Jedro

V primeru lastninjenja na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad izvedenec ugotavlja odplačnost pridobitve spornih nepremičnin s strani toženke - zadruge na podlagi 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Ur. l. RS, št. 32/93). Upoštevati mora tudi drugi odstavek navedene določbe, ki določa, da se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti.

Toženka tudi utemeljeno opozarja, da se je izvedenec pri ugotavljanju odplačnosti pridobitve zmotno oprl na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. l. 16/92), ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen. Z Odlokom so bile namreč določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča. Predmet tega postopka pa ni denacionalizacija po ZDen, ampak lastninjenje na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v II. točki in prvi alineji III. točke izreka in sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka se razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: (I.) glede nepremičnin parc. št. 231 in 264, obe k.o. ..., pravdni postopek ustavilo; (II.) ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 221, 263, 265, vse k.o. ..., do celote (1/1), parc. št. 228 k.o. ... do 14360/34429, parc. št. 258 k.o. ... do 17151/39688, parc. št. 217 k.o. ... do 588/639; (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice pri nepremičninah parc. št. 200/3, 200/5, 259, vse k.o. ..., do celote (1/1), parc. št. 230 k.o. ... do 20260/33853, parc. št. 260 k.o. ... do 6890/11966, parc. št. 270 k.o. ... do 28645/34389, parc. št. 195/2 k.o. ..., parc. št. 297/27 k.o. ... do 183/23405, parc. št. 298/3 k.o. ... do 178/628; ter zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženke, izbris teh vpisov v zemljiški knjigi in izstavitev zemljiškoknjižne listine pri vseh navedenih nepremičninah. Obrazložilo je, da tožnica zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), zato je primerna ugotovitvena in ne izbrisna tožba. Ker gre za originarno pridobitev, tudi ni potrebe po ugoditvi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice v izreku navedenih nepremičnin je utemeljen, saj je ta kmetijska zemljišča toženka pridobila neodplačno. Za ugotovitev (ne)odplačnosti pridobitve spornih nepremičnin je sodišče uporabilo kriterije iz 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Glede na to, da je toženka nepremičnine pridobila v letu 1962 v času veljavnosti Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, ni mogoče uporabiti splošnih pravil obligacijskega prava o (ne)odplačnosti pravnih poslov in svobodni pogodbeni volji pogodbenikov.

