Jedro

Tožnik je bil tisti, ki se je prostovoljno odločil, da bo vložil tožbo z zahtevkom, s katerim ni uspel. Zato je kakršnokoli razpravljanje o domnevni krivdi in zavajanju toženk popolnoma neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje bi moralo toženkama priznati odvetniški strošek za prisotnost na izvedenskem ogledu, saj gre za posebno, samostojno odvetniško opravilo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se stroški toženih strank odmerijo na 5.932,50 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženkama povrniti 271,33 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnik dolžan toženkama povrniti pravdne stroške v znesku 4.288,18 EUR s pripadki.

2. Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da je sodišče zahtevek neutemeljeno zavrnilo, zato bi moralo pri stroških uporabiti načelo krivde. Toženki sta tožnika s simuliranim pravnim poslom zavedli k uveljavljanju predkupne pravice, zaradi česar je tožnik utrpel stroške. Poleg tega je sodišče toženkama napačno priznalo strošek urnine za narok 26. 11. 2018. 4. Toženki v pritožbi med drugim navajata, da je sodišče obrazložilo toženkama priznane stroške v skupnem seštevku 3.544,97 EUR, medtem ko jima je v izreku prisodilo stroške v višini 4.288,18 EUR. Toženki zgolj predvidevata, da razlika med obrazloženimi in v izreku prisojenimi stroški 743,21 EUR pomeni plačilo sodne takse za eno od dveh pritožb zoper sodbo in doplačilo predujma za izvedenca v višini 2,21 EUR. Sodišče toženkama neutemeljeno ni priznalo še ene sodne takse za pritožbeni postopek (741 EUR), predujma za izvedenca gradbene stroke (700 EUR) in odvetniške nagrade za prisotnost pooblaščencev na izvedenskem ogledu 24. 6. 2020, čeprav je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je izvedenec ogled opravil v prisotnosti obeh strank in njunih zastopnikov.

5. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotnika, predlagali njeno zavrnitev in priglasili stroške.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

_Glede pritožbe tožnika:_

7. Obširne pritožbene navedbe v zvezi z odločanjem po načelu krivde (156. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) so pravno zgrešene. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, torej tožnik v tej pravdi ni uspel, zato je na podlagi kriterija uspeha (154. člen ZPP) dolžan toženkama povrniti njune potrebne pravdne stroške. Krivdno načelo se lahko uporabi le za povrnitev posameznih stroškov znotraj pravde (na primer, če je narok preložen po krivdi ali zaradi naključja na strani ene stranke), nikakor pa ga ni mogoče širiti tako, kot se zavzema tožnikova pritožba. Tožnik je bil tisti, ki se je prostovoljno odločil, da bo vložil tožbo z zahtevkom, s katerim ni uspel. Zato je kakršnokoli razpravljanje o domnevni krivdi in zavajanju toženk popolnoma neutemeljeno.

8. Pač pa je tožnikova pritožba utemeljena v delu, ko graja priznanje stroška urnine za narok 26. 11. 2018. Iz zapisnika navedenega naroka (list. št. 47 in 50) je razvidno, da se je narok začel ob 11.15 uri in zaključil ob 11.54 uri, torej je trajal manj kot eno uro. Za zastopanje na naroku v skladu s prvim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) odvetniku pripada urnina le za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro, zato toženkama za ta narok pripada zgolj nagrada za pristop na narok, ne pa tudi urnina. Neutemeljeno priznana urnina znaša 50 odvetniških točk (vrednost točke 0,6 EUR), kar povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank, 1 % materialnih stroškov in 22 % DDV znese skupaj 40,66 EUR.

_Glede pritožbe toženk:_

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni obrazložilo priznanih stroškov nad zneskom 3.544,97 EUR, vendar je z vpogledom v stroškovnik in druge podatke v spisu mogoče ugotoviti (kar sta razbrali že toženki), da ta razlika (743,21 EUR) pomeni doplačilo predujma za izvedenca (2,21 EUR) in eno takso za pritožbeni postopek (741 EUR). Pri obrazložitvi stroškov sodna praksa dopušča nižji kriterij obrazloženosti, zato ni nujno, da sodišče v obrazložitvi navede prav vse stroške, temveč zadošča, da je mogoče z vpogledom v stroškovnik preizkusiti pravilnost odločitve.

