Jedro

Na podlagi formulacije v ovadbi, da so kriminalisti pridobili podatek, da je bil obsojenec večkrat opažen v navedenem gozdu oziroma na poti tja, si tega ni mogoče razlagati drugače, kot je zapisano. Nikakor pa na podlagi takega zapisa ni mogoče sklepati, da so bili ti podatki pridobljeni (ravno) z izvajanjem tajnega opazovanja in sledenja, torej ukrepa po 2. točki 1. odstavka 150. člena ZKP.

Vložnikovo zavračanje dejstvene presoje v izpodbijani pravnomočni sodbi in drugačno vrednotenje posameznih dokazov, zatrjevanje nasprotij, ki pa niso podana, marveč izhajajo iz drugačnega vložnikovega gledanja na odločilna dejstva, ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, marveč izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.09.1998 obsojenega S.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas, prebit v priporu, od 29.10.1997 od 17.50. ure dalje. Po 4. odstavku 196. člena KZ je obsojencu odvzelo 23,93 g kokaina in 443,69 g heroina. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ker v sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih pa da so bodisi popolnoma nejasni, bodisi v precejšnji meri s seboj v nasprotju in ker je o nekaterih odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikih o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zatrjuje tudi, da organi za notranje zadeve po prenehanju uporabe ukrepov po 150. členu ZKP niso poslali preiskovalnemu sodniku vseh poročil o izsledkih, pridobljenih z uporabo teh ukrepov, kot to določa 2. odstavek 153. člena ZKP, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom. Na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP se tudi zavzema, da Vrhovno sodišče, glede na vsebino zahteve in stanje stvari v tej kazenski zadevi, odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Posebne metode so organi za notranje zadeve izvedli skladno s sodno odredbo in se je zaradi tega sodba lahko oprla na dokaze, pridobljene na ta način. Vse drugo, kot so navedbe, da kriminalist T. in priča N.N. na zaslišanju kot priči nista govorila resnice, da policija ni vzela prstnih odtisov z lopate v obsojenčevem vozilu in nadaljnje podobne navedbe pomenijo izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da že kazenska ovadba razkriva, da je bilo s predhodnim kazenskim postopkom pri policiji močno narobe, prvostopenjsko sodišče pa da je poskušalo reševati ovadbo tako, da je kar samo zatrjevalo, da gre pri tajnem opazovanju z dne 28.10.1997, ki se izrecno omenja v ovadbi (stran 2 v zadnjem odstavku oziroma na list. št. 5 spisa) zgolj napačen zapis, oziroma da je v tem delu kazenske ovadbe očitno prišlo do pomote (stran 5, prvi odstavek sodbe).

