Jedro

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (36. točka obrazložitve) res navaja, da je bilo dejanje načrtovano in premišljeno in, da je od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Slednji temelji na opisu ravnanja obdolžencev, ki so na podlagi istega historičnega dogodka, to je "nameščene prometne nesreče”, storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije na način, da je vsak od njih izpolnil obrazec z lažnim prikazom škodnega dogodka in podal zahtevek za izplačilo odškodnine ter ga samostojno predložil zavarovalnici. Zato ne gre za eno samo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu.

Vsak obdolženec je izvršitveno dejanje storil sam, s svojim zahtevkom, zato ne gre za sostorilstvo.

Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot to zmotno sklepa pritožnica. Zatrjevano v pritožbi je mogoče obravnavati le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi ta procesna kršitev ni podana. Razlogi prvostopne sodbe, ki jih izpostavlja zagovornica, niso nerazumni, niti ne nasprotujejo opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je bila prometna nesreča ”nameščena”.

Izrek

I. Pritožbi obdolžene A. A. in njene zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena A. A. je dolžna plačati 144,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 48534/2015 z dne 25. 9. 2019 obdolženo A. A.spoznalo za krivo storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Z isto sodbo je obdolženo B. B. spoznalo za krivo storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Za krivega je spoznalo tudi obdolženega C. C., in sicer storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in prvim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so obdolženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obdolžena A. A. in njena zagovornica. Obdolženka se pritožuje brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, njena zagovornica pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Obdolženka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Zagovornica pa primarno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in obtožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugega sodnika.

3. Zagovornica je v pritožbi predlagala, da se ju z obdolženko obvesti o seji pritožbenega senata. Predlogu ni bilo ugodeno. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, kot je to v obravnavani zadevi, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali njuno navzočnost, pritožbeno sodišče strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in sam s seboj v nasprotju, ker ni jasno kaj se obdolženki očita, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti, ker iz izreka ni razvidna okoliščina, ki vèdenje o nameščenosti prometne nesreče dokazuje. Z navedbami, da dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov obdolženki očitanega kaznivega dejanja ter da je zakonski znak preslepitve, ali poskusa le-te v smislu prikazovanja lažnih okoliščin nastopa nezgode objektivni zakonski znak obdolženki očitanega kaznivega dejanja, ki bi ga ta izpolnila, če bi zavarovalnici prikazovala okoliščine, ki se niso zgodile, pa hkrati zagovornica zatrjuje tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

