Jedro

Tožena stranka tožnici od maja 2009 do februarja 2012, ko je začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, ni zagotavljala varnega dela, ker je morala tožnica svoje delo opravljati v nasprotju z zdravniškim spričevalom. Tožnica je namreč za računalniškim ekranom delala več ur, kot ji je bilo določeno v zdravniškem spričevalu. Pasivnost tožene stranke je pomenila kršitev pravic iz delovnega razmerja in pomeni ponavljajoče se, graje vredno ravnanje, s čimer je izpolnjen dejanski stan iz 6.a člena ZDR, ki opredeljuje trpinčenje na delovnem mestu. Zato je odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v obdobju od maja 2009 do februarja 2012 utemeljen. Ni pa utemeljen za čas od aprila 2007 do maja 2009, saj ob predhodno izdanem zdravniškem spričevalu iz leta 2006 in dejstvu, da se tožnici ob spremembi delovnega mesta ni spremenila ocena tveganja, toženi stranki za to obdobje ni mogoče očitati, da tožnici ni zagotavljala varnega dela.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna za škodo, nastalo zaradi dela in v zvezi z njim od vključno maja 2009 do vključno februarja 2012. 2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper del, s katerim sodišče ni odločilo o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka oziroma ni ugotovilo utemeljenosti njegove podlage v delu, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, nastalo zaradi dela in v zvezi z njim od vključno aprila 2007 do vključno aprila 2009. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodi v celoti in v skladu z določbo 355. člena ZPP s sodbo odloči, upoštevaje odločitev v vmesni sodbi, da je tožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna tudi za nastalo škodo od vključno aprila 2007 do vključno aprila 2009. Ne strinja se z oceno sodišča, da tožena stranka ni bila dolžna v mesecu aprilu 2007, ko je prišlo do spremembe delovnega mesta, tožnico napotiti na preventivni zdravniški pregled. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pričanje A.A., na oceno tveganja iz leta 2001, ki je določala enako obremenitev pri delu z zaslonom na obeh delovnih mestih. Zdravniško potrdilo z dne 28. 3. 2007 (iz katerega izhaja, da je specialist še pred premestitvijo na drugo delovno mesto odsvetoval delo z računalnikom oziroma vsaj minimalno uporabo) je bilo le priporočilno in za toženo stranko ni bilo zavezujoče. Tožnica je že aprila 2007 toženo stranko seznanila z zdravstvenim stanjem, opozorila na svoje težave in zahtevala ustrezno ukrepanje. Tožena stranka je bila v skladu z določbo 3. alineje prvega odstavka 10. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom dolžna tožnico napotiti na zdravniški pregled oči in vida, česar pa ni storila. Tožena stranka se na prošnje tožnice ni odzivala in jo je prvič po premestitvi na pregled poslala šele 22. 8. 2008. Ne glede na dejstvo, da je bila tožena stranka tožnico dolžna že aprila 2007 napotiti na zdravniški pregled, česar pa ni storila, zaradi česar je že zaradi kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu podana njena odškodninska odgovornost tudi za škodo, nastalo od vključno aprila 2007 do vključno aprila 2009, poleg tega pa je podana odškodninska odgovornost tožene stranke vse od aprila 2007 tudi zaradi trpinčenja na delovnem mestu. V kakšnih pojavnih oblikah se je pri tožnici kazalo trpinčenje tožene stranke, je tožnica določno opredelila že tekom postopka in sicer: - zavračala je kakršnokoli komunikacijo s tožnico; - tožnici je nalagala zdravju škodljivo delo; - nalagala ji je prekomerne delovne obveznosti in neustrezna dela in naloge glede na njeno zdravstveno stanje (tožnica je morala neustrezno delo pogosto opravljati tudi preko polnega delovnega časa); - dopuščanje ogrožanja zdravja; - neizvajanje ukrepov, ki preprečujejo možnost za nastanek prizadetosti zdravja; - kršenje človekovih pravic in pravil varnega in kvalitetnega delovnega okolja; - zloraba moči tožene stranke v škodo tožnice ; - spodbujanje okoliščin, ki so pri tožnici povzročale izolacijo tako v delovnem okolju, kakor tudi v osebnem oziroma socialnem smislu; - prikrito trpinčenje v obliki nalaganja dela, ki je za tožnico pomenila popolno degradacijo; - napadi na ugled tožnice, kritiziranje njenega odnosa do dela zaradi bolniških staležev, v katere jo je porinila tožena stranka s tem, ko je od nje zahtevala opravo dela, v katerem se je njeno zdravstveno stanje iz dneva v dan slabšalo; - izigravanje tožnice; - izigravanje tožnice in zavajanje invalidske komisije, zaradi navedbe neresničnih podatkov in tako prikrivanje dejstev o opisu delovnega mesta tožnice in obremenitev v zvezi s tem, ki bi ustrezale dejanskemu stanju.