2. Sodišče druge stopnje je: (I.) pritožbo tožnice zoper sklep (o delni ustavitvi postopka) zavrnilo; (II.) pritožbo toženke je zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; (III.) pritožbi tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje je delno ugodilo in to v točki III/3 izreka: glede parc. št. 297/27 in 298/3, obe k.o. ..., spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev (so)lastninske pravice (pri parc. št. 297/27 do 183/23405 in pri parc. št. 298/3 do 178/628) ugodilo (prva alineja III. točke sodbe sodišča druge stopnje), glede nepremičnin parc. št. 195/2, 200/3, 200/5, 230, 259, 270, vse k.o. ..., pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (druga alineja III. točke sodbe sodišča druge stopnje); (V.) v preostalem pa je pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede parc. št. 298/3 in 297/27, obe k.o. ..., in sicer da bi morala tožnica dokazati, da jih je toženka pridobila na podlagi predpisov iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj je pravno pomembno zgolj, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 74. člena ZZad. Ugotovilo pa je, da sta bili navedeni nepremičnini pridobljeni neodplačno. Glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev (so)lastninske pravice pri parc. št. 200/3, 200/5, 259, 230, 270, 195/2, vse k.o. ..., pa sodba sodišča prve stopnje sploh nima razlogov, zato jo je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje, v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijanima sodbama sodišč prve in druge stopnje očita, da nimata razlogov oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Tožnica svoj tožbeni zahtevek temelji na Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), vendar je bil še pred njim sprejet ZZad, zato tisto, kar je toženka olastninila na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZad, tožnica ne more zahtevati na podlagi ZSKZ. Toženka pa je tudi uspela v zemljiško knjigo vknjižiti svojo lastninsko pravico. Ker sodišče ni ugodilo izbrisni tožbi, izpodbijane vknjižbe ne bodo izbrisane, tožnica pa se ne bo mogla vknjižiti v zemljiško knjigo kot (so)lastnica nepremičnin. Nižji sodišči sta vprašanje (ne)odplačnosti rešili v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu, ki ga nosi tožnica in ki ga ni zmogla. Toženka je zahtevala, da tožnica predloži pogodbo za vsako posamezno nepremičnino, vendar tožnica tega ni storila s pojasnilom, da teh pogodb v svojih arhivih nima. Nižji sodišči bi v tej situaciji morali uporabiti peti odstavek 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne drži stališče sodišča druge stopnje, da izvedenec kmetijske stroke A. E. v svojem mnenju nikjer ne navaja, da naj bi upošteval določbe Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Izvedenec svojega mnenja ne bi smel opreti na predpise o denacionalizaciji oziroma na sporni Odlok. Toženka je podala obširne pripombe na izvedensko mnenje, ki jih nižji sodišči nista upoštevali oziroma nanje nista odgovorili. Toženka je pravočasno v pripravljalni vlogi pojasnila, da so se parcele združevale in spreminjale tako, da je sedanje stanje spremenjeno, zato tožbeni zahtevek ni izvršljiv. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da vprašanje odplačnosti ni vedno vprašanje obligacijskega prava. Sodišče ne bi smelo presojati odplačnosti pravnih poslov po sedanjih merilih, zlasti ne po navodilu kot podzakonskem aktu. Če pa ga je upoštevalo, pa bi moralo upoštevati tudi drugi odstavek 5. člena Navodila. Toženka je predložila tudi pogodbe, ki jih je potrdilo javno pravobranilstvo, s čimer je dokazala, da so bile prometne cene veljavne v skladu z Zakonom o prometu z zemljišči in stavbami. Ta potrdila so javne listine. Tožnica teh navedb ni prerekala, zato se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Nižji sodišči odločilnih dokazov sploh nista ocenili.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Toženki je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, da tožnica ni uveljavljala ugotovitve lastninske pravice zgolj na podlagi drugega odstavka 14. člena ZSKZ, ampak tudi na podlagi drugega odstavka 74. člena ZZad. Tudi sicer pa sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, zato ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke (iura novit curia), temveč mora zatrjevana dejstva presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne. Sklepčnost tožbenega zahtevka za ugotovitev tožničine lastninske pravice na podlagi drugega odstavka 74. člena ZZad pa v konkretnem primeru utemeljujejo že pravočasne navedbe tožnice, da so sporne nepremičnine, ki so bile v družbeni lastnini, kmetijska zemljišča, ki jih je zadruga (toženka) pridobila neodplačno. Revizijska navedba, da tožnica na podlagi ZSKZ ne more zahtevati tistega, kar je toženka že pridobila na podlagi ZZad, pa je neutemeljena že zato, ker sodišče ni ugotovilo, da bi tožnica olastninila sporne nepremičnine na podlagi ZSKZ. V obravnavanem primeru je sporno, ali je lastnica spornih nepremičnin tožnica (drugi odstavek 74. člena ZZad) ali toženka (prvi odstavek 74. člena ZZad). Toženka se je sicer vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica na podlagi ZLNDL (zgolj pri eni nepremičnini pa na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZad), kar pa ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti, da je bil takšen vpis zmoten. Tožba za ugotovitev lastninske pravice pa je ob izkazanem pravnem interesu ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi že vknjižen (nepravi) lastnik. Na podlagi ugotovitvene sodbe pa zakoniti lastnik tudi lahko doseže vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.

7. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi z dokaznim bremenom. Drži sicer, da tožnica nosi trditveno in materialno dokazno breme, da je toženka pridobila sporne nepremičnine neodplačno. Vendar pa se pravilo iz 215. člena ZPP aktivira šele, če sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov (tudi tistih, ki jih predloži nasprotna stranka) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer, saj je določene dokaze (arondacijske odločbe in pogodbe) predložila toženka in sodišče je smelo ugotoviti relevantna dejstva glede (ne)odplačnosti (tudi) na njihovi podlagi. Zato tudi ne drži, da je sodišče zaključek o tem napravilo brez dokazov. Prav tako so neutemeljene navedbe glede neupoštevanja posledic kršitve edicijske dolžnosti (227. člen ZPP), ker naj tožnica sodišču ne bi predložila zahtevanih pogodb, saj jih je sodišču predložila že toženka sama, zato tožničina edicijska dolžnost sploh ni nastala oziroma je prenehala.

