Jedro

Ustavno sodišče je v svoji odločbi začetek teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka vezalo na dan, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, zato je neutemeljen ugovor tožnikov, da bi morala tožena stranka upoštevati dan vročitve odločbe oziroma dan, ko sta bila tožnika podrobneje seznanjena z njeno vsebino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom kot prepozen zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopkov izdaje petih gradbenih dovoljenj, vseh št. 35105-129/2006, in sicer z dne 26. 10. 2007, z dne 3. 1. 2008, z dne 22. 1. 2009, z dne 8. 4. 2009 in z dne 21. 8. 2009. V obrazložitvi sklepa navaja katere gradnje so bile dovoljene z gradbenimi dovoljenji, ki so predmet predloga za obnovo postopka. Z njimi je tožena stranka investitorju DARS d.d. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) dovolila gradnjo trase hitre ceste Koper – Izola, od km 0+000 do km 0+936, z vsemi spremljajočimi objekti in ureditvijo komunalne infrastrukture v tem delu, ter gradnjo predora Markovec. Vsa gradbena dovoljenja so bila izdana ob upoštevanju prvega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je določal, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom (kot je bilo v vseh zadevnih postopkih), samo investitor. Citirana določba je bila, po izdaji gradbenih dovoljenj, razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, objavljeno v Uradnem listu RS dne 18. 3. 2011 (v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča), s katero je bil določen tudi način njene izvršitve. V drugi alineji druge točke izreka odločbe je namreč Ustavno sodišče odločilo, da če je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1, se lahko obnovo postopka njegove izdaje, iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), predlaga ne glede na roke, določene z ZUP, v roku 30 dni po objavi odločbe, če od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, oziroma od dneva, ko je predlagatelj izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja, ni preteklo več kot eno leto. O utemeljenosti predloga za obnovo postopka odloči upravni organ na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka.