To ugotovitev, ki jo zahteva izpodbija, je sodišče oprlo na izpovedbi vodje operativne akcije kriminalista Z.C. in vodje operativne enote A, ki je prijela obsojenca, M.J., ki sta povedala, da se je C. potem, ko je na UNZ dne 28.10.1997 prispela anonimna prijava, odločil za zasedo, zaradi česar so še istega dne navedeni priči in še en kriminalist opravili pregled terena in poskušali identificirati območje, ki je bilo razvidno iz skice, priložene k anonimni prijavi. Navedlo je tudi, da je C. pojasnil, da takrat niso identificirali smreke, ki je bila označena na skici, priloženi k anonimni prijavi, ker to takrat tudi ni bil njihov namen, sicer pa se na tem mestu tudi niso mogli dolgo zadrževati, ker so naslednjega dne nameravali postaviti zasedo. To so dejansko tudi storili in pri tem prijeli obsojenca, o čemer obstaja tudi poročilo o tajnem opazovanju z dne 29.10.1997. Vložnik tako presojo procesno relevantnega dejstva, kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, zavrača in zatrjuje, da je policija vzpostavila tajno opazovanje in zasedo, z namenom ugotoviti skrivališče mamila že dne 28.10.1997. Ovadba sama po sebi ni dokaz in s tem tudi ne njena vsebina, vendar je treba glede na vložnikove očitke povedati, da svoje zatrjevanje o procesnih kršitvah v predkazenskem postopku opira na lastno videnje dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato v tem delu po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Na podlagi navedbe v kazenski ovadbi, da so kriminalisti UKS L. pridobili podatek, da je bil T.S. večkrat opažen v gozdu med L. in D. oziroma na poti tja, pri čemer pa policija ni navedla, kdo naj bi tam T.-ja večkrat opazil, zahteva postavlja trditev, da je policija obsojencu sledila in ga tajno opazovala ne šele od 28.10.1997, temveč da je to počela dalj časa, o izsledkih teh tajnih opazovanj pa da sodišču ni dostavila prav nikakršnega poročila. Zato je ravnala v nasprotju s 3. (očitno 1.) odstavkom 153. člena ZKP-94, ki je predpisoval, da morajo organi za notranje zadeve poslati poročilo preiskovalnemu sodniku ter mu predati vse posnetke sporočila in predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da so organi za notranje zadeve v določenem roku sodišču predložili vse izsledke izvedenih ukrepov in pove tudi katere. Na podlagi formulacije v ovadbi, da so kriminalisti pridobili podatek, da je bil obsojenec večkrat opažen v navedenem gozdu oziroma na poti tja, si tega ni mogoče razlagati drugače, kot je zapisano. Nikakor pa na podlagi takega zapisa ni mogoče sklepati, da so bili ti podatki pridobljeni (ravno) z izvajanjem tajnega opazovanja in sledenja, torej ukrepa po 2. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, ki je bil zoper obsojenca odrejen z odredbo preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.10.1997 ter da o tem organi za notranje zadeve sodišču niso poročali. Trditve v zahtevi, ki pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, obsojenčev zagovornik v zahtevi utemeljuje zgolj z drugačno razlago ugotovljenih procesno relevantnih dejstev.