Vsa ta dejanja so bila ponavljajoča, sistematična, graje vredna, predstavljala so očitno negativna in žaljiva ravnanja in vedenje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Tožena stranka je vse od aprila 2007 dalje grobo kršila predpise, ki jo zavezujejo zvezi z varstvom in zdravjem pri delu, kot tudi je tožnico vse od aprila 2007 dalje na delovnem mestu trpinčila. Tako je odškodninska odgovornost tožene stranke podana tudi za škodo, nastalo zaradi dela in v zvezi z delom od vključno aprila 2007 do vključno januarja 2009 in sicer po obeh pravnih podlagah. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka opozarja na nasprotje med izrekom sodbe, kjer je sodišče določilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za čas od maja 2009 do februarja 2012, medtem, ko je v obrazložitvi sodbe (točka 5 in 7) ugotovilo, da obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke od avgusta 2009 do marca 2012, to je tri mesece manj kot v izreku sodbe.

Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča v točki 1, da tožnica uveljavlja odškodnino za ravnanje tožene stranke od leta 2007 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi v oktobru 2012. Tožnica v tožbi ni opredelila časovnega okvirja za nepremoženjsko škodo, opredelila je zgolj tožbeni zahtevek za materialno škodo iz naslova razlike v plači od maja 2007 do marca 2013. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo obdobje odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj ni upoštevalo letnega dopusta in odsotnosti tožnice zaradi bolniškega staleža. Tožena stranka ne more biti odgovorna za stanje tožnice izven delovnega mesta. Poudarja, da sodišče ni določilo izvedenca medicinske stroke, ki bi preveril vzroke odsotnosti v času bolniškega staleža in se je zadovoljilo zgolj s pojasnilom osebnega zdravnika tožnice, da je bil bolniški stalež posledica nezmožnosti opravljanja dela. Tožnica je bila v letu 2009 odsotna 35 % efektivnega delovnega časa, v letu 2010 49 % efektivnega delovnega časa, v letu 2011 56 % in v letu 2012 51 % efektivnega delovnega časa.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke v zvezi s tožnico pravilno in zakonito od maja 2007 do aprila 2009 oziroma julija 2009 ter od marca 2012 do marca 2013. Štelo je, da je tožena stranka kršila svoje obveznosti do tožnice od maja 2009 oziroma avgusta 2009 dalje, ker naj bi se ji tedaj povečalo delo z zaslonom zaradi izvajanja redne in sodne izterjave na vseh lokacijah oziroma od uradnega zaznamka pooblaščenega delavca za varstvo pri delu 4. 8. 2009. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da tožena stranka kljub povečanju dela z zaslonom nad 4 ure tožnici od tedaj dalje ni več zagotavljala zdravju varnega dela in je zaradi tega odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi nastala tožnici. Sklicuje se na izjave prič B.B., C.C. in D.D. ter tožnice. Tako stališče sodišča je zmotno in nima osnove v izpovedih prič. Vztraja, da iz postopka, to je iz predloženih listin in izpovedi prič izhaja, da je s tožnico ravnala v skladu z veljavno zakonodajo in da njeno ravnanje ne izpolnjuje znake trpinčenja. Ugotovitve sodišča o pasivnosti tožene stranke nimajo osnove in so zmotne. Poudarja, da je redno pisno odgovarjala na vse dopise tožnice. Sestanek tožnice 24. 11. 2009 s predstavniki tožene stranke A.A. in D.D. ter E.E. na sedežu tožene stranke v F. je bil dogovorjen z zamudo zaradi nenehne odsotnosti tožnice. Predstavnik za varstvo pri delu pri toženi stranki je namreč na podlagi razgovora s tožnico šele 4. 9. 2009 ugotovil, da tožnica opravlja delo na delovnem mestu, kjer obsega delo z zaslonom do 6 ur na dan. Tožnica je potem koristila letni dopust ter nato bila v bolniškem staležu, sestanek je bil organiziran le en teden po ponovnem prihodu tožnice na delovno mesto, kar ni dokaz o pasivnosti tožene stranke.