10. Prav tako pritožnici pravilno navajata, da bi sodišče prve stopnje moralo toženkama priznati tudi znesek 700 EUR za izvedenca gradbene stroke, saj je bil celotni predujem (702,21 EUR) porabljen za plačilo izvedenca (sklep o odmeri izvedenine z dne 13. 7. 2020, odredba računovodstvu za izplačilo z dne 22. 8. 2020 na list. št. 189).

11. Pritožba nadalje pravilno opozarja, da sta toženki vložili dve pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in z obema uspeli, vsakič pa sta morali plačati tudi sodno takso v znesku 741 EUR (pritožba z dne 30. 4. 2019, taksa plačana 24. 5. 2019, dokazilo na list. št. 98, in pritožba z dne 24. 2. 2021, dokazilo o plačilu takse na list. št. 236). Iz teh dveh naslovov je torej sodišče prve stopnje toženkama priznalo 1.441 EUR premalo stroškov.

12. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša, da bi sodišče prve stopnje moralo toženkama priznati odvetniški strošek za prisotnost na izvedenskem ogledu dne 24. 6. 2020, saj gre za posebno, samostojno odvetniško opravilo po četrtem odstavku tarifne številke 20 OT. Da je bil pooblaščenec toženk navzoč na izvedenskem ogledu, izhaja iz izvedenskega mnenja (točka 2.5 na 6. stran), kjer je izrecno navedeno, da je izvedenec opravil ogled v prisotnosti obeh strank in njunih zastopnikov. Vendar se pritožnici neutemeljeno zavzemata za priznanje nagrade za ogled v višini 400 odvetniških točk, saj je po tarifni številki 20/4 za to opravilo predvideno priznanje nagrade v višini 50 % nagrade iz tarifne številke 18. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov toženk kot izhodiščno vrednost po tarifni številki 18 upoštevalo 600 odvetniških točk, kar pritožbeno ni izpodbijano, torej bi osnovna nagrada za ogled znašala 300 odvetniških točk. Z upoštevanjem povečanja za 10 % zaradi zastopanja dveh strank, 1 % materialnih stroškov (nad 1000 točk, saj so celotni stroški toženk že do tega ogleda presegli 1000 točk) in 22 % DDV znesejo vsi potrebni stroški v zvezi z ogledom 243,98 EUR.

_Sklepno:_

13. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje toženkama neutemeljeno ni priznalo 741 EUR za sodno takso, 700 EUR za izvedenca in 243,98 EUR za izvedenski ogled, po drugi strani pa je neutemeljeno priznalo urnino v skupnem znesku 40,66 EUR. Po poračunu pritožbeno sodišče ugotavlja, da znašajo utemeljeni in potrebni stroški toženk 5.932,50 EUR.

14. Glede na navedeno in ker pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep deloma spremenilo tako, da je toženkama priznalo 5.932,50 EUR stroškov. V preostalem delu, kolikor pritožbama ni ugodeno, pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik je s pritožbo zahteval povrnitev celotnih svojih stroškov, uspel pa je le z minimalnim delom (za 50 točk urnine s pripadki), zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Po drugi strani sta toženki s pritožbo v največjem delu uspeli, zato jima je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške (odmerjene od pritožbeno izpodbijane vrednosti spornega predmeta 1.766,30 EUR), ki obsegajo nagrado za pritožbo (250 odvetniških točk) povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank, 2 % materialnih stroškov (skupaj 280,5 odvetniške točke ali 168,30 EUR) in 22 % DDV (37,03 EUR), kar skupaj znese 205,33 EUR, poleg tega pa še 66 EUR takse za pritožbo, tako da je tožnik toženkama dolžan povrniti 271,33 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbene stroške jima je dolžan povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika). Odgovora na pritožbo nista pripomogla k rešitvi zadeve, zato morata obe stranki nositi svoje stroške odgovorov.