Z navedbami v zahtevi, da je bila potem, ko je policija prišla do podatka o obsojenčevih rekreativnih navadah, potrebna samo še "anonimka" in prijetje obsojenca na pričakovani lokaciji rekreacije ter nato še izpeljava povsem nenavadnega ogleda kraja najdbe mamila in simuliranje ponovnega odkrivanja tega istega mamila ob kasnejšem ogledu, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za vložnikove trditve, da je policija že pred ogledom in najdbo mamila natančno vedela, da gre za 500 g mamila ter da so policijski izgovori, da so vrečko z mamilom ob predhodnem pregledu kraja le z roko potežkali in ugotovili, koliko je težka, sila slab izgovor, ki da mu sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli nasesti. Dejansko stanje obsojenčev zagovornik izpodbija tudi z zatrjevanjem, da sta priči T. in C. sila nezanesljivi, in tudi z s tem, da je z vidika policijske taktike popolnoma nesprejemljivo, da bi policija pustila ležati svoje specialno usposobljene enote v zasedi ves jesenski dan v vlažnem in zamočvirjenem blatnem gozdu, ne da bi se pred postavitvijo zasede prepričala, ali navedbe iz anonimne prijave držijo in kaj se skriva med koreninami drevesa. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v napadeni pravnomočni odločbi, izraža vložnik tudi, ko v zahtevi pravi, da je sodišče napačno ocenilo pričevanje odvetnika T.H., ko je ta povedal, da je policija za lepljenje škatel ob hišni preiskavi na obsojenčevem domu uporabila enak lepilni trak, s kakršnim so bili prelepljeni tudi zavoji mamila v PVC vrečki, najdeni pod smreko v gozdu pod D. Policija je poskušala izzvati sledi prstnih odtisov na lepilnem traku, s katerim so bili oblepljeni zavitki z mamili, pa teh ni našla, kar pa ob dejstvu, da obsojenec ni uporabljal rokavic, teh ni imel pri sebi niti v času prijetja, po oceni vložnika kaže, da obsojenec s tem mamilom sploh ni imel nobenega opravka. Vložnik tudi pripominja, da na lopati, najdeni v vozilu, s katerim se je obsojenec pripeljal na kraj, ki je skorajda nova, policija ni jemala prstnih odtisov, čeprav bi to lahko storila, smešna pa da je tudi navedba, da je bilo na kovinskem delu lopate premalo zemlje, da bi lahko opravili primerjavo s tem vzorcem in vzorcem zemlje med koreninami smreke, kjer je bilo mamilo. Poudarja tudi, da bi policija, če bi obsojenec res zakoračil preko kolovozne poti in zamočvirjenega dela gozdnega zemljišča proti smreki, temu zagotovo zasegla obutev in opravila primerjavo zemlje z obuvala z vzorci zemlje na vlažnem, rahlo zamočvirjenem delu gozda, na levi strani gozdne ceste, pa tudi tega ni storila, kar da samo še potrjuje, da preko kolovozne poti obsojenec sploh ni zakoračil. Zahteva navaja, da priča N.N. iz vrst specialne policijske enote ni govorila resnice in da bi policijski specialci obsojenca zagotovo prijeli v bližini drevesa, če bi ta do tega sploh prišel ter da tudi način aretacije, ki ga opisuje, tudi glede na dogajanje, kot ga je ugotovilo sodišče, popolnoma nelogičen. Poudarja tudi, da pripadniki specialne enote policije nikogar ne zaustavljajo na način, kot ga je opisal anonimni specialec N.N., ki je ob tem povedal, da je oseba, ki se je pripeljala, manjše postave in čokata, čeprav obsojenec ni majhen in deluje kot lahkoatlet. Opozarja tudi, da je nelogična trditev priče N.N., da obsojenca ni videl v obraz, pa tudi to, da ga je policija aretirala od spredaj, čeprav bi glede na razporeditev članov zasede, če bi dogajanje potekalo tako, kot ga je opisala priča N.N., po pravilih stroke morala to storiti od zadaj. Navaja tudi, da okoliščina, da je obsojenec v gozdu avtomobil parkiral tako, da ga je po prihodu na kraj obrnil in pripravil s prednjim koncem obrnjenega proti kolovozni poti za odhod, povsem običajen, saj je vozilo veliko lažje v gozdu obrniti z vzvratno vožnjo, ko še ni tema, kot pa v popolni temi. Zavrača tudi ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec ves čas nosil s seboj daljšo leseno palico in da se je držeč jo v rokah napotil iz vozila proti drevesu ter da je bila lesena palica namenjena njegovi varnosti, pač pa zatrjuje, da jo je imel kot karateist v vozilu zato, ker jo uporablja pri treningu in splošni vadbi. Po mnenju vložnika, izraženem v zahtevi, ni prav nič nenavadnega v tem, da se je obsojenec na kraj, kjer je po lastnih trditvah nameraval opraviti rekreativni tek, pripeljal z osebnim vozilom, in tudi ne, da kljub temu, da se je delala tema, pri sebi ni imel baterijske svetilke, saj te pri teku nihče ne uporablja. Po stališču vložnika je bilo ravnanje policije glede pregleda vozila, s katerim se je na kraj pripeljal obsojenec, nenavadno, saj osebnega avtomobila na kraju dogajanja sploh ni pregledovala, temveč pozneje v prostorih Policijske prometne postaje L. Razloge za tako ravnanje vidi vložnik v tem, da je policija želela, da pri pregledu obsojenec ne bi bil prisoten. V zahtevi znova ponavlja tudi trditev, da je sodišče prve stopnje preveč nekritično in z lahkoto zavrnilo obsojenčev dokazni predlog, naj se v celici prostorov za pridržanje, kjer je prenočeval pred privedbo k dežurnemu preiskovalnemu sodniku, poišče ozvočenje, ki da so mu ga policisti namestili pod jakno na hrbtu, da bi lahko prisluškovali eventualnemu zaupnemu pogovoru med obsojencem in odvetnikom T.H. Prav nobene teže po vložnikovem mnenju tudi nimajo telefonski klici z B.-jevega mobilnega telefona na obsojenčev stacionarni telefon, saj na tej podlagi ni mogoče sklepati ničesar, obrazložitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, ki zatrjuje nasprotno, pa vložnik ocenjuje kot nevarno in sprevrženo. Zagovornik obsojenega S.T. v zahtevi poudarja tudi, da sodišče pri drugem sojenju, ni več razpolagalo niti z indici, ki jih je upoštevalo, ko je sprejelo prvo, pozneje razveljavljeno sodbo. Tako navaja, da se je izkazalo, da lopate, najdene v vozilu, obsojenec ni uporabljal za kopanje plitke jame med koreninami smrek, za denar, ki mu je bil zasežen, pa da nima nobene povezave s kaznivim dejanjem, zlatarski tehtnici nista bili kontaminirani z mamili in da stare vrečke laktoze niso niti indic, ki bi imel kakršnokoli težo pri presoji, ali je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje. Zato je po stališču vložnika, sodišče, ko je ob tako "bornem" dokaznem stanju izreklo obsodilno sodbo, do nje prišlo na podlagi popolnoma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, botrovale pa da so ji tudi hude kršitve določb kazenskega postopka v vseh fazah, od predhodnega policijskega do pisnega odpravka sodbe, tako sodišča prve, kot druge stopnje. V zahtevi se sklicuje in tudi podrobno povzema mnenje višjega državnega tožilca, ki je skladno z navedbami zahteve.

