Jedro

Postopek mediacije ni del sodnega postopka, tako da stroškov mediacije ni mogoče naložiti v povračilo stranki, ki je (ob neuspešni mediaciji) v sodnem postopku izgubila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločitev o stroških postopka (v 3. točki izreka sodbe) spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 187,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vročitve sodbe dalje do plačila, na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Urad ..., sklic št. ....“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 995,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo do plačila (1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR bruto, od tega bruto zneska obračunati in plačati dohodnino, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 339,00 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Urad Ž..., sklic št. ... (3. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno laično pritožbo in navaja, da delno ugovarja zoper zamudno sodbo in sicer le glede stroškov postopka, ker ocenjuje, da je znesek previsok, zato predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka ponovno pregleda, ali je znesek pravilno obračunan in na kakšni osnovi je tako visok.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Ugotoviti je, da je odločitev sodišča glede izplačila zneska 995,92 EUR (1. točka) in odločitev glede izplačila 686,00 EUR (2. točka) pravnomočna. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev o odmeri stroškov postopka in po preizkusu po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica v celoti uspela in ji zato na podlagi določil 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) odmerilo potrebne stroške postopka v višini 136,50 EUR po tar. št. 3100, znesek za poštne storitve po tar. št. 6002 – 20,00 EUR ter 20 % DDV. Ob navedenem je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča napačno tožnici prisodilo stroške za zastopanje odvetnice na naroku za mediacijo po tar. št. 3102 v višini 126,00 EUR. Iz predloženega spisa izhaja, da je bila tožnici po odločbo opr. št. Bpp 81/2010 priznana pravica do brezplačne pravne pomoči za zastopanje na prvi stopnji v delovnem sporu zoper toženo stranko, ker je bila oproščena tudi plačila stroškov sodnega postopka (razen sodnih taks), pri čemer ji je sodišče za izvajanje brezplačne pravne pomoči določilo odvetnico A.F. Iz .... Iz predloženega spisa tudi izhaja, da sta obe stranki prvotno podali soglasje za izvedbo postopka mediacije pod opr. št. ... (list. št. 18), iz obvestila in odredbe o zaključku postopka pa izhaja, da se mediacija ni začela zaradi umika soglasja tožnice in se je postopek zaključil v postopku mediacije ter zadeva vrnila v ponovno odločanje sodišču v predmetni zadevi.

Po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov (Ur. l. RS, št. 97/2009 – ZARSS) po določilih 6. člena sodišče lahko sprejme in izvaja program alternativnega reševanja spora kot dejavnost, organizirano neposredno pri sodišču (sodišču pridružen program), ali na podlagi pogodbe z ustreznim izvajalcem alternativnega reševanja sporov (s sodiščem povezan program). Mediacija je prostovoljen in tajen postopek in po načelih, če se stranke niso drugače sporazumele, vsaka stranka nosi svoje stroške, skupne stroške mediacije pa nosijo stranke po enakih deležih, kot sicer določa Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (Ur. l. RS, št. 56/2008 – ZMCGZ), v 2. členu ureja področje uporabe in določa, da se zakon uporablja v sporih iz civilnopravnih, gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih premoženjskih razmerij, v zvezi z zahtevo, s katerimi stranke lahko prosto razpolagajo in se glede njih poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače. Postopek mediacije ni del sodnega postopka in tako ni mogoče stranki naložiti, da krije stroške postopka nasprotne stranke v primeru, ko izgubi v sodnem postopku, saj po oceni pritožbenega sodišča ne gre za sodne stroške, torej še toliko manj za potrebne stroške postopka. Pritožbeno sodišče pa ob navedenem poudarja, da pa je seveda pooblaščena odvetnica po odločbi Bpp upravičena do nagrade za zastopanje v postopku mediacije, tako da je potrebno ločiti stroške po odločbi o Bpp ter sodne stroške postopka vključno s stroški mediacije po določilih ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in stroške znižalo za stroške mediacije v višini 126,00 EUR in posledično za pripadajoči DDV iz tega naslova ter odločilo, da je tožena stranka dolžna nakazati znesek na račun Delovnega sodišča v Celju in sicer v višini 187,80 EUR.