Jedro

Tožena stranka mora ugotoviti, navesti in oceniti okoliščine, ki bi predstavljale morebiten zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v matično državo, in na podlagi zbranih podatkov mora oceniti in navesti razloge, ali bi bila podana tožnikov subjektivna ali objektivna ogroženost v primeru njegove vrnitve v izvorno državo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 15. 7. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za azil in hkrati odločila, da mora v roku sedmih dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik navedel v svoji prošnji, da je matično državo zapustil zaradi političnih razlogov. V času vojne v Makedoniji leta 2001 je bil pripadnik ONA in se je boril proti makedonski vojski in policiji. Po končani vojni so makedonske oblasti izvedele, da je bil pripadnik ONA in ga začele preganjati. Večkrat so ga odpeljali na zaslišanje, ga pretepli in mu grozili. Tožnik je tudi navedel, da se je v Makedoniji ustanovila paravojaška organizacija ANA, ki želi, da se ji pridružijo vsi bivši pripadniki ONA. Tožnik je tudi povedal, da je Albanec in po veroizpovedi musliman, član je bil Osvobodilne narodne vojske (ONA), vključil se je prostovoljno in se tudi boril in nosil uniformo. Po končni vojni in po sprejetju Zakona o amnestiji je bila ustanovljena skupina ANA, ki vabijo pripadnike ONA, vendar se ni želel priključiti in njegovega prijatelja so ubili ravno ti pripadniki, ker se ni želel vključiti. Nadalje tožena stranka navaja, da tožnik svoj subjektivni strah pred preganjanjem utemeljuje na podlagi političnih razlogov, ker se boji, da bi ga ubili pripadniki ANA, ker se ni vključil v njihovo skupino. Tožena stranka je preučila splošne razmere v Makedoniji v letu 2001 in 2002. Preučila je internetni članek ISPEC - A Guide to Special Operations of Former Yugoslavian States z dne 14. 6. 2001, članek v časopisu Dnevnik z dne 25. 5. 2001, poročilo US Department of State Reality Macedonia, poročilo Organizacije za zaščito človekovih pravic v svetu z dne 22. 8. 2001, poročilo z dne 4. 3. 2002, članek z dne 15. 8. 2001 BBC News in poročila objavljena na internetu dne 16. 11. 2001, 5. 12. 2001 in 5. 12. 2002, Poročilo UNHCR o razmerah na področju človekovih pravic v bivši jugoslovanski republiki Makedoniji, januar 2002, članek radia Svobodna Evropa objavljen na internetu 8. 3. 2002, Poročilo skupne misije ekip Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice in Helsinškega komiteja za človekove pravice Republike Makedonije.

Tožena stranka ugotavlja, da razlogi tožnika niso prepričljivi, ker tožnik ni prepričljivo predstavil razlogov, s katerimi bi verodostojno utemeljil svojo prošnjo kaj je doživljal v vojni v Makedoniji, kako je bil preganjan oziroma ogrožen od pripadnikov ANA ter iz katerih razlogov in v kakšnih okoliščinah ter na kakšen način je zapustil državo. Tožena stranka ocenjuje, da bi tožnik, če bi bil v svoji državi resnično preganjan ali bi ga bilo strah, da obstaja realna nevarnost, da bo ogrožen, predstavil dejstva, okoliščine ter razloge, ki so podlaga za njegov strah smiselno in tudi povezano. Bivši borci ONA, ki so do 26. 9. 2001 prostovoljno odložili orožje enotam Nata in so od takrat dalje spoštovali mirovni sporazum s strani makedonskih oblasti, niso bili preganjani. Tudi tisti bivši pripadniki ONA, ki so se v strahu pred preganjanjem zatekli na Kosovo, so svojo vrnitev pogojevali s sprejemom Zakona o amnestiji, ki je bil sprejet 8. 3. 2002 ter se po vseh poročilih tudi v celoti izvaja. Tožena stranka pri tem navaja, da je 17. 3. 2002 prišlo do prireditve, na kateri so se zbrali bivši pripadniki ONA, kjer so počastili borce in prvo obletnico začetka spopadov, ne da bi jih kdo pri tem oviral. Tožnik pa je živel v Makedoniji do marca 2003, v Slovenijo je vstopil ilegalno 25. 3. 2003 in če bi prišel zaradi preganjanja iz razlogov, ki jih določa Ženevska konvencija, bi za azil zaprosil takoj, ko bi bilo to mogoče. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik v primeru vrnitve v matično državo ne bo preganjan ali kakorkoli drugače ogrožen. Nadalje tožena stranka meni, da tožnik v matični državi ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja. Tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih po 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu, ne izpolnjuje pa tudi pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu, ker niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se prosilca ne vrne v njegovo matično državo. Hkrati je tožena stranka določila tudi rok v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da je iz strahu pred preganjanjem zapustil matično državo, v primeru vrnitve bi njegova osebna varnosti bila resno ogrožena. Tožena stranka je bistveno kršila določbe upravnega postopka, pri tem tožnik opozarja na določbo 4. in 6. odstavka 24. člena Zakona o azilu in tudi na 1. odstavek 33. člena tega zakona. Tožnik je na zaslišanju povedal, da so pripadniki ANA, odpadniške frakcije nekdanje ONA, ekstremistična skupina, ki nasprotuje Ohridskemu mirovnemu sporazumu, iskali nekdanje pripadnike ONA, med njimi tudi tožnika, da bi se jim pridružili. Tožnik poudarja, da je dal konkretne podatke o tem, da so njegovega prijatelja, ki se tej skupini ni hotel pridružiti, ubili. Tožnik je zapustil matično državo zaradi bojazni pred posledicami, ker je zavrnil pridružitev k skupini ANA. Tožena stranka se do teh navedb ni opredelila in tudi ne do navedbe, da je bila novica o