Tožena stranka zavrača tudi trditev sodišča glede neustrezne prilagoditve delovnega mesta od marca 2010 dalje do februarja 2012, ko je bila tožnica napotena na zdravniški pregled in je pridobila mnenje specialista medicine dela, da ne sme delati z računalniškim zaslonom več kot 25 % delovnega časa. Tožena stranka opozarja na pričanje D.D., ki je izpovedala, da so delo tožnice preverjali preko mesečnega poročanja in da so v primeru, da se je delo tožnici zaradi odsotnosti nabralo, le tega prenesli na drugo lokacijo. Obremenitev tožnice je bila znatno manjša kot pri ostalih delavcih. Delo na delovnem mestu tožnice je bilo prilagojeno omejitvi in sicer dve uri dela z zaslonom, preostalo pa je bilo odpiranje kuvert, zlaganje, sortiranje, arhiviranje, iskanje povratnic ter kasneje telefonska izterjava. Tudi priči E.E. in B.B. sta potrdili, da je bilo delovno mesto tožnice v letu 2010 prilagojeno in da je delala drugače kot v letu 2009 oziroma na stanje pred marcem 2010, vendar nista mogli natančno povedati za koliko, saj sta opravljali svoje delo.

Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da tožnici škoda ni nastala, saj se njeno stanje glede na leto 2007 ni poslabšalo oziroma je bilo njeno zdravstveno stanje nespremenjeno. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim razlogom v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne v celoti in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/ 99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožnica vtožuje plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu od leta 2007 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ter odškodnino za povzročeno materialno škodo.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna za škodo zaradi dela in v zvezi z njim od vključno maja 2009 do vključno februarja 2012. Ugotovilo je, da je ocena tveganja za delo, ki ga je tožnica opravljala kot referent za izterjavo iz leta 2001 predvidevala štiri ure dela s slikovnim zaslonom, enaka obremenitev pri delu z zaslonom je bila določena za delovno mesto organizatorja trženja. Zato tudi po oceni sodišča prve stopnje tožnice v aprilu 2007 ni bilo potrebno napotiti na preventivni zdravstveni pregled po določbi 10. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom (Ur. list RS, št. 30/2000 in naslednji), ker je bilo tožnici 11. 8. 2006 izdano zdravniško spričevalo z omejitvami pri delu z računalnikom na štiri ure (s kontrolo čez dve leti). Zahteva tožnice za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bila 27. 11. 2007 zavrnjena, ker je tožena stranka predložila podatke, da tožnica opravlja delo s slikovnim zaslonom štiri ure dnevno. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je na vztrajanje tožnice odgovorna oseba za varstvo pri delu po pregledu njenega dela ugotovila, da tožnica dela pred računalniškim ekranom približno 6 ur dnevno. Ocenilo je, da tožena stranka tožnici od maja 2009 ni več zagotavljala zdravju varnega dela, pasivnost tožene stranke pa je pomenila kršitev pravic iz delovnega razmerja in ponavljajoče, graje vredno ravnanje. 8. 3. 2010 je bila tožnica poslana na zdravniški pregled in pridobila mnenje specialista medicine dela, da ne sme delati z računalniškim zaslonom več kot 25 % delovnega časa. S sodbo delovnega in socialnega sodišča z dne 31. 5. 2011 je bila pri tožnici ugotovljena invalidnost z omejitvijo opravljanja dela z zaslonsko opremo le do dve uri dnevno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka opustila dolžnost tožnici zagotavljati varno delo od maja 2009 do vključno februarja 2012, ko je tožena stranka začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu.

11. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Po določbi četrtega odstavka 6.a člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim ali drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji) je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo, odgovornost (krivda ali malomarnost).

