Jedro

Brez podlage je tožnikovo pričakovanje, da mu pripada BPP, saj bo sicer moral sam nositi vse stroške pritožbe, kar pa naj ne bi bil namen ZBPP, ki pomeni omogočanje dostopa do pravnega varstva tistim, ki si ne morejo plačati odvetnika. S prvim odstavkom 1. člena ZBPP je opredeljen namen BPP po ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Navedeni zakon sicer omogoča uresničitev pravice do sodnega varstva tudi osebam, ki tega zaradi svojega slabega finančnega položaja sicer ne bi mogle storiti, vendar ne avtomatično, ampak zgolj ob hkratnem izpolnjevanju vseh predpisanih zakonskih pogojev po določilih ZBPP, torej tudi pogojev iz določil 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika (v nadaljevanju tudi prosilec) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v pravdnem postopku I P 1041/2016, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

2. V svoji obrazložitvi se toženka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Kot pojasnjuje toženka, je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 25. 1. 2018 izdalo sodbo I P 1041/2016, zoper katero želi prosilec vložiti pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov, terjatev je zastarana, prav tako pa po višini neizkazana, saj je bil dolžan le polovico zneska, kar je tudi dokazoval med postopkom in to izhaja iz zaslišanja stranke in prič, napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje“. Na podlagi navedenega in preučitve dokumentacije zadeve, predvsem predmetne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, je toženka zaključila, da je tožnikova prošnja očitno nerazumna. V zvezi z ugovorom zastaranja pojasni, da prosilec pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal ugovora zastaranja. Tretji odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izrecno določa, da se ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi. Prosilec je prekludiran in v tem delu je prošnja za BPP iz tega razloga očitno nerazumna, poleg tega iz sodbe jasno izhaja, da je bil potek zastaranja pretrgan s prosilčevim lastnoročnim podpisom dokumenta o evidenci dolga. Prosilec pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjeval, da je dolžan le polovico dolga oziroma vtoževanega zneska, morebitno dokazovanje tega brez ustrezne trditvene podlage, pa po določbah ZPP zaradi razpravnega načela ni upoštevno. Ta pritožbeni razlog pa je tudi sicer v očitnem nasprotju z navedbami prosilca v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je bil v času sklenitve spornega dogovora v zmoti, saj je bil prepričan, da gre le za fiktivni dogovor, ki zanj ne bo imel nobenih pravnih posledic, saj so stranke prekludirane glede navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbi. V zvezi s pritožbenim razlogom o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju toženka ugotavlja, da je ta pavšalno opredeljen, nekonkretiziran in nesubstanciran. Prosilec bi moral bodisi zatrjevano zmoto bodisi zatrjevano goljufijo oziroma prevaro uveljavljati z nasprotno tožbo ali samostojno tožbo, ne pa z ugovorom, prosilec pa ni navedel, da bi vložil tožbo na razveljavitev spornega dogovora. Glede na navedeno je toženka zaključila, da je prošnja prosilca očitno nerazumna, zato jo je skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. V njej pojasnjuje, da je bil s sodbo I P 1041/2016 z dne 25. 1. 2018 obsojen na plačilo več kot 50.000,00 EUR, ki jih ne bo mogel plačati, saj je brez premoženja. S tem je neutemeljeno obsojen na plačilo dolga, ki ga ne bo mogel vrniti do konca življenja. Če mu BPP ne bo odobrena, bo moral sam nositi vse stroške pritožbe, kar pa ni namen ZBPP, ki omogoča dostop do pravnega varstva tistim, ki si odvetnika ne morejo plačati. Skladno s 1. členom ZBPP pomeni BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Navaja, da mu je bila za zastopanje na prvi stopnji BPP odobrena v celoti, brez posebnega preverjanja vsebinskega pogoja, ob novo vloženi prošnji za dodelitev BPP pa se je toženka postavila v vlogo sodnika, kar presega njene pristojnosti. ZBPP ne daje zakonske podlage, da toženka vnaprej odloči, da pritožba oz. pravno sredstvo ne more biti uspešno. Poleg tega prosilec v prošnji za BPP ne more navesti vseh pritožbenih razlogov, saj so ti znani šele potem, ko je pritožba že sestavljena. Omejitev ali odvzem dodeljene BPP se lahko opravi zgolj iz razlogov, ki so določeni z ZBPP v 6. členu, ti razlogi pa pri tožniku niso podani. Tožnik je bil torej diskriminiran v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci do BPP, katerim je v celoti ugodena BPP, če izpolnjujejo materialni in vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Tožniku je bila kršena pravica do poštenega odločanja, kršena je bila pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS). Sodišču zato predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se mu prizna pravica do BPP oz. podrejeno, da se tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Predlaga še povrnitev stroškov postopka in vlaga prošnjo za oprostitev plačila sodne takse.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sporočila, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, ter poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih navaja toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi utemeljuje, zakaj v zadevi ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Ker sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je skladno s podatki v predloženem upravnem spisu pravilno navedla že toženka (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

7. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno poudarila, da mora prosilec v skladu z določbami ZBPP za odobritev BPP kumulativno izpolnjevati vse zakonsko predpisane pogoje, kar pomeni, da mora izpolnjevati premoženjske, finančne kot tudi objektivne pogoje. Da se BPP ne dodeli že zgolj ob upoštevanju prosilčevega finančnega položaja, izhaja namreč iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem se mora pri presoji za dodelitev BPP upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve zanj ali njegovo družino življenjskega pomena.

8. Brez podlage je tožnikovo pričakovanje, da mu pripada BPP, saj bo sicer moral sam nositi vse stroške pritožbe, kar pa naj ne bi bil namen ZBPP, ki pomeni omogočanje dostopa do pravnega varstva tistim, ki si ne morejo plačati odvetnika. S prvim odstavkom 1. člena ZBPP je opredeljen namen BPP po ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Navedeni zakon sicer omogoča uresničitev pravice do sodnega varstva tudi osebam, ki tega zaradi svojega slabega finančnega položaja sicer ne bi mogle storiti, vendar ne avtomatično, ampak zgolj ob hkratnem izpolnjevanju vseh predpisanih zakonskih pogojev po določilih ZBPP, torej tudi pogojev iz določil 24. člena ZBPP. Za dodelitev BPP kot rečeno, ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, to je, da prosilec nima dovolj sredstev za plačilo storitev odvetnika, ampak mora biti hkrati izpolnjen tudi vsebinski pogoj, to je, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh, kot je pravilno pojasnila že toženka v svoji obrazložitvi.

9. Toženka je natančno pojasnila (v obrazložitvi izpodbijane odločbe pod točko 5 do 8), zakaj tožnik v obravnavani zadevi nima izgledov za uspeh, zato sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da odločitev ni obrazložena. Ob tem sodišče dodaja, da se toženka ni postavila v vlogo sodnika, kot to tožnik zmotno zatrjuje v tožbi, ampak je glede na podatke spisa, ob upoštevanju sodbe, zoper katero namerava tožnik vložiti pritožbo, in pritožbenih razlogov, podala oceno, zakaj po njenem mnenju tožnik nima možnosti za uspeh v postopku s pritožbo, kot to skladno s 24. členom ZBPP tudi mora storiti.

10. Sodišče se tudi posebej ne opredeljuje do tožnikovih navedb o tem, da odločitev toženke ni pravilna, češ da krši URS ter EKČP, ker so te navedbe nekonkretizirane. Ugovor tožnika, da je bil z izpodbijano odločbo diskriminiran v primerjavi z ostalimi upravičenci do BPP, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, je neutemeljen, saj iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je bil tožnik obravnavan pod enakimi pogoji kot vsi ostali prosilci za BPP, saj morajo pri odločanju o dodelitvi BPP vsi izpolnjevati enake pogoje, ki jih določa ZBPP.

11. Sodišče se strinja s tožnikovo navedbo, da se omejitev ali odvzem dodeljene BPP lahko opravi zgolj iz razlogov, ki so določeni z ZBPP. Vendar v obravnavanem primeru ni šlo za odvzem BPP, ampak za obravnavanje nove prošnje za dodelitev BPP z dne 25. 4. 2018, s katero je tožnik toženko zaprosil za BPP za vložitev pritožbe in postopek pred sodiščem druge stopnje. Res je, da je bila tožniku dodeljena BPP v obsegu zastopanja in pravnega svetovanja na prvi stopnji, kar pa ne pomeni, da se obseg BPP avtomatično razširi tudi na zastopanje pred sodiščem druge stopnje. V tem primeru je potrebno vložiti novo prošnjo za dodelitev BPP (kar je tožnik tudi storil), organ za BPP pa preveri, ali so izpolnjeni vsi pogoji za njeno dodelitev.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

15. O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi BPP taksa ne plača.