Jedro

Verbalni dvoboj med pravdnima strankama ne more biti opravičilo za telesno obračunavanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v višini 2.500,00 EUR s pripadki.

2. Odločitev sodišča v ugodilnem delu izpodbija tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče zavzelo stališče, da tožnik s svojim ravnanjem k škodnemu dogodku ni prispeval, čeprav je nepristrana priča A. A. izpovedala, da je med tožnikom in njegovim prijateljem B. na eni strani in tožencem na drugi prišlo do prepira zaradi šahovskih figur in sta tožnik in B. vstala od mize ter napadla toženca. Priča C. C. je potrdil, da je tožnik toženca ves večer izzival z besedami ... Iz obrazložitve sodišča ni mogoče zaznati, zakaj izpovedbam prič ni sledilo, ampak je sledilo izpovedbi tožnika, ki je med kazenskim postopkom svojo izpovedbo spreminjal. Tožnik je bil izzvan in razžaljen s ponavljajočimi se zbadljivkami ..., razdražen zaradi provokacij, da ima njegov šah preveč figur. Prejel je tudi močno klofuto s strani tožnika. Sodišče dejstva, da je bil toženec vsaj bistveno zmanjšano prišteven, ni upoštevalo in dokaza z izvedencem psihiatrom ni izvedlo. Neprepričljiv je zaključek, da udarec z desno roko v desno uho, če si osebi stojita nasproti, ni mogoč. Toženi izpodbija tudi višino dosojene odškodnine, ki je v nasprotju z veljavno sodno prakso. Glede ugotovljenih neugodnosti med zdravljenjem je sodišče preseglo trditveno podlago. Med neugodnosti je štelo tudi injekcijo proti tetanusu, čeprav je to brez ustrezne trditvene podlage zgolj ugotovitev izvedenca medicinske stroke. Tožnik je iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen kvečjemu do 500,00 EUR odškodnine. Tožnik ni bil življenjsko ogrožen in ni trpel primarnega strahu. Pravzaprav je bil tisti, ki je napadel toženca, in bil ves čas izredno agresiven, močno vinjen. Ker poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, niso takšne narave, da bi pustile trajne posledice, je neutemeljena odškodnina tudi za sekundarni strah. Škoda za strah, ki jo je tožnik doživljal ob napadu na B., pa ni pravno priznana. Ker je tožnik po višini uspel le z 26,7 %, toženi pa z 73 %, bi moralo sodišče v takšnem razmerju odločiti tudi o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. I K 10033/2012, spoznan za krivega, da je z nevarnim orodjem tožnika tako telesno poškodoval, da je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, zunanjost pa prizadeta, s tem, da je z 80 cm dolgim kijem zamahnil proti glavi tožnika in ga zadel v levo roko, s katero je ta hotel blokirati udarec, in po glavi ter mu prizadejal 4 cm dolgo razpočno rano na čelu in manjšo rano na levi podlahti. Zaradi tega je bila zmožnost za delo tožnika začasno zmanjšana in njegova zunanjost prizadeta. S tem je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. 5. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na podlagi določila 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je trditveno in dokazno breme za sokrivdo oškodovanega tožnika na toženčevi strani. Toženi se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem, da je bil v času, ko je povzročil poškodbo, bistveno zmanjšano prišteven. To dejstvo je bilo predmet obravnave v kazenskem postopku. Pravdno sodišče pa je na obsodilno kazensko sodbo vezano. Pritrditi je treba tudi stališču sodišča prve stopnje, da verbalni dvoboj med pravdnima strankama, na katerega se v pritožbi sklicuje toženi, ne more biti opravičilo za telesno obračunavanje s tožnikom, še posebej ne s kijem. Da je izpovedba priče A. A. v delu, kjer izpoveduje, da sta tožnik in B. B. vstala od mize in planila na toženca, nekonsistentna, sledi tudi iz mnenja izvedenca, ki je bil angažiran v kazenskem postopku in izpovedal, da je glede na konfiguracijo vbodne rane B. najverjetneje sedel, ko je prišlo do poškodbe.

6. Odškodnina za škodni dogodek je odmerjena skladno z določilom 179. člena Obligacijskega zakonika. Tožnik je ob dogodku utrpel razpočno rano na čelu in vreznino na desni podlahti, ki je bila operativno oskrbljena. Zdravljenje je potekalo brez zapletov. Tožnik je trpel nevšečnosti v zvezi s šivanjem rane, pri previjanju in odstranitvi drena, štirikrat je bil izpostavljen rentgenskemu sevanju, 10 dni je bil omejen pri izvajanju osebne higiene. Trditev pritožbe, da tožnik hudih telesnih bolečin ni trpel, je protispisna. Iz mnenja sodnega izvedenca sledi, da jih je trpel neposredno po poškodbi in ob kirurški oskrbi in še občasno ob previjanju ter odstranjevanju šivov in drena, kumulativno tri dni. Nato so sledile lahke bolečine, ki so kumulativno trajale tri dni. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.500,00 EUR je primerljiva z uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih.

7. Vsem kriterijem ustreza tudi odškodnina v višini 1.000,00 EUR, ki jo je sodišče tožniku odmerilo za prestani strah. Izvedenec medicinske stroke je potrdil, da je bil dogodek, ki je predmet pravde, izredno nasilen. Življenje obeh udeležencev pretepa je bilo dejansko ogroženo. Tožnik je bil med pretepom dvakrat napaden z nevarnim sredstvom, kot sta nož in kij. Zato je bil tudi pomnenju izvedenca primarni strah hud in zaradi dveh dogodkov relativno dolgotrajen, saj ni reševal le prijatelja, ampak tudi sebe. Sekundarni strah pa je trpel, dokler mu v bolnišnici niso pojasnili, da udarci s kijem niso povzročili hujših poškodb glave. Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi bil tožnik v času dogodka močno vinjen. Iz izvedenskega mnenja sledi, da to iz medicinske dokumentacije ni razvidno. Vse navedeno daje dovolj podlage, da je dosojena odškodnina za prestani strah v višini 1.000,00 EUR primerna.

8. Pritožnik nekritično prezre, da je izpodbijal temelj tožbenega zahtevka in da zato njegov uspeh v pravdi ne znaša 73,3 % in je odločitev, da vsaka od strank nosi svoje stroške postopka sama, zato pravilna.

9. Ker je pritožnik v pritožbenem postopku propadel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sam.