Predmetni predlog za obnovo postopkov je bil vložen po preteku enega leta od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega so bila gradbena dovoljenja izdana (Uredba o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku Koper – Izola, objavljena v Uradnem listu RS, št. 112/04), pa tudi vsa gradbena dovoljenja so bila izdana več kot eno leto pred vložitvijo predloga (med 26. 10. 2007 in 21. 8. 2009). Tožena stranka je zato v nadaljevanju postopka ugotavljala kdaj sta tožnika za izdajo gradbenih dovoljenj izvedela, pri čemer je v skladu s sodno prakso bistveno, kdaj sta izvedela za izdajo odločbe, ne glede na to, ali sta bila tedaj seznanjena tudi z njeno vsebino. Tožnika že v predlogu za obnovo postopkov navajata dejstva, iz katerih bi, glede na okoliščine, lahko sklepala, da so bila gradbena dovoljenja izdana. Sama namreč navajata, da se dela izvajajo že več kot dve leti in pol, gradnja pa je vplivala na njuno nepremičnino in zdravje, zato sta na investitorja že naslovila odškodninski zahtevek. Njuna hiša je od meje gradbišča hitre ceste in predora Markovec oddaljena približno 30 m, že zgrajeni nadvoz na Markovec pa je še 2 m bližji. Še bližje gradbišču in cesti pa je vrt, ki ga tožnika uporabljata. Glede na navedbe tožnikov, glede na obseg in dolgotrajnost gradbenih del ter upoštevajoč dejstvo, da je del hitre ceste Koper – Izola, vključno z nadvozom 3-4 in deviacijo ulice Vena Pilona, že v celoti zgrajen in se tudi uporablja (kar navajata tudi tožnika v predlogu za obnovo postopkov), sta tožnika lahko sklepala, da se (je) gradnja izvaja(la) na podlagi pridobljenih ustreznih gradbenih dovoljenj. V zvezi z gradnjo hitre ceste in predora Markovec (tako glede samega poteka gradnje, kot tudi glede izbora izvajalcev posameznih del) so večkrat in v daljšem časovnem obdobju obširno poročali različni mediji, zato sta bila tožnika tudi na ta način seznanjena z gradnjo in z obstojem gradbenih dovoljenj. Dne 11. 5. 2011 je tožena stranka opravila ogled, na katerem je ugotovila, da se stanovanjska hiša tožnikov nahaja v bližini hitre ceste Koper – Izola oziroma nadvoza 4-3 in deviacije ulice Vena Pilona ter da se po hitri cesti, ulici Vena Pilona in nadvozu 4-3 že odvija promet, kot tudi v bližini gradbišča na koprski strani predora Markovec. Dne 3. 6. 2011 je bila opravljena tudi ustna obravnava, na kateri je investitor pojasnil, da se je gradnja hitre ceste na koprski strani začela decembra 2007, na območju zemljišč tožnikov pa januarja 2008. Gradnja predora Markovec pa se je na koprski strani začela v januarju 2010. Kot izhaja iz gradbenega dnevnika se je tam do aprila 2010 že uredilo gradbišče (pripeljana je bila mehanizacija, postavljeni so bili kontejnerji, urejena je bila oskrba z električno energijo, posekano drevje, postavljeni zaščitni panoji, investitor je dovažal material in nasipaval plato), bile so zvrtane vrtine za montažo tirnic, opravili so izkop in varovanje brežine z brizganim betonom, postavljena je bila armaturna mreža, utrjen je bil plato, zvrtana in vgrajena so bila sidra ter izdelane nasipne rampe. Navedena dela so zahtevna in obsežna ter opazna v okolici, zato sta jih zagotovo opazila tudi tožnika, ki živita v bližini. Poleg tega pa sta na koprski strani hitre ceste postavljeni dve gradbiščni tabli in sicer ena ob gradbišču predora Markovec, na kateri je navedeno gradbeno dovoljenje z dne 22. 1. 2009, druga pa na začetku hitre ceste (v bližini uvoza na bencinski servis), na kateri so navedena gradbena dovoljenja z dne 26. 10. 2007, z dne 7. 12. 2007 in z dne 3. 1. 2008. Obe tabli sta vidni iz hitre ceste, pri čemer je bila prva postavljena v februarju 2010. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka zaključuje, da sta bila tožnika s pričetkom gradnje predora Markovec seznanjena več kot eno leto pred vložitvijo predloga za obnovo postopkov (predlog je bil vložen dne 19. 4. 2011) in da bi morala že ob povprečni skrbnosti sklepati, da je bilo za tako obsežna in zahtevna gradbena dela izdano gradbeno dovoljenje. Enako velja tudi glede gradnje hitre ceste, pri čemer tožena stranka še dodatno navaja, da iz upravnih spisov izhaja, da sta tožnika že z dopisom z dne 3. 4. 2008 toženo stranko zaprosila za vpogled v dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, 35105-129/2006 z dne 26. 10. 2007, ki ga v dopisu izrecno citirata, iz česar izhaja, da sta že tedaj vedela za obstoj gradbenega dovoljenja za gradnjo hitre ceste z vsemi objekti. Iz poizvedbe tožnikov z dne 29. 3. 2010 in odgovora tožene stranke na poizvedbo izhaja, da sta tožnika tedaj vedela celo za to, da je gradnja hitre ceste na koprski strani zaključena in da investitor za ta del pridobiva uporabno dovoljenje, iz česar sta lahko sklepala, da so bila pred tem izdana tudi ustrezna gradbena dovoljenja.

Na podlagi vsega navedenega, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča, tožena stranka zaključuje, da sta tožnika predlog za obnovo postopkov vložila po preteku enoletnega subjektivnega roka in ga je zato kot prepoznega zavrgla na podlagi 267. člena ZUP.

Tožnika zoper izpodbijani sklep vlagata tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navajata, da je tožena stranka napačno ugotovila, da je bil predlog za obnovo postopkov vložen po preteku enoletnega subjektivnega roka. V postopku se namreč ni ugotavljalo, ali sta gradbiščni tabli dejansko videla, čeprav po sodni praksi (pri tem se sklicujeta na dve sodbi Upravnega sodišča RS) za tak zaključek ne zadošča golo dejstvo, da je bila gradbiščna tabla postavljena. Tabel namreč nista videla, saj sta postavljeni na takih mestih, da ju na njunih vsakodnevnih poteh ne vidita, vozila pa ne uporabljata. Živita v neposredni bližini gradbišča, zato sta videla, da se gradbena dela odvijajo in da se nadvoz na Markovec že uporablja, kar pa ne pomeni, da sta vedela za vsa izdana gradbena dovoljenja, saj samo izvajanje gradbenih del, ob dani situaciji v državi, ne daje zagotovila, da se gradnja dejansko izvaja na podlagi pridobljenega gradbenega dovoljenja, oziroma da se izvaja točno tisto, kar je bilo dovoljeno. Z gradbenimi dovoljenji se nista seznanila niti iz medijev, saj so ti poročali o drugih vsebinah v zvezi z gradnjo. Z vsemi spremembami in dopolnitvami prvotnega gradbenega dovoljenja sta se seznanila šele, ko jima je tožena stranka vročila vsa gradbena dovoljenja. Ker so vse dopolnitve oziroma spremembe samostojne odločbe, bi morala tožena stranka izkazati, da sta bila seznanjena z vsako izmed odločb in ne le z odločbo iz leta 2007, če pa tožena stranka vsa gradbena dovoljenja šteje kot celoto, bi morala upoštevati kdaj sta se seznanila z zadnjo spremembo oziroma dopolnitvijo. Stališče tožene stranke, ki ne upošteva seznanjenosti z dejansko vsebino, je po njunem mnenju nepošteno, saj pretirano ščiti interese investitorjev, stranskim udeležencem pa nalaga preveliko skrbnost. Nadalje navajata, da je tožena stranka bistveno kršila določbe upravnega postopka s tem, ko je v postopku odločanja opravila ogled in ustno obravnavo, na katera pa nista bila vabljena in z ugotovitvami nista bila seznanjena pred izdajo izpodbijanega sklepa. Na podlagi vsega navedenega sodišču primarno predlagata, da izpodbijani sklep odpravi in dovoli obnovo postopkov v predlaganem obsegu, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala vse upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

Tožba je bila vročena tudi prizadeti stranki v tem upravnem sporu DARS d.d., ki je nanjo odgovorila. V odgovoru se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in dodaja, da je gradbiščna tabla, locirana na koprski strani predora Markovec, vidna tudi iz vrta stanovanjske hiše tožnikov. Za gradbeno dovoljenje sta izvedela najkasneje v aprilu oziroma maju 2008, ko sta se z natančnim citiranjem gradbenega dovoljenja (številko dokumenta in datumom izdaje) obrnila tako na toženo stranko kot tudi nanjo. V postopkih je bil za tožnika kontaktna oseba njun sin A.A., ki mu je bil, skupaj z odvetnikom tožnikov, na podlagi dovoljenja z dne 16. 5. 2008, omogočen vpogled v gradbena dovoljenja in pripadajočo projektno dokumentacijo. Tožnika tako nista bila seznanjena zgolj z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, pač pa tudi z njegovo vsebino. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je tožena stranka kot prepozen zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopkov izdaje gradbenih dovoljenj, ki se nanašajo na gradnjo trase hitre ceste Koper – Izola, od km 0+000 do km 0+936, z vsemi spremljajočimi objekti in ureditvijo komunalne infrastrukture v tem delu, ter gradnjo predora Markovec.

Tako gradbeno dovoljenje, ki se nanaša na odsek hitre ceste kot tudi dopolnitve oziroma spremembe tega gradbenega dovoljenja, ter gradbeno dovoljenje, s katerim je bila dovoljena gradnja predora Markovec (vsa našteta gradbena dovoljenja so predmet predloga za obnovo postopka) so bila nesporno izdana ob upoštevanju prvega odstavka 62. člena ZGO-1. Navedena določba je bila z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena, hkrati pa je Ustavno sodišče tudi odločilo, da če je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi razveljavljene določbe, se lahko predlaga obnova postopka njegove izdaje, iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ne glede na roke, določene z ZUP, v roku 30 dni po objavi odločbe, če (med drugim) od dneva, ko je predlagatelj izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja, ni preteklo več kot eno leto.