umoru tožnikovega prijatelja objavljena v makedonskih medijih, pri čemer je bil naveden tudi razlog umora. Po mnenju tožnika bi ta informacija bistveno vplivala na presojo verodostojnosti njegovih navedb in potrdila njegov strah v primeru vrnitve. Tožnik navaja, da zgolj pavšalne navedbe o splošnih razmerah v Makedoniji ne morejo pomeniti realne ocene stanja in možnih posledic za tožnika v primeru vrnitve. Tožena stranka tudi ni upoštevala navedb tožnika o preganjanju pripadnikov ANA in večkratnih obiskov njenih pripadnikov pri tožnikovem očetu in s tem povezane grožnje. Tožnik se poleg preganjanja s strani makedonskih varnostnih sil, kar bi morala tožena stranka preveriti glede zadnjih dogodkov in incidentov v državi, sklicuje tudi na preganjanje s strani teroristične skupine ANA zoper katero makedonske varnostne sile ne morejo oziroma nočejo zaščiti. V zvezi z datum vložitve njegove prošnje pa tožnik navaja, da je zaprosil za azil takoj, ko je bilo zanj to mogoče, ko se je s to možnostjo seznanil. Tožena stranka bi morala pri razpoložljivih virih preveriti kaj se dogaja tistim, ki jih je skupina ANA hotela vpoklicati in se njenim pozivom niso odzvali, še posebej glede na umor bivšega pripadnika ONA, ki je bil ubit, ker se ni hotel priključiti temu gibanju. Tožnik tudi navaja, da je zaradi trupel, ki jih je moral premikati in pokopavati, ko je služil v ONA, travmatiziran in zato predstavlja predstavnika posebne skupine, ki bi morala biti deležna posebno skrbne obravnave in za katere je na podlagi mednarodnih humanitarnih standardov in pravil potrebno še bolj skrbno preučiti vse razloge za priznanje azila. Tožena stranka mora za ugotovitev humanitarnih razlogov presoditi ali so okoliščine zaradi katerih tožnik prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožen in ali je strah objektivno pogojen. Prav tako pa mora tožena stranka presoditi tudi oceno stanja v državi, v katero bi se tožnik v primeru vrnitve moral vrniti. Če odločba ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni pri tej presoji, je odločba v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Hkrati tudi navaja, da je po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic varovana oseba pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni in ugodi njegovi prošnji oziroma da se odpravi in vrne zadeva v ponovni postopek. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 2. odstavku 1. člena, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da tožnik svoj subjektivni strah pred preganjanjem v izvorni državi utemeljuje na podlagi političnih razlogov. Tožnik ta strah utemeljuje s tem, da se ni hotel vključiti v skupino ANA, v katero so ga vabili bivši pripadniki skupine ONA, ki sedaj tvorijo to novo skupino ANA, ki nasprotuje Ohridskemu mirovnemu sporazumu. Tožnik navaja, da bi ga pripadniki ANA v primeru njegove vrnitve ubili kot so njegovega prijatelja, ki je tudi zavrnil sodelovanje s to skupino. Tožena stranka je ocenila tožnikovo izpovedbo v povezavi s stanjem v Makedoniji, pri tem pa je uporabila poročila iz leta 2001 in 2002, ni pa ocenila aktualnih poročil in se ni opredelila do delovanja skupine ANA. Tožena stranka obširno povzema vsebino poročil, ki jih je preučila, vendar iz nobenega poročila ni razvidno delovanje skupine ANA. Po presoji sodišča tožena stranka tako ni ocenila in navedla zakaj šteje, da je tožnikov strah pred vrnitvijo v izvorno državo neutemeljen, saj ni preučila aktualnih poročil o razmerah v izvorni državi in o obstoju in delovanju skupine ANA, ki jo je tožnik opisal. Tožena stranka je tudi ocenila tožnikovo izpovedbo in posamezne odgovore glede obstoja nevarnosti, da bo ogrožen v primeru vrnitve. Tožnik tudi v tožbi poudarja svojo bojazen pred posledicami zavrnitve sodelovanja v skupini ANA in da se je ta skupina maščevala prijatelju, ki se ji ni hotel pridružiti. Tožena stranka pa ni preverila delovanja te skupine in ni potrdila niti ovrgla trditve tožnika, da so pripadniki ANA, člani nekdanje skupine ONA, ekstremistična skupina, ki nasprotuje Ohridskemu sporazumu. Tožena stranka mora zato v ponovljenem postopku navesti svoje razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno sprejeto odločitev glede tožnikovega zatrjevanja, da bi bil v matični državi preganjanj zaradi rase, vere, narodne pripadnosti in pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnik šele v Centru za tujce, ko je čakal na odstranitev, vložil prošnjo za azil. Vendar pa izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju, da tožena stranka na zaslišanju tega ni preverila. Ker se v zvezi s tem tožnik ni izjavil, mora tožena stranka to preveriti v ponovljenem postopku. Prav tako pa mora tožena stranka tudi ugotoviti, navesti in oceniti okoliščine, ki bi predstavljale morebiten zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v matično državo in na podlagi zbranih podatkov mora oceniti in navesti razloge ali bi bila podana tožnikov subjektivna ali objektivna ogroženost v primeru njegove vrnitve v izvorno državo. Tožena stranka mora navesti tiste razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo njeno odločitev (5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Ker je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K 2. točki izreka: Tožnik smiselno predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo, da tožnik nima sredstev za preživljanje, hkrati pa je upoštevalo tudi njegov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji).