Jedro

Tožeča stranka je večkrat očitala toženi stranki, da ni dokazala, da bi se za poplačilo prvo obrnila na rusko družbo, vendar pa to za presojo tožbenega zahtevka ni odločilnega pomena. Temeljni namen instituta solidarnega poroštva je ravno v tem, da se lahko upnik odloči, od koga bo terjal dolgovano (tretji odstavek 1019. člena OZ); v nasprotnem primeru bi šlo za subsidiarno poroštvo, kjer upnik terja plačilo od poroka šele, ko ni prejel izpolnitve od glavnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.855,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 289.805,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2017 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 8.088,59 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene terja vračilo vtoževanega zneska, ki ga je po njenem prepričanju tožena stranka brezpravno pridržala po tem, ko je bilo blago, ki bi ga morala tožena stranka dobaviti ruski družbi A., zaradi domnevno neskrbnega ravnanja tožene stranke ob predaji blaga prevozniku odtujeno in ga ruska družba ni želela plačati. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil znesek, ki ga je tožena stranka pridržala, le-tej plačan v okviru solidarnega poroštva tožeče stranke, da bo ruski pogodbeni partner tožene stranke tej tudi pravilno izpolnil svojo pogodbeno obveznost. Tožena stranka je pri predaji blaga prevozniku, ki ga je organizirala ruska družba, ravnala z ustrezno skrbnostjo in ji ni mogoče naprtiti odgovornosti za odtujitev blaga, zato sredstev, s katerimi se je v skladu s solidarnim poroštvom tožeče stranke poplačala, ni pridržala brez pravne podlage.

6. Tožeča stranka je pritožbo utemeljevala na naslednjih očitkih: tožeča stranka je bila zgolj distributer in v konkretnem primeru ni imela nobene vloge v zvezi z obveznostmi ruske družbe A.; tožena stranka ni ravnala z ustrezno stopnjo skrbnosti pri preverjanju tovornjaka in voznika, ki naj bi za ruskega pogodbenega partnerja – družbo A. prevzel blago pri toženi stranki; blago ni bilo nikoli dobavljeno, saj družba A. blaga še ni prevzela; tožeča stranka po določilu 2. člena Distribucijske pogodbe ni bila solidarni porok in plačnik za dobavljeno blago, zato tožena stranka ni imela nobene podlage, da vtoževani znesek pridrži. 7. Da se tožeča stranka ni zavezala toženi stranki za izpolnitev obveznosti konkretnega ruskega kupca, ovrže izrecna nasprotna izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke. Ta je ob zaslišanju večkrat izpovedal, da je bila tožeča stranka garant, če A. ne plača blaga (npr. str. 5 zapisnika z dne 16. 6. 2021, list. št. 66) in da je tožeča stranka prevzela riziko morebitnega neplačila ruske družbe toženi stranki. Pritožbena navedba, da spor glede plačila dobave blaga med toženo stranko in A. nima zveze s tožečo stranko, saj blago ni bilo dobavljeno tožeči stranki, torej ne drži. 8. Glede narave vtoževanega plačila je zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da je tudi v konkretnem primeru tožeča stranka dala avansno plačilo toženi stranki in da je bilo to avansno plačilo pri toženi stranki porabljeno za izdelavo blaga, ki je bilo predmet odtujene pošiljke (str. 7 zapisnika z dne 16. 6. 2021, list. št. 68). Ob neposredni potrditvi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je slednja izvajala avansna plačila, da je bila takšna tudi narava vtoževanega plačila in da je tožeča stranka nase prevzela tveganje, če ruska družba ne izpolni svojih obveznosti do tožeče stranke, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je torej tožeča stranka v 2. členu Distribucijske pogodbe1 prevzela poroštvo za izpolnitev obveznosti ruske družbe; po določbi četrtega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika – OZ se v primeru gospodarskih pogodb domneva obstoj solidarnega poroštva. Trditev, da je zakoniti zastopnik ruske družbe B. B. potrdil, da je v preteklosti vse račune za dobavljeno blago vedno poravnala ruska družba in da po njegovem vedenju tožeča stranka ni garantirala za izpolnitev obveznosti ruske družbe, je delno zavajajoča. Drži, da ruska družba ni izvajala avansnih plačil; izvajala pa jih je tožeča stranka toženi stranki kot porok izpolnitve obveznosti ruske družbe, kar je zakoniti zastopnik tožeče stranke izrecno izpovedal ob zaslišanju, takšen postopek pa izrecno izhaja tudi iz 2. člena Distribucijske pogodbe. Zato sodišče prve stopnje v delu izpovedi, da tožeča stranka ni garantirala za obveznosti ruske družbe, izpovedi B.B. utemeljeno ni sledilo.