6. S pritožbo ni mogoče soglašati. Če v opisu dejanja v obsodilni sodbi kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja manjka, ali če ti zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni, ima to lahko za posledico, da je izrek sodbe nerazumljiv, vendar v takem primeru ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Takšna kršitev pa v obravnavani zadevi ni podana. Dejanje obdolženke, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima namreč vse abstraktne zakonske znake poskusa kaznivega dejanja goljufije, pri čemer so ti v izreku tudi konkretizirani z navedbo okoliščin, ki jih opredeljujejo, kar velja tudi za preslepitev, ko je zapisano, da je obdolženka dne 21. 11. 2013 izpolnila obrazec „Prijava kasko škode“ po polici št.1, v katerem je navedla, da je dne 19. 11. 2013 v kraju L. v Rep. Avstriji kot voznica motornega vozila Mercedes Benz povzročila prometno nesrečo, ko je pred rondojem trčila v pred njo vozeče vozilo BMW 645, pri tem navedla poškodbe vozila in se na obrazec podpisala ter ga posredovala zavarovalnici, s čimer je poskušala zapeljati zaposlene na zavarovalnici A.S. d.d., da bi v škodo premoženja zavarovalnice A.S. d.d. družbi U. L. d.o.o., ki je bila lastnica vozila Mercedes Benz, izplačali odškodnino za materialno škodo na vozilu v višini 8.840,00 EUR, čeprav je vedela, da je bila prometna nesreča z dne 19. 11. 2013 nameščena, da poškodbe vozil izvirajo iz drugih škodnih dogodkov ter da ni upravičena do odškodnine. V takem opisu je torej navedeno izvršitveno dejanje v smeri poskusa ustvaritve zmotne predstave pri zavarovalnici A.S. d.d. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, da so poškodbe na vozilu nastale v škodnem dogodku - prometni nesreči dne 19. 11. 2013, kot je zapisano v prijavnem obrazcu, pri čemer je podan obdolženkin namen, da družbi U. L. d.o.o., pridobi protipravno premoženjsko korist. Obdolženki očitan poskus kaznivega dejanja je tako sestavljen iz fingirane (nameščene) prometne nesreče in predložitve obrazca „Prijava kasko škode“ zaposlenim na zavarovalnici A.S. d.d. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da nameščena prometna nesreča sama po sebi ne bi bila kazniva, če ne bi obdolženka izpolnila in predložila navedeni obrazec zavarovalnici. Zaradi opisanega, ko je torej obdolženka izvršitveno ravnanje storila s preslepitvijo, ko je izpolnila obrazec in vanj navedla neresnične podatke, tudi ne drži, da je izrek sam s sabo v nasprotju (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Glede pritožbenih navedb, da iz izreka ni razvidna okoliščina, ki vèdenje o nameščenosti prometne nesreče dokazuje, pa je ob že obrazloženem dodati še, da morajo biti v opisu dejanja razvidni zakonski (abstraktni in konkretni) znaki kaznivega dejanja, šele stvar dokaznega postopka pa je njihova dokazanost ali nedokazanost. 7. Nadalje je po stališču pritožbe zagovornice bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, ker so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom. Sodišče prve stopnje namreč zapiše, da je dejanje od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, česar pa se obdolženki ne očita. Glede na to, da se obdolženki očita, da je vedela, da je bila prometna nesreča nameščena in upoštevaje, da je obdolženka nastopala kot voznica „povzročiteljica“, bi bilo nujno, da bi se očitek glasil, da je dejanje storila v sostorilstvu vsaj z voznikom soudeleženega vozila, to je obdolženim C. C. 8. Opisana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (36. točka obrazložitve) res navaja, da je bilo dejanje načrtovano in premišljeno in, da je od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Slednji temelji na opisu ravnanja obdolžencev, ki so na podlagi istega historičnega dogodka, to je “nameščene prometne nesreče”, storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije na način, da je vsak od njih izpolnil obrazec z lažnim prikazom škodnega dogodka in podal zahtevek za izplačilo odškodnine ter ga samostojno predložil zavarovalnici. Zato ne gre za eno samo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu. Da so obdolženci pri storitvi ravnali na način, ki je obrazložen v sodbi, in sicer načrtovano, premišljeno in z medsebojnim sodelovanjem, pa na pravno kvalifikacijo njihovega ravnanja, ki izhaja iz sicer skupnega opisa njihovih kaznivih dejanj v izreku prvostopne sodbe, nima prav nobenega vpliva. Vsak obdolženec je izvršitveno dejanje storil sam, s svojim zahtevkom, zato ne gre za sostorilstvo. Nenazadnje pa pritožba, ko navaja, da naj bi obdolženka kaznivo dejanje storila v sostorilstvu vsaj z voznikom soudeleženega vozila, prezre tudi to, da obdolženi C. C. ni bil voznik soudeleženega vozila, temveč je to bila obdolžena B. B., kar je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno. Po obrazloženem s strani zagovornice zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Pritožba zagovornice uveljavlja tako kršitev tudi z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih okoliščinah in sicer o tem, po čem sodišče sklepa, da so obdolženci vedeli, da je nesreča nameščena. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, katere od poškodb, ki jih je zavarovalnici priglasila obdolžena A. A., so lahko nastale pri zatrjevanem trku vozil in katere ne.

10. Kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, da so obdolženci vedeli, da je nesreča nameščena ter da poškodbe na vozilih izvirajo iz drugih škodnih dogodkov. Do takšne ugotovitve je prišlo na podlagi izpovedi priče D. D., listinske dokumentacije in izvedenskih mnenj izvedencev prometne stroke F. J. in D. T., ki sta pojasnila, da se poškodbe na vozilih ne ujemajo ter da niso posledica opisanega trčenja, kot sta ga navedli B. B. in A. A. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi bilo nujno ugotavljati, katere poškodbe, ki jih je zavarovalnici priglasila obdolženka, pa so lahko nastale pri trku in katere ne, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo, da se poškodbe na vozilih ne ujemajo ter da ni možno, da bi bili vozili udeleženi v trčnem kontaktu, kot ga zatrjujejo obdolženci. Če torej poškodbe sploh niso nastale v obravnavanem dogodku je nelogično, da bi sodišče ugotavljalo potencialne poškodbe pri morebitnem trčenju. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, kršitev kot jo uveljavlja pritožba, ko naj bi bila kršitev posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa sploh ni možna.

11. Zagovornica nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), saj je razloge sodbe oprlo na ravnanja, ki obdolžencem niso očitana. Svojo odločitev je utemeljilo z razlago, da so bila že poškodovana vozila v dogajanje nameščena, do prometne nesreče pa ni prišlo ter da je dejanje od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, kar pa obtožba obdolžencem ne očita. Prav tako je v nasprotju z vsebino očitka, da sodišče prve stopnje besedo „nameščenost“ povezuje z nameščanjem vozil na cestišče. 12. Uveljavljana kršitev ne obstaja, ker na način, kot ga navaja zagovornica, obtožba ne more biti prekoračena. Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot to zmotno sklepa pritožnica. Zatrjevano v pritožbi je mogoče obravnavati le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi ta procesna kršitev ni podana. Razlogi prvostopne sodbe, ki jih izpostavlja zagovornica, niso nerazumni, niti ne nasprotujejo opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je bila prometna nesreča ”nameščena”. Sodišče prve stopnje je za razloge sodbe, ki jim oporeka pritožba, imelo podlago v izvedenem dokaznem postopku, ko je ugotovilo, da poškodbe na vozilih, ki bi naj bili udeleženi v zatrjevani prometni nesreči, niso med seboj kompatibilne, zaradi česar je ta nesreča bila “nameščena“, kot je to opredeljeno v opisu kaznivega dejanja.

13. Po oceni pritožbe zagovornice je sodišče prve stopnje kršilo tudi drugi odstavek 371. člena ZKP in s tem obdolženkino pravico do obrambe, ko ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe po zaslišanju devetih gasilcev, ki so pospravljali in urejali vozišče po nesreči ter policista, ki je vodil postopek obravnave prometne nesreče. S slednjimi bi obramba dokazala, kolikšna je bila količina iz vozila izlitih tekočin in katere so bile, kar je potrebno za ugotovitev, kateri deli vozila so bili poškodovani. Prav tako je bila obdolženki kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni postavilo izvedenca kleparske stroke, ki je edini, ki izračunava globino poškodb na karoseriji, s čimer bi se ugotovilo, kateri deli vozila in motorja so bili poškodovani.

14. Pritožba nima prav. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkretno zadevo pravno relevantna dejstva. Sodišče sme tako zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Če torej sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza ne šteje za relevantnega, s tem ne krši določb kazenskega postopka in prav tako ne obdolženčeve pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje devetih gasilcev in policista, pri tem pa navedlo tehtne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (točki 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Gre za posredne priče, ki same prometne nesreče niso videle in zato tudi ne bi mogle niti potrditi niti zanikati, ali se je prometna nesreča res zgodila na način, kot to zatrjujejo obdolženci. Navsezadnje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča njihove (morebitne) izpovedbe o količini porabljenega vpojnega sredstva, ki so ga posuli po vozišču, ne bi z ničemer doprinesle k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri navedenem podatku, ki naj bi se ugotavljal s predlaganimi dokazi, ob jasnih in skladnih zaključkih obeh v postopek pritegnjenih izvedencev, da poškodbe na udeleženih vozilih ne pritrjujejo po obdolžencih prikazanemu trku vozil, ne gre za relevantno okoliščino. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

15. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca avtokleparske oziroma avtoličarske stroke, ki bi naj izračunal globino poškodb na karoseriji vozil. Izvedbo navedenega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev argumentirano pojasnilo (točke 9 do 11 izpodbijane sodbe). Odgovore na vprašanja, ki bi jih naj zastavilo predlaganemu izvedencu je namreč dobilo že na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka. Glede pritožbeno problematizirane globine poškodb je izvedenec cestno prometne stroke D. T. prepričljivo pojasnil, da se globine poškodb ne da izmeriti, če ni na razpolago v nezgodi udeleženih vozil. Navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem logičen zaključek. Še zlasti, ker se je obravnavani dogodek zgodil leta 2013 in ker obdolženci ne razpolagajo več z vozili. Po obrazloženem in ker je izvedeni dokazni postopek dal zanesljivo podlago za razsojo, pri čemer so bila vsa odločilna dejstva razjasnjena v takšni meri, da so omogočala pravilno odločitev, z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženkine pravice do obrambe in s tem določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi neizvedbe s strani obrambe predlaganih dokazov pa tudi ni na mestu očitek o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

16. Glede zagovorničinih pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje obdolženemu C. C. kršilo pravico do aktivne obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca klinične psihologije, s čimer bi se dokazovala (ne)sposobnost obdolženega prisostvovati na naroku dne 25. 9. 2019, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da z njim zagovornica prekoračujejo pooblastilo, ki ga ima kot zagovornica obdolžene A. A. Zagovornik lahko namreč vloži pritožbo le v korist tistega obdolženca, ki ga v postopku zagovarja in ne morebiti v korist soobdolženca. Zato zagovornica ne more uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi bila storjena izključno v škodo obdolženega C. C. Ob tem ne gre prezreti, da je imel obdolženi C. C. v postopku tudi zagovornika ter da je sodišče prve stopnje razpolagalo z mnenjem obdolženčevih lečečih zdravnikov – psihiatrov, ki so pojasnili, da je obdolženec sposoben pristopiti na narok za glavno obravnavo dne 25. 9. 2019 in na njej sodelovati.

17. Pritožba obdolženke in pritožba njene zagovornice sta neutemeljeni, ko grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženo A. A. utemeljeno spoznalo za krivo storitve poskusa očitanega ji kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožnic pa še dodaja:

18. Bistvo pritožbenih navedb obdolženke in njene zagovornice je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinjata, saj trdita, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je neobstoj nesreče ostal nedokazan, prav tako pa se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kako so nevozna vozila prišla na kraj dogodka in kako so se tekočine iz vozila po nesreči tam znašle. Obe ponavljata zavrnjene dokaze, ki bi naj potrdili, da se je prometna nesreča dejansko zgodila tako, kot je zatrjevala obdolženka.

19. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da zaradi zavrnitve predlaganih dokazov, na kar se v pritožbi sklicujeta, dejansko stanje ni bilo ne zmotno in tudi ne nepopolno ugotovljeno. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je bilo, ali je prijava škodnega dogodka z dne 19. 11. 2013 verodostojna in se je torej prometna nesreča zgodila spontano, vsled česar so nastale posledice, kakor jih je zavarovalnici A.S. d.d. prikazala obdolženka. Pri odgovoru na to vprašanje sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženke, ki je zatrjevala, da se je z avtom peljala v G. ter da je trčila v vozilo, ki se je naenkrat v krožišču pred njo ustavilo. Razloge izpodbijane sodbe je pravilno oprlo ne samo na izvedenska mnenja izvedencev prometne stroke, kot skušata v to prepričati pritožbi, temveč tudi na druge izvedene dokaze in sicer na listinsko dokumentacijo in izpoved D. D. Slednji je izpovedal, da ko je pri zavarovalnici A.S. d.d. opravljal delo detektiva v zvezi z obravnavanim dogodkom, je dobil občutek, da se obdolženci med sabo poznajo, saj mu je obdolžena A. A. ob njunem pogovoru sprva dejala, da je bil sopotnik v BMW-ju partner od voznice, nato pa, da nobenega ne pozna. Po njegovi presoji je bila prometna nesreča prirejena, zato je zavarovalnici tudi predlagal, da angažira izvedenca prometne stroke. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev prometne stroke D. T. in F. J. ugotovilo, da se poškodbe na vozilih v nobenem elementu ne ujemajo, zato ni možno, da bi vozili bili udeleženi v trčnem kontaktu, kot so zatrjevali obdolženci. Pri tem je izvedenec F. J. še pojasnil, da glede na to, da bi se naj BMW vključeval v prometni tok v krožišču, kar pomeni, da naj bi bil usmerjen nekoliko desno, bi poškodbe na tem vozilu morale biti na desni strani, ki pa je ostala cela in nepoškodovana in ne na levi strani, kjer so se dejansko nahajale. Na podlagi obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do prometne nesreče dne 19. 11. 2013 ni prišlo naključno, temveč je bila le-ta nameščena, pri čemer poškodbe vozil izvirajo iz drugih škodnih dogodkov. Glede na obrazloženo je povsem nelogično, da bi naj sodišče ugotavljalo tudi poškodbe, ki bi se morebiti ujemale, za kar se neutemeljeno zavzema zagovornica.

20. Kot povsem neutemeljeno se izkaže tudi pritožbeno problematiziranje, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kako so se nevozna vozila in izlite tekočine „znašle“ na kraju dogodka. Slednje je v obravnavani zadevi povsem nerelevantno, kot je to v obrazložitvi sodbe pravilno pojasnilo prvostopno sodišče. Predmet očitka ni nameščanje prometne nesreče (in morebitna dostava nevoznih vozil in politje tekočin na kraju dogodka), temveč vèdenje obdolženke o taki nameščenosti in njen prikaz zavarovalnici kot dogodka, iz katerega izvira v obrazcu „Prijava kasko škode“ prikazana škoda, kar iz razlogov izpodbijane sodbe nedvomno izhaja. Nenazadnje pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do dejstva dostave nevoznih vozil na kraj zatrjevanega škodnega dogodka, ko je navedlo, da bi lahko bila vozila pripeljana na kraj obravnavanega dogodka na isti način kot so bila odpeljana in sicer z avtovleko, pri čemer je bil E. E. voznik avtovleke in tedaj partner obdolžene A. A. 21. V zvezi z obdolženkinim pritožbenim problematiziranjem strokovnosti izvedencev prometne stroke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za podajanje lastnih videnj pritožnice, ki nasprotujejo argumentirani obrazložitvi sodišča prve stopnje zakaj je mnenji obeh izvedencev ocenilo za strokovno utemeljeni in pravilni. Ne gre torej za strokovne pritožbene navedbe, ki bi vzbudile dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in bi jih pritožbeno sodišče moralo v tej luči presojati.

22. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem pritožbi ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi obdolženke in njene zagovornice, vloženi zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljeni.

23. Zagovornica se je zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji pritožila le na načelni ravni, saj pritožbe v tej smeri ni obrazložila. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni razlogov za spremembo tega dela izpodbijane sodbe v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje njene krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v njej pa ji določilo primerno zaporno kazen in ustrezno dolgo preizkusno dobo. S takim izrekom soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj je prepričano, da bo s takšno kazensko sankcijo dosežen namen kaznovanja, da torej obdolženka kaznivih dejanj ne bo več ponavljala.

24. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženke in njene zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

25. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica neutemeljenih pritožb, sodna taksa pa je bila obdolženki odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife ter ob upoštevanju njenih premoženjskih razmer.