Z vsemi temi zatrjevanji obsojenčev zagovornik v zahtevi ponuja lastno dokazno presojo in izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi glede teh odločilnih dejstev določno opredelili in svoje ugotovitve ustrezno utemeljili. Vložnikovo zavračanje dejstvene presoje v izpodbijani pravnomočni sodbi in drugačno vrednotenje posameznih dokazov, zatrjevanje nasprotij, ki pa niso podana, marveč izhajajo iz drugačnega vložnikovega gledanja na odločilna dejstva, ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, marveč izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Enako bistveno kršitev vložnik zatrjuje tudi z navedbo, da sodišče v zvezi s subjektivnimi elementi kaznivega dejanja ni zavzelo nobenega stališča in da ni navedlo nikakršnih razlogov ter da zato pravnomočne sodbe v tem delu ni moč niti preizkusiti, zato mu tudi glede tega ni mogoče pritrditi.

Prvostopenjsko sodišče je glede na ugotovitve , da je bilo mamilo skrito med koreninami drevesa v gozdu, da je do tega drevesa, ko se je že mračilo, prišel obsojenec, ko je zavrnilo njegov zagovor, da se je v gozd pripeljal, da bi tam rekreativno tekel, sklepalo, temu pa je v celoti pritrdilo tudi višje sodišče, da je bil obsojenec tisti, ki je naredil skrivališče in vanj skril vrečko, v kateri je bilo mamilo ter ga tudi hranil vse do tistega dne, ko so ga prijeli kriminalisti. Pojasnilo je tudi, da je glede na večjo količino mamil ter dejstvo, da jih sam nikoli ni užival, mogoče z zanesljivostjo sklepati, da je mamilo obsojenec hranil z namenom prodaje. Prav tako je obrazložilo, da se je obsojenec zavedal dejanja, kakor tudi njegove prepovedanosti, obrazložilo pa tudi voljni element. Takemu sklepanju v izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče odrekati razumne presoje. Tudi v tem pogledu je izpodbijana pravnomočna odločba obrazložena, z navedbami, da sodišče brez vsakršnih dokazov trdi, da je skrivališče naredil in vanj skril vrečko prav obsojeni S.T., čeprav je glede na vse okoliščine primera možno, da je to storil tajni policijski sodelavec, ki je v isti osebi lahko celo anonimni občan s svojo anonimko z dne 28.10.1997, ter da ni mogoče zanesljivo izključiti možnosti, da bi po to mamilo po navodilih prodajalca prišel kupec, obsojenčev zagovornik prav tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi, kakor je bilo že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.T., zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je, potem ko je ocenilo, da ni podlage za uporabo določbe 427. člena ZKP, v skladu s 425. členom istega zakona zavrnilo kot neutemeljeno.

Vsebina zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni dajala podlage za izdajo odredbe, da se izvršitev pravnomočne odločbe odloži, za kar se je zavzemal vložnik.

Glede na tak izid postopka je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. in 1. odstavkom 98. člena ZKP obsojeni S.T. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določne kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.