9. Tožeča stranka je večkrat očitala toženi stranki, da ni dokazala, da bi se za poplačilo prvo obrnila na rusko družbo, vendar pa to za presojo tožbenega zahtevka ni odločilnega pomena. Temeljni namen instituta solidarnega poroštva je ravno v tem, da se lahko upnik odloči, od koga bo terjal dolgovano (tretji odstavek 1019. člena OZ); v nasprotnem primeru bi šlo za subsidiarno poroštvo, kjer upnik terja plačilo od poroka šele, ko ni prejel izpolnitve od glavnega dolžnika.

10. Priča B.B., zakoniti zastopnik ruske družbe A., je izpovedal, da je "blago po pogojih pogodbe last družbe A., ko je izvozno ocarinjeno in natovorjeno na naš tovornjak" (str. 4 zapisnika z dne 15. 9. 2021, list. št. 95). Posledično tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem, da blago ni bilo dobavljeno skladno s pogodbeni pogoji, ker naj bi se štelo za prevzeto šele v kasnejših fazah. Dodatno je omenjena priča izpovedala, da je družba A. organizirala prevoz (str. 3 zapisnika z dne 15. 9. 2021, list. št. 94). Če bi se blago štelo za prevzeto šele ob dostavi v skladišče v Rusijo, zagotovo ne bi ruska družba prevzela obveznosti transporta iz Slovenije v Rusijo.

11. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka ravnala z ustrezno stopnjo skrbnosti in ji tako ni mogoče očitati krivde glede tega, da je bilo naloženo na tovornjak, s katerim je bilo nato blago odtujeno in ne dobavljeno toženi stranki. Drži, da je priča B. B. izpovedal, da bi morala tožena stranka preverjati prometno dovoljenje tovornjaka in potni list voznika, vendar pa temu delu izpovedi sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Navsezadnje tudi slednji, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni preveril tovornega vozila ali voznika, zato ne more biti uspešen očitek, da bi morala tožena stranka sama preverjati podatke, ki jih niti organizator prevoza ni konkretneje preverjal. Tožena stranka je ob prihodu preverila vozilo in registrske tablice, ki so se ujemale s sporočenimi s strani B. B., tudi zunanji znaki (cerada z napisom A.) pa so dajali vtis, da gre za pravega prevoznika. Ali je tožena stranka po tem, ko naj bi odtujeno blago našli v Ukrajini, sprožila druge postopke, pa tudi po presoji višjega sodišča ne more vplivati na presojo skrbnosti ob postopku predaje blage.

12. Posamezni komentarji na dele izpovedi zaslišanih prič C. C., D. D., E. E. in F. F. ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala skrbno oziroma v pravilnost materialnopravne presoje sodišča prve stopnje glede narave pravnega razmerja med pravdnima strankama, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpno in prepričljivo obrazložitev sodišča prve stopnje.

13. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 2.500 točk za odgovor na pritožbo in 35 točk materialnih stroškov (2 % od 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupno 2.535 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in 22 % DDV znaša 1.855,62 EUR.

1 Drugi odstavek 2. člena Distribucijske pogodbe se glasi: če bo prodajalec fakturiral neposredno ruski firmi, bosta ruska firma ali Distributer plačala 100 % znesk za dobavljeno blago pred dobavo …