju sodišča lahko le za zahtevo za izplačilo revalorizacije nadomestila, pri čemer mora zavod ravnati, kot sicer ravna pri izplačilih valorizacij; upravičencu valorizirani znesek, skladno z novim sklepom pristojnega organa, s katerim je ta nadomestil sklep, odpravljen z odločbo ustavnega sodišča, izplača. Če pa ugotovi, da zahteva ni utemeljena, mora z odločbo zahtevek zavrniti.

Glede na navedeno je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).