Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožba delno nesklepčna, saj tožeča stranka primarnega strahu ni mogla utrpeti, ker je bila tožena stranka vklenjena in obdana s pravosodnimi policisti. Gre za ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, ki ga tožena stranka ne more izpodbijati, ker je bila izdana zamudna sodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2020 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema te sodbe (točka I izreka). V presežku, to je glede zneska 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2019 do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.500,00 EUR od 1.2.2019 do 22.10.2020, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke v višini 95,20 EUR v korist proračuna Republike Slovenije (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožba in sodba nesklepčna v delu, ki se nanaša na primarni strah. Jasno je, da pojmovno ni moč trditi, da se lahko nekdo boji vklenjene osebe in obdane s policisti. Nek strah pred morebitnim ravnanjem tožene stranke enkrat v bodočnosti (ko bo izpuščen iz pripora) pa ni strah, ki bi bil pravno priznan oziroma ki bi dopuščal odmero denarne odškodnine iz tega naslova. Tožeča stranka ne navede nikakršne okoliščine, ki bi jo bilo moč subsumirati pod strah kot pravno priznano škodo. Samo izrečena grožnja, v času, ko je bil toženec obdan s pravosodnimi policisti in vklenjen, ter pred sodno dvorano na razdalji od tožene stranke, ne more biti okoliščina, zaradi katere bi tožnik lahko utrpel tak strah, da bi mu pripadla dosojena odškodnina. Strah pri tožniku očitno ni mogel pustiti nobenih trajnejših posledic, ni mogel biti podan noben nenaden oziroma nepričakovan dogodek, ki bi se ga tožnik lahko tako močno ustrašil, da bi sploh lahko utrpel primarni strah. Smiselno enako oziroma še bolj pa velja za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic, kjer so tožbene navedbe in zahtevek spet vidno nesklepčne, enako pa tudi sodba, saj se trdi okoliščine, ki so skregane z osnovnim dejstvom, da je tožena stranka bila ob dogodku in je še sedaj v zavodu za prestajanje kazni. Jasno je, da tožena stranka iz zavodske izolacije ne more storiti prav nič. Ni jasno, s katerim ravnanjem naj bi tožena stranka porušila iz ZPKZ ravnovesje tožeče stranke, predvsem pa ni jasno niti iz tožbe niti iz sodbe, kakšno konkretno stisko naj bi tožeča stranka doživljala. Sodišče bi moralo tožečo stranko pozvati na odpravo nesklepčne tožbe, šele nato pa tožbo vročati. Kontradiktornih trditev ni moč subsumirati pod noben pravni standard škode.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani zamudni sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dne 31.1.2019 na naroku na Okrožnem sodišču v Ljubljani zagrozila tožeči stranki, da jo bo ubila takoj, ko bo izpuščena na prostost, da jo bo dobila in jo ubila, da bo naročila, da jo nekdo ubije, zaradi česar se je tožeča stranka počutila ogroženo in se boji za svoje življenje (tožena stranka je bila v zvezi s tem dejanjem obsojena za kaznivo dejanje grožnje). Tožeča stranka se je na naroku zelo ustrašila in je doživela smrtni strah in ga doživlja še danes, saj je tožena stranka pred tem dogodkom dne 13.3.2017 tožečo stranko zabodla v trebuh z ostrim predmetom, zaradi česar je bilo njeno življenje v nevarnosti. Tožena stranka je na predobravnavnem naroku, čeprav je bila vklenjena in obdana s pravosodnimi policisti, poskušala planiti na tožečo stranko in ji neposredno zagrozila z ubojem. Ob agresivnih izpadih tožene stranke na predobravnavnem naroku je bila tožeča stranka grozno prestrašena, vzvratno se je umikala stran od tožene stranke. Zaradi agresivnosti in besa tožene stranke je tožeča stranka prepričana, da bo tožena stranka svoje grožnje uresničila takoj, ko bo za to imela možnost. Ravnanje tožene stranke, ki je bilo nenadno in nepričakovano, je pri tožeči stranki povzročilo retravmatiziranje, vezano na predhodno situacijo, na dogodek z dne 13.3.2017. Ta strah je bil dovolj intenziven, da je porušil njeno duševno ravnovesje. Pri tožeči stranki je bilo prisotno doživljanje strahu pred ponovnim poškodovanjem ali celo izgubo življenja.

6. Na podlagi gornjih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so bile sprejete na podlagi trditev tožeče stranke v tožbi, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine iz naslova primarnega strahu v znesku 1.500,00 EUR. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožba v tem delu nesklepčna in da primarnega strahu tožeča stranka ni mogla utrpeti, ker je bila tožena stranka vklenjena in obdana s pravosodnimi policisti. Gre za ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, ki ga tožena stranka ne more izpodbijati, ker je bila izdana zamudna sodba (2. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP1). Tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izjavila, da bo naročila, da tožečo stranko nekdo ubije.

7. Dejstvo, da je tožena stranka na prestajanju zaporne kazni, ne pomeni, da se tožeča stranka ni mogla oziroma se ne more počutiti ogroženo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno dosodilo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic (pravice do osebne varnosti) v znesku 2.000,00 EUR. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka znana kot nasilna ter da ima znance, ki bi ji lahko pomagali pri uresničitvi njenih groženj. V zvezi s tem doživlja tožeča stranka občutek strahu za življenje oziroma osebno varnost. Doživlja tudi moreče sanje o tem, da jo lahko tožena stranka ali njen znanec nenadoma napade. Strah jo je, kadar je sama in ko je v množici ljudi. Zaradi tega trpi njeno družabno življenje. Njeno življenje spremlja neprestani strah, občutek ogroženosti je nevzdržen, saj se tožeča stranka ne zmore več sprostiti, njeno življenje s stalnim občutkom ogroženosti pa postaja neznosno. Grožnje tožene stranke so porušile njeno duševno ravnovesje, saj je v celoti izgubila občutek varnosti. Ker je bila izdana zamudna sodba, tožena stranka navedenih dejanskih ugotovitev ne more izpodbijati, utemeljujejo pa prisojo odškodnine v znesku 2.000,00 EUR, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ2) je bilo uporabljeno pravilno. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, to je glede duševnih bolečin tožeče stranke in vzroka zanje. Med razlogi o odločilnih dejstvih tudi ni nobenih nasprotij, prav tako ni kontradiktornih trditev v tožbi. Smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP niso podane.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP), odločitev o njih pa je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami