Jedro

Za vprašanje, ali gre v obravnavanem primeru za upravno stvar ali ne, ugotovitev toženke, da po spremembi ZGos pridobitev odločbe ni več pogoj za opravljanje dejavnosti, ni pravno odločilna. Tožnik namreč ni zahteval izdaje take odločbe, temveč uveljavlja ničnost že izdane upravne odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odpravi sklep Upravne enote Piran št. 321-1/2013-2 z dne 20. 8. 2013 in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe Upravne enote Piran št. 321-7/2006 z dne 8. 6. 2006, ki je bila izdana družbi A. d. o. o., Ljubljana, za opravljanje gostinske dejavnosti na naslovu ... Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ tako odločitev sprejel, ker tožnikovo vprašanje oz. njegova zahteva v predpisih ni urejena kot upravna stvar (1. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Ugotovil je namreč, da pridobitev odločbe upravne enote po spremembi 11. člena Zakona o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos), tj. od 21. 7. 2007, ni več pogoj za opravljanje dejavnosti.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je neposredni sosed objekta, v katerem se izvaja gostinska dejavnost. Dejavnost, ki naj po prostorskem aktu na tem območju ne bi bila dovoljena, naj bi zaradi hrupa podnevi in ponoči negativno vplivala na bivalno okolje in zdravo življenje. Meni, da so zato kršene njegove osebnostne pravice in da ima pravni interes za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 8. 6. 2006. Zatrjuje, da je bila ta odločba izdana na podlagi nedovoljenega dejanja uradne osebe, ki je v nasprotju s predpisi izdala odločbo o izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti. Zato meni, da je podan ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Sklicevanje toženke na spremembo zakonodaje naj bi bilo neupoštevno, saj se ničnost odločbe ugotavlja na dan njene izdaje. Sodišču predlaga, naj odločbo Upravne enote Piran št. 321-78/2006 z dne 8. 6. 2006 izreče za nično, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ zavrže zahtevo, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po drugem odstavku istega člena pa se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ o neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

Tožnik je zahteval, naj se odloči o tem, ali je že izdana upravna odločba nična iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Glede na to, da ZUP v 279. členu določa, kdaj se odločba izreče za nično, je napačno stališče toženke, da se tožnikova zahteva ne nanaša na upravno stvar.

To pomeni, da za vprašanje, ali gre v obravnavanem primeru za upravno stvar ali ne, ugotovitev toženke, da po spremembi ZGos pridobitev odločbe ni več pogoj za opravljanje dejavnosti, ni pravno odločilna. Tožnik namreč ni zahteval izdaje take odločbe, temveč uveljavlja ničnost že izdane upravne odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Predlogu, naj ugotovi ničnost odločbe z dne 8. 6. 2006 pa sodišče ni moglo slediti, saj predmet tega upravnega spora ni navedena odločba temveč sklep o zavrženju tožnikove vloge.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).