8. Pravilno sta nižji sodišči ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 166/2006 že pojasnili, da v razmerjih revolucionarne preobrazbe družbe in oblikovanja družbene lastnine kot priviligirane oblike lastnine pojma odplačnosti ni mogoče enačiti s kakršno koli odmeno, dano za odvzeto premoženje. Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Ur. l. RS, št. 32/93; v nadaljevanju Navodilo), ki v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Navodilo velja tudi za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so postali last RS po drugih (ne zgolj ZSKZ) predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKZ in 1. člen Navodila, ki izrecno omenja tudi 74. člen ZZad). Ustava RS v 125. členu določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon. To pa ne pomeni, da sodniki podzakonskih aktov ne upoštevajo. Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da lahko, kadar ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis, odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis) in razsodi na podlagi zakona. Vrhovno sodišče v že navedeni zadevi ni imelo pomisleka v zakonitost Navodila. Obrazložilo je, da odplačnost kot temelj za različno obravnavanje upravičencev zakonodajalec upošteva tudi na drugih področjih, in sicer pri denacionalizaciji (tako npr. v 4. členu, prvem odstavku 72. člena in 90. členu ZDen). Tudi tu kot ločnico med odplačnim in neodplačnim podržavljenjem postavlja merilo 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Zato sta nižji sodišči pravilno ravnali, ko sta pri ugotavljanju (ne)odplačnosti uporabili kriterije iz prvega odstavka 5. člena Navodila (konkretno kriterij iz 4. točke v zvezi s 1. točko tega člena).

9. Utemeljeno pa toženka opozarja, da sta nižji sodišči prezrli drugi odstavek 5. člena Navodila, ki določa, da se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti. Toženka tudi utemeljeno opozarja, da se je izvedenec zmotno oprl na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. l. 16/92, v nadaljevanju Odlok), ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen. Z Odlokom so bile namreč določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča. Predmet tega postopka pa ni denacionalizacija po ZDen, ampak lastninjenje na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se vrednost kmetijskih zemljišč določi po stanju premoženja v času arondacijskih odločb in ob upoštevanju sedanje vrednosti ter da je Odlok v prilogi določal tržne vrednosti za vse katastrske kulture in razrede za vse katastrske okraje v celotni Sloveniji. Izvedenec je odškodnine, ki so bile določene v takratnih dinarjih, valoriziral na dva datuma, in sicer na dan 20. 3. 1992, ko je bil izdan Odlok, in na dan izdaje mnenja 17. 11. 2010. Izvedenec je primerjal: (1) valorizirano vrednost plačane odškodnine/m2 s tržnimi vrednostmi kmetijskih zemljišč/m2 na dan 20. 3. 1992 in (2) valorizirano vrednost plačane odškodnine v EUR/m2 na dan 17. 11. 2010 z valorizirano tržno vrednostjo kmetijskih zemljišč v EUR/m2 na dan 17. 11. 2010. Izvedenec je torej ugotavljal (ne)odplačnost upoštevajoč na navedena datuma ugotovljeno tržno vrednost primerljivih nepremičnin. Uporabljena metoda pa je glede na drugi dostavek 5. člena Navodil materialnopravno zmotna. Skladno z navedeno določbo bi moral izvedenec primerjati plačano odškodnino s takratno (leta 1962) prometno vrednostjo primerljivih nepremičnin.

10. Držijo toženkine revizijske navedbe, da je pravočasno in skozi celoten postopek na prvi stopnji opozarjala na kasnejše združevanje v arondacijskem postopku pridobljenih nepremičnin ter na posledično spreminjanje teh parcel oziroma da sedaj vtoževane parcele v naravi (po legi in površini) niso identične tistim iz arondacijskih postopkov, čeprav se ujemajo po parc. št. Toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ta njen relevantni, jasen in izrecen ugovor spregledalo in da glede njega ni podalo nobenih razlogov. A pri tem ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zatrjuje toženka, ampak za kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP). Namreč pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. V tem primeru gre za procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(1) Takšne kršitve pa toženka v pritožbi ni uveljavljala, nanjo pa sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP). To pomeni t.i. preskakovanje pravnih sredstev in je zato neupoštevno.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (glede metode ugotavljanja (ne)odplačnosti pridobitve spornih nepremičnin s strani toženke) je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v ugodilnem delu (sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka in sodbo sodišča druge stopnje v II. točki in prvi alineji III. točke izreka) razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ponovno ustreznemu izvedencu naložiti, da v skladu z materialnopravno pravilno metodo (kot izhaja iz 9. točke tega sklepa) ugotovi, ali je toženka sporne nepremičnine pridobila (ne)odplačno. Na podlagi izvedbe dokaza z izvedencem in ostalih dokazov ter njihove dokazne ocene bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali je toženka sporne nepremičnine pridobila (ne)odplačno. Sodišče prve stopnje naj tudi upošteva vse pravočasne in relevantne navedbe toženke ter naj se do njih opredeli.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, str. 300-301.