Jedro

Prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, zaradi "trenutnega pomanjkanja naročil" ni zakonito niti po določbi 2. odst. 17. čl. ZDR niti po določbi 1. odst. 100. čl. ZDR. Če bi bilo delovno razmerje s tožnico zaradi povečanega obsega dela sklenjeno za obdobje dokler to povečanje traja, bi ji lahko zakonito prenehalo tudi pred potekom 6 mesecev, če bi tožena stranka izkazala prenehanje povečanega obsega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 31.5.2001, na podlagi katere je tožnici prenehalo delovno razmerje, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31.5.2001, temveč šele 31.7.2001 ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici vpisati v njeno delovno knjižico delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ji za to obdobje obračunati in plačati vse davke in prispevke iz dela ter ji plačati nadomestilo plače za mesec junij 2001 v višini 65.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in za mesec julij 2001 v višini 65.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni izvedlo temeljnega dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke, pri čemer bi se z njegovo izpovedbo in s soočenjem direktorja s tožnico dejansko razčistilo vse okoliščine tega primera. Med strankama je bil sklenjen ustni dogovor, da se tožnica zaposli le za obdobje, ko se bo pri toženi stranki izkazoval povečan obseg dela na podlagi naročil avstrijskega podjetja. V primeru prenehanja potreb po delu tožnice pa je bilo dogovorjeno, da lahko delovno razmerje tožnici preneha tudi pred 31.7.2001. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99-96/2002). Na podlagi tega je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Tožena stranka je s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas, t.j. za obdobje 6 mesecev in sicer od 1.2.2001 do 31.7.2001. Po 2. odst. 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90-71/93) bi moralo tožnici delovno razmerje prenehati s pretekom določenega časa. Pred 31.7.2001 bi ji lahko prenehalo delovno razmerje le, če bi obstajali zakoniti razlogi za to iz 1. odst. 100. čl. ZDR. V obravnavanem primeru pa nobeden od teh razlogov ni podan, zato je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito.

Tožena stranka je v postopku smiselno zatrjevala, da je tožnico zaposlila za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela (5. alinea 1. odst. 17. čl. ZDR). Ker se je v maju 2001 obseg dela spustil na normalno raven, delo tožnice ni bilo več potrebno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pogodbi o zaposlitvi (priloga A/1) ni določeno, da se delovno razmerje s tožnico sklene iz razloga začasnega povečanja obsega del. V pogodbi o zaposlitvi je zgolj določeno, da se delovno razmerje sklene za obdobje 6 mesecev in sicer do 31.7.2001, brez možnosti skrajšanja. Tožena stranka je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pač ocenila, da bo potrebovala tožnico za obdobje 6. mesecev in je zato z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v fiksnem obdobju.

Tožena stranka v postopku tudi zatrjuje, da je bila s tožnico dogovorjena, da ji lahko delovno razmerje preneha tudi pred potekom v pogodbi določenega obdobja. Pri tem se opira na 2. odst. 12. čl. pogodbe o zaposlitvi, vendar so te trditve neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo vsebino 12. čl. pogodbe o zaposlitvi, saj iz te določbe povsem jasno izhaja, da so se stranke dogovorile za možnost skrajšanja odpovednega roka le v primeru, če delavec pisno odpove delovno razmerje. V konkretnem primeru pa tožnica ni pisno odpovedala delovnega razmerja, zato niso bili izpolnjeni pogoji za skrajšanje odpovednega roka v skladu s citiranim pogodbenim določilom. Prvostopenjsko sodišče je glede na pravilno tolmačenje 12. člena pogodbe o zaposlitvi tudi pravilno postopalo, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje direktorja tožene stranke. Njegovo zaslišanje v ničemer ne bi moglo spremeniti jasno zapisanega dogovora strank o prenehanju delovnega razmerja v pogodbi o zaposlitvi, torej ne bi v ničemer pripomoglo k drugačni odločitvi in ga je bilo potrebno zavrniti kot nepotrebno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, zaradi "trenutnega pomanjkanja naročil" ni zakonit razlog za prenehanje ne po določbi 2. odst. 17. čl. ZDR, ne po določbi 1. odst. 100. čl. ZDR, prav tako pa pri tožnici ne gre za primer iz 12. čl. pogodbe o zaposlitvi. Če bi bilo delovno razmerje s tožnico zaradi povečanega obsega dela sklenjeno za obdobje dokler to povečanje traja, bi ji lahko zakonito prenehalo tudi pred potekom 6 mesecev, če bi tožena stranka izkazala prenehanje povečanega obsega dela. Vendar tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi ni določila ne razloga za zaposlitev tožnice za določen čas (t.j. povečanega obsega dela) niti ni določila, da se obdobje zaposlitve prilagodi obdobju povečanega obsega dela. Iz pravne podlage pogodbe o zaposlitvi (11. čl. ZDR ter 6. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - SKPG, Ur.l. RS št. 39/93) ne izhaja, da bi bila pogodba o zaposlitvi s tožnico sklenjena iz razloga začasnega povečanja obsega dela. Prav tako izpodbijana odločba tožene stranke z dne 31.5.2001 temelji na neustrezni pravni podlagi (11. čl. ZDR, 6. čl. SKPG ter 12. čl. pogodbe o zaposlitvi), v obrazložitvi pa so navedeni neupravičeni razlogi za prenehanje delovnega razmerja ("trenutno pomanjkanje naročil") in je že iz tega razloga potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti.

Pritožbeno sodišče naposled še ugotavlja, da spornega razmerja ni moč presojati v okviru določb prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu. Tožena stranka je v postopku izkazovala, da se je v obdobju, ko je zaposlila tožnico, obseg dela pri njej začasno povečal nad dotedanji reden obseg, medtem ko gre pri prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu (29.-36.i čl. ZDR) za situacijo, ko prenehajo potrebe po delu delavca v smislu zmanjšanja rednega obsega dela pri delodajalcu. V takšnem primeru bi bilo tudi sicer potrebno izvesti ustrezen postopek, delovno razmerje pa preneha delavcu šele po 6. mesecih od dokončne odločbe (36e. člen ZDR). Zato pritožbeno sodišče v okviru teh določb ZDR spornega razmerja ni presojalo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, skladno z določbo 353. čl. ZPP.