Jedro

Za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca po mastnih stopnicah, tožena stranka ne odgovarja objektivno. Stopnice same po sebi niso nevarne, nevarne (mastne) so postale zaradi opustitve tožene stranke, da jih očisti, zato za škodo odgovarja krivdno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano vmesno sodbo je bilo odločeno, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nezgodo pri delu, ki jo je tožnik utrpel 29. 8. 2007. Zoper takšno vmesno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj verjame pričama R.O. in A.B. in zakaj ne verjame pričama J.V. in S.B. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz fotografij varnostnega inženirja J.V. ni vidno, da bi bile stopnice 29. 8. 2007 mastne. Tudi priča S.B., ki je šel po stopnicah takoj za tožnikom, je izpovedal, da njemu ni nič drselo in da ni bilo maščobe na stopnicah. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so stopnice izdelane iz posebnega rebrastega in nedrsečega materiala in da so vsi delavci opremljeni s posebnimi nedrsečimi čevlji. Tožena stranka oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o maščobi na stopnicah. V sektorju Finalizacije se proizvajajo končni izdelki, zato je skrb za čistočo v tem delu še toliko bolj poostrena. Sodišče prve stopnje se je pristransko postavilo na stran tožnika, pri tem pa ni zadostilo dokaznemu standardu prepričanja, s katerim je dolžno ugotavljati dejstva v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da je mastne stopnice kot vzrok poškodbe navedel tožnik sam, pri čemer je potvoril ID in kot prijavitelja izrednega dogodka navedel S.B. Tožnik je za takšno ravnanje imel velik interes, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da je že prej imel velike težave s koleni. V obdobju 2006 – 2008 se je pri toženi stranki zelo povečalo število zahtevkov, ki so jih delavci vlagali zaradi raznovrstnih bagatelnih poškodb, pri katerih zunanje posledice večinoma sploh niso bile vidne, edino dokazno sredstvo pa so bile izjave sodelavcev. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odškodninska odgovornost praviloma krivdna, objektivna pa le izjemoma. Novejša sodna praksa oži obseg objektivne odgovornosti na stvari, ki same po sebi pomenijo povečano nevarnost. V kolikor iz stvari same ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, ki jih je moč pripisati neustreznemu ravnanju, potem je take očitke ustrezneje presojati z vidika krivdne odgovornosti. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o naravi dela pri toženi stranki in o tem, da je tožena stranka poskrbela za gradnjo stopnic v skladu z zahtevanimi standardi, toženi stranki ni možno očitati niti krivdne odgovornosti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali so bile stopnice, na katerih naj bi tožniku pri vzpenjanju zdrsnilo, mastne ali ne in glede tega vprašanja ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame pričama R.O. in A.B., da so stopnice vedno mastne, ker je v tistem delovnem okolju vedno maščoba in se maščoba na čevljih prenaša na stopnice. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev podkrepilo tudi z lastno zaznavo, da je tudi iz fotografij, ki jih je napravil varnostni inženir vidno, da stopnice niso povsem čiste in da je na njih neka umazanija. Sodišče prve stopnje je očitno prepričala izpovedba prič A.B. in R.O., da stopnice sploh ne morejo biti nemastne, ker je okoli strojev vedno maščoba in se ta s čevlji prenese na stopnice. Pritožbene navedbe v zvezi z dokazno oceno izpovedb navedenih prič tako po svoji vsebini bolj kot na pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka kažejo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zmotna je pritožbena trditev, da naj bi bilo iz fotografij varnostnega inženirja J.V. razvidno, da stopnice 29. 8. 2007 (na dan poškodbe tožnika) niso bile mastne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile fotografije posnete 12. 10. 2007, zato ne morejo dokazovati dejanskega stanja na dan poškodbe, ki se je zgodila skoraj mesec in pol prej.

Pač pa pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Pravila o objektivni odgovornosti za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) ni možno uporabiti za primere, ko stvar ali dejavnost ni nevarna sama po sebi, temveč takšna postane zaradi dejanj ali opustitev imetnika stvari oziroma tistega, ki se s to dejavnostjo ukvarja. Stopnice, na katerih naj bi spodrsnilo tožniku, niso nevarne same po sebi, takšne so postale šele zaradi opustitve tožene stranke, da jih očisti. Ravno za tovrstne primere novejša sodna praksa uveljavlja načelo krivdne odgovornosti.