12. Tožnica je v marcu 2007 prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „organizator zastopniške mreže II“ iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „referent za izterjavo I“, ki jo je tožnica podpisala, navedla je le, da se z njo ne strinja iz zdravstvenih razlogov, kakor tudi ne z novim delovnim mestom. Ob premestitvi na novo delovno mesto tožnica ni bila poslana na zdravniški pregled, ker je ocena tveganja za delo, ki ga je tožnica opravljala prej in po novi pogodbi o zaposlitvi predvidevala štiri ure dela s slikovnim zaslonom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ob spremembi delovnega mesta ni bil potreben ponoven zdravniški pregled temelji na izpovedi priče A.A. in dejstvu, da je bilo tožnici 11. 8. 2006 izdano zdravniško spričevalo z omejitvami pri delu z računalnikom na štiri ure dnevno, s kontrolo čez dve leti. Tožnica v pritožbi zato neutemeljeno uveljavlja, da bi jo tožena stranka morala ob premestitvi na drugo delovno mesto napotiti na zdravniški pregled. Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom (Ur. list RS, št. 30/2000) v 10. členu določa med drugim, da mora delodajalec zagotoviti pri pooblaščenem zdravniku zdravstveni pregled oči in vida delavcev v okviru preventivnih pregledov tudi na zahtevo delavca, če ta zazna težave, ki bi bile lahko posledica dela z zaslonom. Ob že predhodno izdanem zdravniškem spričevalu iz leta 2006 in dejstvu, da se tožnici ob spremembi delovnega mesta ni spremenila ocena tveganja pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženi stranki za čas od aprila 2007 do maja 2009 ni mogoče očitati, da tožnici ni zagotavljala varnega dela, ker ga je morala opravljati v nasprotju z zdravniškim spričevalom. Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati trpinčenja v spornem obdobju.

13. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je med izrekom in obrazložitvijo sodbe nasprotje, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da je tožena stranka opustila dolžnost zagotavljati varno delo od avgusta 2009 dalje. Po oceni pritožbenega sodišča gre za očitno pisno pomoto in ne za nerazumljiv izrek vmesne sodbe.

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni opredelila časovnega okvirja za nepremoženjsko škodo ter da je opredelila zgolj tožbeni zahtevek za materialno škodo iz naslova razlike v plači od maja 2007 do marca 2013. Iz tožbenih navedb nedvomno izhaja, da tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo od aprila 2007 dalje do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo obdobje odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker ni upoštevalo letnega dopusta in odsotnosti tožnice zaradi bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi osebnega zdravnika tožnice, da se je zdravstveno stanje tožnice, predvsem zaradi dela z računalnikom slabšalo, kar je privedlo do odsotnosti tožnice zaradi bolezni. Izraba letnega dopusta pa ne predstavlja okoliščine, ki bi pretrgale vzročno zvezo.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnici od maja 2009 ni več zagotavljala varnega dela, ker je morala svoje delo opravljati v nasprotju z zdravniškim spričevalom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na ugotovitvi odgovornega delavca za varstvo pri delu tožene stranke z dne 4. 8. 2009, ki je ugotovil, da tožnica opravlja delo pred računalniškim zaslonom približno 6 ur ter je zato predlagal spremembo ocene tveganja tako, da se število ur z računalnikom poveča najprej na šest in nato na sedem ur. Tožnica je bila šele 8. 3. 2010 poslana na zdravniški pregled in pridobila mnenje specialista medicine dela, da ne sme delati z računalniškim zaslonom več kot 25 % delovnega časa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka šele v novembru 2011 ugotovila, da nima ustreznega delovnega mesta, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so delo tožnice na njenem delovnem mestu prilagodili omejitvi. Tožena stranka se pri tem sklicuje na izpoved priče D.D., ki pa je le izpovedala, da so delo tožnice prilagodili njenim omejitvam ter ocenili, da je bilo dela z računalnikom le za dve uri. Tožena stranka torej ni dejansko preverila obsega dela tožnice z računalnikom, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo delo tožnice v skladu z omejitvami.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijeta svoje stroške postopka. Odgovora na pritožbo nista bistveno prispevala k rešitvi zadeve, zato stranki v skladu s 155. členom ZPP sami krijeta tudi stroške teh vlog.