Jedro

Ni dopusten predlog za obnovo postopka za izdajo začasne odredbe, ker postopek denacionalizacije še ni zaključen z dokončno odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine Ljubljana Moste-Polje je s tč. 1 sklepa št. ... z dne 5.5.1994 zavezancu podjetju M. p.o., začasno prepovedal delno lastninsko preoblikovanje podjetja do višine 370.580,40 DEM v tolarski protivrednosti do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. S tč. 2 navedenega sklepa je zavezancu odredil, da ob lastninskem preoblikovanju podjetja izda in prenese na Sklad RS za razvoj navadne delnice zavezanca v vrednosti 370.580,40 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan otvoritvene bilance, v sorazmerju z vrednostjo podjetja po otvoritveni bilanci. S tč. 3 navedenega sklepa je sklenil, da se pri Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo zaznamuje prepoved iz tč. 1 in tč. 2 tega sklepa in s tč. 4 navedenega sklepa, da morebitna pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 3.11.1994 pritožbi B.M. delno ugodila in navedeni sklep organa prve stopnje spremenila tako, da je v izreku dodala novo 4. točko, ki se glasi: "4. Predlog za izdajo začasne odredbe se v ostalem delu zavrne. Dosedanja 4. točka postane 5. točka".

Predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke št. ... z dne 3.11.1994, je tožena stranka z izpodbijano določbo zavrnila, sklicujoč se pri tem na 3. odstavek 256. člena ZUP. Tožena stranka ugotavlja, da bi s predlogom za obnovo postopka predložene listine (bilanca z dne 31.5.1948), ob uporabi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92) pripeljala do prepovedi lastninskega preoblikovanja v bistveno manjšem obsegu, kot po prepovedi iz odločbe št. ... z dne 3.11.1994. Če bi v tem delu postopka upravni organ upošteval predložene listine, bi zavezancu prepovedal lastninsko preoblikovanje le do višine 226.218,55 DEM. Tožena stranka še navaja, da je bilo že v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno, da znaša vrednost družbenega kapitala, s katerim razpolaga in upravlja zavezanec, cca 2.069.573,00 DEM, kar pomeni glede na določbo 2. odstavka 35. člena ter 2. odstavka 32. člena ZDen, da podjetja oziroma nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Zavrnitev predloga po njenem mnenju tudi ne pomeni, da se v nadaljnjem denacionalizacijskem postopku ne smejo uporabiti ti podatki iz listin, ki so predloženi k predlogu za obnovo postopka.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi predloga za obnovo postopka napačna. Tožena stranka ni celovito ugotovila dejanskega stanja, z odločitvijo preko obsega zahtevka v predlogu za obnovo postopka pa je tudi kršila pravila postopka. Tožeča stranka s predlogom za obnovo postopka uveljavlja le cenitev tistega premoženja, ki ni bilo ocenjeno v prvotni cenitvi z dne 9.6.1993, kateri je bil podlaga nepopolen zapisnik z dne 19.11.1951. Iz sedaj predložene bilance stanja z dne 31.5.1948 in njenih prilog je razviden obstoj premoženja v večjem obsegu, kot pa po zapisniku z dne 19.11.1951. Zato bi tožena stranka morala ugotoviti, da je na podlagi novih dejstev in dokazov obstajalo še premoženje v obliki strojev in inventarja in tega dodatno ovrednotiti v skladu z navodili, ne pa enostavno uporabiti aktivo, kot da gre za denarna sredstva. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, dovoli obnovo postopka za izdajo začasne odredbe, odredi cenitev premoženja, ki ni bilo ocenjeno v prvotni cenitvi in prepove zavezancu vsakršno razpolaganje s premoženjem do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi gre za obnovo postopka zaradi začasne odredbe, izdane na podlagi 10. in 12. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93-ZLPP) v zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/94). Po določbi 12. člena ZLPP pristojni organ z začasno odredbo lahko odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ali odredi prenos delnic na sklad v višini in na način iz 14. člena zakona. Z izdano začasno odredbo se začasno do pravnomočne odločitve o denacionalizacijskem zahtevku, zavaruje verjetno izkazan zahtevek. Predlog za izdajo začasne odredbe je upravičenec lahko vložil najpozneje do 7.6.1993 (11. člen). Do pravnomočnosti odločitve o predlogu iz 10. člena ZLPP se podjetje ne more lastninsko preoblikovati po tem zakonu na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, razen če se z upravičencem pisno sporazume o izločitvi sredstev oz. o prenosu delnic na Sklad po 1. odstavku 13. in 14. člena tega zakona (1. odstavek 15. člena ZLPP).

Začasna odredba, izdana na podlagi 10. in 12. člena ZLPP, je torej ukrep zavarovanja upravičenčevega denacionalizacijskega zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja, zavezanega za vrnitev podržavljenega premoženja, zaradi preprečitve bodoče nezmožnosti izpolnitve obveznosti, to je vrnitve podržavljenega premoženja v naravi, in ki je predmet še nedokončanega denacionalizacijskega postopka.

Obnova postopka pa je kot izredno pravno sredstvo v zakonu predvidena v stvareh, ki so končane z dokončno upravno odločbo (249. člen ZUP).

V obravnavanem primeru, ko se je z izdano začasno odredbo kot aktom izvršbe na podlagi verjetne izkazanosti zahtevka le začasno zavarovalo premoženje, ki je predmet še ne zaključenega denacionalizacijskega postopka, pa že po sami naravi stvari ne gre za tako dokončno odločbo, glede katere je mogoča obnova postopka. Zato bi morala tožena stranka predlog za obnovo postopka za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP pravzaprav zavreči, ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Čeprav tožena stranka ni ravnala tako, saj je predlog za obnovo zavrnila, pa samo zaradi tega tožeča stranka s tožbo ne more uspeti, ker sta odločitvi bodisi o zavrnitvi bodisi o zavrženju po svojih pravnih učinkih enaki, in zaradi tega tožeča stranka ni prizadeta v kaki svoji pravno varovani pravici oziroma koristi.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS, ki jo je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis, in v skladu s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).