Tožnik se v tožbi sicer ni opredelil, ali odškodnino zahteva na podlagi objektivne ali krivdne odgovornosti. Dejanske navedbe tožnika je sicer možno razlagati tako v smeri objektivne kot v smeri krivdne odgovornosti, zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo oceniti, ali je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnik je navajal, da gre za delo v težki industriji, „kjer je okolje zaradi same narave dela od masti in oljnih madežev“ in da so bile takšne tudi poti, ki se poredko čistijo. Očitek o redkem čiščenju in mastnih stopnicah pa pomeni tudi uveljavljanje krivdne odgovornosti. Vse te navedbe pomenijo uveljavljanje krivdne odgovornosti. Prva tožena stranka je kriva, ker ni poskrbela za čiščenje stopnic oziroma ker je dopuščala, da delavci delajo v takšnih pogojih. Vendar pa se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke, sploh ni opredelilo do dejstev, ki jih je sicer ugotavljalo in ki bi lahko kazala na krivdno odgovornost prve tožene stranke. Tako se ni opredelilo do izpovedbe priče A.B., da ni videl, da bi čistilke kdaj čistile stopnice in da se umazanija verjetno „malo razhodi gor in dol“. Podobno je izpovedal tudi kot priča zaslišani R.O. Povedal je, da se stopnice nikoli ne čistijo, da čistilka pobriše le ograjo in da še ni videl, da bi jih zribala oziroma pomila ter da je tudi njemu spodrsnilo, vendar se je ujel. V nasprotju z njuno izpovedbo pa je priča J.V. izpovedal, da jim zunanjo čistilno podjetje te stopnice očisti enkrat na dan. Sodišče prve stopnje se do teh nasprotij ni opredelilo, temveč je preuranjeno zaključilo, da se stopnice sicer čistijo, da pa je očitno, da je narava dela takšna, da je nemogoče vzdrževati stopnice v takšnem stanju, da bi bile popolnoma nemastne.

Najmanj preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka zaradi navedenega ne more biti krivdno odgovorna, češ da je narava dela takšna, da stopnice dejansko ne morejo biti nemastne, ker je okoli stroja vedno maščoba in se ta s čevlji prenese na stopnice in da bi bile stopnice popolnoma čiste le, če bi za vsakim, ki gre po stopnicah, nekdo pobrisal. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 – 74/2001) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V kolikor držijo izpovedbe prič A.B. in R.O. o tem, da se stopnice sploh nikoli niso čistile, potem prva tožena stranka prav gotovo ni ravnala v skladu s citirano določbo in je že to osnova za njeno krivdno odgovornost. Vendar pa tudi ob morebitni krivdni odgovornosti prve tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi zdrsa na mastnih stopnicah, še vedno ostaja odprto vprašanje tudi morebitnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode, kar uveljavlja drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo. Dejansko se postavlja vprašanje, ali je tožnik po stopnicah hodil z zadostno pazljivostjo, zlasti še, ker ves čas zatrjuje, da so stopnice ves čas mastne, kar pomeni, da mu to ni moglo biti neznano in bi zato moral biti ustrezno pazljiv. Nenazadnje naj bi tožniku zdrsnilo pri hoji po stopnicah navzgor, čeprav se zdrsi praviloma dogajajo pri sestopu in je pri vzpenjanju z ustrezno pozornostjo zdrs možno preprečiti. Sodišče prve stopnje bi se tako moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je tožnik delno tudi sam soprispeval k nastanku škode.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi prvotožene stranke ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo ponoviti vse izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pa bo te dokaze lahko le znova ocenilo in nato znova odločilo o temelju tožbenega zahtevka, v kolikor se bo sploh odločilo, da bo najprej izdalo vmesno sodbo.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje opredelilo do zgoraj navedenih vprašanj in pri tem zlasti ocenilo, ali je toženi stranki možno očitati krivdo za to, da je tožniku zdrsnilo na mastnih stopnicah in ali je pri tem podana soodgovornost tožnika.