Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Čeprav je v postopku izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja krog upravičencev do pritožbe omejen glede na (splošni) krog upravičencev do pritožbe zoper sodbo, in je pritožba storilčeve matere zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila nedovoljena, je pravico do pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe storilčeve matere priznati tudi storilcu, saj je storilec stranka v tem postopku in že s samim svojim položajem v postopku izkazuje interes za izpodbijanje takšne odločitve in za dokazovanje, da je bila pritožba kljub vsemu dovoljena.
Ob reševanju pritožbe se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se pritožba storilca J. P. zoper sklep EPVD ... z dne 23. 9. 2014 zavrne.
Sicer se pritožba zavrne in se v preostalih, nespremenjenih delih sklep sodišča prve stopnje potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se pritožba storilca zoper sklep z dne 25. 8. 2014 zavrže (I. točka izreka), da se pritožba storilca zoper sklep z dne 23. 9. 2014 zavrže (II. točka izreka) in da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa (III. točka izreka).
2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). V pritožbi se opravičuje in izraža obžalovanje, da sodišče do sedaj ni moglo odločati o obrazložitvi vloženih pritožb, ker tako on kot tudi njegova mati nista ločila pojma pritožnik in storilec in je zaradi tega prišlo do zmede in neuspešnega vlaganja pritožb. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, da se rehabilitacijskega programa ni mogel pravočasno udeležiti in ga opraviti v času trajanja preizkusne dobe, ker je odšel v tujino, kjer je nameraval ostati krajši čas, vendar se je situacija kasneje tako spremenila, da v tujini sedaj dela in prebiva.
3. Pritožba ni utemeljena, vendar je bilo potrebno izpodbijani sklep delno spremeniti po uradni dolžnosti.
4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje storilcu s sklepom z dne 25. 8. 2014 preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker se v času trajanja preizkusne dobe ni udeležil rehabilitacijskega programa. Zoper ta sklep je pritožbo vložila storilčeva mati, prvostopenjsko sodišče pa jo je kot nedovoljeno zavrglo s sklepom z dne 23. 9. 2014. Nato je 2. 10. 2014 storilec vložil pritožbo, s katero je izpodbijal tako sklep z dne 25. 8. 201, kot tudi sklep z dne 23. 9. 2014. Prvostopenjsko sodišče je pritožbo zoper sklep z dne 25. 8. 2014 zavrglo kot prepozno, saj je ugotovilo, da je rok za pritožbo iztekel 22. 9. 2014. Pritožbo zoper sklep z dne 23. 9. 2014 pa je sodišče prve stopnje zavrglo kot nedovoljeno, saj naj bi po stališču prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, le storilčeva mati bila upravičena vložiti pritožbo zoper sklep z dne 23. 9. 2014, ker je s tem sklepom bilo odločeno o vlogi, ki jo je podala ona.
5. S pritožbenimi navedbami, v katerih storilec izraža obžalovanje zaradi nastalih procesnih zapletov v zvezi s pritožbo zoper sklep o preklicu vložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in pojasnjuje razloge, zaradi katerih ni pravočasno opravil programa rehabilitacije, ki mu je bil naložen s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, storilec ne omaje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj se takšne pritožbene navedbe niti ne nanašajo na pravno odločilna dejstva. Vendar je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji dovoljenosti storilčeve pritožbe zoper sklep z dne 23. 9. 2014 zmotno presodilo, da le-ta ni dovoljena.
6. Drugi odstavek 202. e člena ZP-1 določa, da lahko zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec vloži pritožbo v osmih dneh od dneva vročitve. Nobenega dvoma ni, da je pri vložitvi pritožbe zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot tudi v samem postopku izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja krog upravičencev do pritožbe omejen glede na (splošni) krog upravičencev do pritožbe zoper sodbo iz drugega odstavka 150. člena ZP-1. Ker je pritožba zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložila storilčeva mati in ne storilec osebno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo pritožbo storilčeve matere kot nedovoljeno. Vendar pa je kljub temu, da je s sklepom z dne 23. 9. 2014 bila zavržena vloga storilčeve matere, pravico do pritožbe zoper ta sklep priznati tudi storilcu, čeprav s tem sklepom ni odločeno o njegovi vlogi, saj je storilec stranka v tem postopku in že s samimi svojim položajem izkazuje interes za izpodbijanje takšne odločitve in za dokazovanje, da je bila pritožba kljub vsemu dovoljena. Poleg tega po prepričanju pritožbenega sodišča v fazi presoje dovoljenosti pritožbe zoper sklep o zavrženju glede na 168. člena ZP-1 potrebno smiselno uporabiti drugi odstavek 150. člena ZP-1. 7. Ker je tako storilčeva pritožba zoper sklep z dne 23. 9. 2014 dovoljena in v zvezi s to pritožbo ni potrebno sodišču prve stopnje opraviti posebnih procesnih dejanj, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo utemeljenosti pritožbe storilca zoper sklep z dne 23. 9. 2014 in pri tem ugotovilo, da je pritožba neutemeljena. Tudi v pritožbi zoper sklep z dne 23. 9. 2014 je storilec navajal, da se edukacijskih delavnic ni mogel udeležiti zato, ker že več kot eno leto živi v tujini, da ga je za prvo in drugo delavnico opravičila mati po telefonu, zaradi bolezni pa tega žal ni storila pri vabilu za tretjo delavnico, kot tudi, da se mama dogovarja o opravi družbeno koristnega dela v njegovem imenu pri CSD Šentjur. Ker pa je izpodbijana odločitev o zavrženju pritožbe storilčeve matere procesne narave in so za njen sprejem odločilne le ugotovitve o tem, kdo je vložil pritožbo, kakšen je njegov status (ali gre za storilca, zagovornika ali tretjo osebo) ter ali je pritožba takšne osebe po zakonu dovoljena, so zgoraj povzete pritožbene navedbe o razlogih za neizpolnitev obveznosti udeležbe v edukacijskih delavnicah za sprejem odločitve, ki izhaja iz sklepa z dne 23. 9. 2014, nerelevantne, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem takšne odločitve.
8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da je pritožbo storilca zoper sklep z dne 23. 9. 2014 zavrnilo kot neutemeljeno. V preostalem delu tj. glede zavrženja storilčeve pritožbe zoper sklep z dne 25. 8. 2014 in glede dolžnosti plačila sodne takse, pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj je upoštevajoč zgoraj navedeno sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je storilčeva pritožba, ki jo je 2. 10. 2014 vložil zoper sklep z dne 25. 8. 2014, prepozna.