Jedro

Tožena stranka pri ugotavljanju izračuna lastnega dohodka tožničine družine ni upoštevala določbe drugega odstavka 21. člena ZSVarPre glede periodičnih dohodkov, zato je dejansko stanje v obravnavani zadevi nepravilno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba organa za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru št. Bpp 247/2013 z dne 8. 7. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za vložitev tožbe zoper delodajalca zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da se pri dodelitvi BPP upošteva finančni položaj prosilca in ob izpolnjevanju tega pogoja tudi okoliščine in dejstva o zadevi. Ugotavlja, da je tožnica poročena. Ugotavlja tudi, da je izredna odpoved datirana na dan 20. 6. 2013. Tožničina redna mesečna plača je znašala 1.313,16 EUR, ob tem prejema tudi redna mesečna nakazila sejnin. Mož je kmetovalec in je v mesecu maju imel prihodke iz naslova avtorskega honorarja v višini 480,00 EUR, v nadaljevanju premoženjskega stanja zakoncev ni presojala. Ker prihodki tožnice v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje presegajo višino zakonsko določenega mesečnega dohodka, določenega v višini dvakratnega minimalnega dohodka, ki znaša 523,12 EUR na družinskega člana, se na podlagi drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne šteje, da bi bilo socialno stanje prosilke in njenega moža zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo.

Tožnica se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zmotna ugotovitev tožene stranke, da prejema redna mesečna nakazila sejnin, saj so le-ta le občasna in so v lanskem letu znašala 465,55 EUR. Tudi njeni prihodki in prihodki njene družine v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo ne presegajo zakonsko določenega mesečnega dohodka v znesku 523,12 EUR, kot je to ugotovila tožena stranka. Treba je namreč upoštevati, da periodičnega dohodka-plače, tožnica od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje ne prejema vreč in ker je ostala brez rednih periodičnih dohodkov, se le-ti pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upoštevajo (14. člen ZBPP v zvezi s 27.a in 27.b členom Zakona o socialnem varstvu). Sodišču predlaga, da naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ugotovi, da lastni dohodek družine ne presega zakonsko določenega zneska 523,12 EUR mesečno in da se posledično tožničini prošnji za dodelitev BPP, za namen in v obsegu, kot je zaprosila, ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s prihodki sejnin, ki naj bi bila redna mesečna nakazila in tožbenim oporekanjem tožnice, da gre le za občasna nakazila, navaja, da trditev ni natančna, saj se dejansko upošteva prihodek iz celotnega preteklega leta v obsegu povprečno prejetega zneska na mesec za obdobje zadnjih treh mesecev. Višine sicer v odločbi res ni opredelila, kot tudi ni opredelila dejansko upoštevane višine avtorskih honorarjev tožničinega moža, temveč le prejet znesek v mesecu maju 2013, ker je prosilka v obdobju vložitve prošnje upravičena do redne mesečne plače, katere višina pa presega zakonsko določeno višino rednega mesečnega prihodka za oba družinska člana (523,12 EUR x 2 = 1.046,24 EUR) in tako ob upoštevanju zakonskih določb že tožničini prejemki iz naslova plače presegajo zakonsko določen minimalni znesek prihodka. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz spisovnih podatkov in iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka povprečni mesečni dohodek tožnice in njenega moža kot družinskega člana ugotavljala na podlagi 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Po določbi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve, to pa je Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Le-ta izračun višine lastnega dohodka ureja v členih od 20. do 23. člena. Drugi odstavek 20. člena ZSVarPre določa, da se kot lastni dohodek družine, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za družino, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge in to določbo glede obdobja je tožena stranka pri ugotavljanju lastnega dohodka tožničine družine upoštevala. Očitno pa je tožena stranka pri ugotavljanju lastnega dohodka tožničine družine prezrla določbo prvega odstavka 21. člena ZSVarPre, ki določa, da kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, se ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva, na kar zato utemeljeno opozarja tožnica v tožbi. Ker torej tožena stranka pri ugotavljanju izračuna lastnega dohodka tožničine družine ni upoštevala določbe drugega odstavka 21. člena ZSVarPre glede periodičnih dohodkov, je dejansko stanje v obravnavani zadevi nepravilno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Sodišče je zato na podlagi 2 in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) moralo tožbi ugoditi, izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka navedene pomanjkljivosti ustrezno odpraviti. Ker je tožnica smiselno predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).