Po presoji sodišča je zmotno stališče tožnikov, da je treba v konkretnem primeru šteti, da sta za izdajo gradbenih dovoljenj izvedela šele z njihovo vročitvijo dne 25. 3. 2011 in da je bil zato njun predlog za obnovo postopkov, vložen dne 19. 4. 2011, pravočasen. Ustavno sodišče je v odločbi začetek teka subjektivnega roka, enako kot določba 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, vezalo na dan, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana in ne na dan vročitve odločbe oziroma na dan, ko je bila stranka podrobneje seznanjena z njeno vsebino. Poleg tega pa je sodna praksa tudi po prej veljavni 5. točki 252. člena ZUP iz leta 1986 (ki je določala vročitev kot pogoj za začetek teka roka) dovoljevala obnovo postopka od tedaj, ko je stranka izvedela ali ko bi lahko izvedela za vsebino odločbe. Vrhovno sodišče RS je v več svojih odločbah pojasnilo, da se z vročitvijo odločbe stranki omogoči seznanitev z vsebino odločbe upravnega organa, da pa je podoben učinek dosežen tudi v primeru, kadar je stranka na kakšen drug način zvedela za izdajo odločbe in bi se lahko seznanila z njeno vsebino (primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 490/2007 z dne 14. 7. 2010, ter sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 892/2004 z dne 13. 2. 2008, in opr. št. X Ips 1548/2006 z dne 31. 3. 2010). Ob vseh ugotovljenih dejstvih, ki za tožnika niso sporna, to je, da se je gradnja hitre ceste na koprski strani začela decembra 2007 (na območju zemljišč tožnikov pa januarja 2008), da se je gradnja predora Markovec na koprski strani začela v januarju 2010, da gre v obeh primerih za zahtevna in obsežna dela, ki so v okolici opazna, da tožnika stanujeta v neposredni bližini obeh gradbišč, da sta bili postavljeni dve gradbiščni tabli (ena v februarju 2010), da se je v medijih o obeh gradnjah obširno poročalo, da sta tožnika že dne 3. 4. 2008 toženo stranko zaprosila za vpogled v dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, št. 35105-129/2006 z dne 26. 10. 2007, ki sta ga v dopisu izrecno citirala, ter vseh ostalih dejstev, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in na katero se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da bi tožnika že ob povprečni skrbnosti, že ko sta se hitra cesta in predor začela graditi, morala sklepati, da sta bili zanju gradbeni dovoljenji izdani. Predlog za obnovo postopkov, vložen dne 19. 4. 2011, je bil vložen po preteku enoletnega subjektivnega roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče, in je bil zato kot prepozen zavržen skladno z drugim odstavkom 267. člena ZUP.

Ob navedenih (nespornih) dejstvih je neutemeljeno tudi stališče tožnikov, da bi morala tožena stranka ugotoviti kdaj sta bila seznanjena z vsako dopolnitvijo oziroma spremembo gradbenega dovoljenja, ki se nanaša na gradnjo hitre ceste. Pri tem sodišče še dodaja, da je dokazno breme glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka na vlagateljevi strani, tožnika pa v predlogu nista navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki kažejo na to, da je bil predlog vložen v (subjektivnem) roku.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1681/2009 in opr. št. U 1121/2008, s katerima je sodišče tožbam ugodilo, saj sta bili izdani ob popolnoma drugačnem dejanskem stanju. V konkretnem primeru namreč tožena stranka svoje odločitve ni oprla zgolj na objektivne podatke o pričetku gradbenih del in postavitvi gradbiščnih tabel, kot smiselno navajata tožnika v tožbi, pač pa je v izpodbijanem sklepu obrazložila tudi dejstva, na podlagi katerih je sklepala, da sta (in kdaj sta) tožnika gradbena dela tudi opazila.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa opravila ogled in ustno obravnavo, na katera pa tožnika ni vabila. V tožbi zato utemeljeno navajata, da tožena stranka v tem delu ni ravnala skladno z določbami ZUP, vendar pa po presoji sodišča ta kršitev v konkretnem primeru ni vplivala za zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožena stranka napačno presodila, da je potrebno v tej zadevi pred odločitvijo opraviti ogled in ustno obravnavo. Odločitev tožene stranke namreč temelji na dejstvih in okoliščinah, ki sta jih tožnika že sama navedla v predlogu za obnovo, kar pomeni, da v dejanskem pogledu ta dejstva sploh niso bila sporna (prvi odstavek 165. člena ZUP).

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, da je izpodbijani sklep na zakonu utemeljen in da tožena stranka v postopku njegove izdaje ni bistveno kršila določb postopka.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankami ni sporno in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava in določb ZUP, je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnika sta v tožbi predlagala, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njune stroške postopka. Njunemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.