Jedro

Prošnja za mednarodno zaščito je nedopustna, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica Evropske Unije. Drugačno stališče bi namreč privedlo do tega, da bi bilo treba tudi v primerih, ko je prosilcu mednarodna zaščita že priznana v eni izmed držav članic Evropske unije na podlagi pravil, ki temeljijo na skupni politiki azila in subsidarne zaščite ter enotnem statusu azila in subsidiarne zaščite (78. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), ponovno presojati, ali je ta isti prosilec upravičen do mednarodne zaščite, torej presojati upravičenost mednarodne zaščite do katere je že upravičen.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-695/2016/11 (1313-07) z dne 29. 8. 2016 (I. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi prve alineje 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je tožniku mednarodno zaščito priznala že Švedska, kjer ima tudi dovoljenje za stalno prebivanje. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnik ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1 (osebe, sprejete v Republiko Slovenijo na podlagi kvote). Z II. točko izreka je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Po presoji sodišča prve stopnje tudi poročila o stanju zdravstvenega varstva na Švedskem, na katera se je tožnik skliceval v tožbi, ne utemeljujejo zatrjevane nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Poleg tega je tožnik v tožbi navedel, da je v Sloveniji prejel terapijo s tabletami, ki deluje, in sodišče prve stopnje ne vidi razlogov, da s to terapijo ne bi mogel nadaljevati na Švedskem. Sodišče prve stopnje je izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi stališča o pravnomočnosti sodbe (ker da zoper njo ni pritožbe), sodišče pa začasno odredbo lahko izda le do pravnomočnosti sodbe.

3. Zoper navedeno odločitev tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo, v kateri ugovarja stališču sodišča prve stopnje o pravnomočnosti sodbe. Navaja, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 15. 3. 2016, torej še pred uveljavitvijo novega ZMZ-1, sodišče pa naj bi spregledalo prehodne določbe 125. člena ZMZ-1. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi. Ker ni upoštevalo 125. člena ZMZ-1, pa naj bi ga prikrajšalo za možnost pritožbe zoper sodbo o zavrnitvi tožbe. V zvezi z njo navaja, da je treba upoštevati izjemne okoliščine njegovega primera, ker je bolan in potrebuje pomoč, ki mu je na Švedskem niso nudili. Ustrezne pomoči je bil deležen šele v Sloveniji in se tu počuti bolje. Na Švedskem naj bi se sedaj stanje v primerjavi s stanjem, ko je bil tam, še poslabšalo. Tožena stranka naj bi mu v odgovoru na tožbo neupravičeno očitala, da je predložil informacije, ki naj bi predstavljale tožbene novote. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi izdaji začasne odredbe in do pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev sklepa, ki ga izpodbija v tem upravnem sporu.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik utemeljeno ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da zoper sodbo v tem upravnem sporu ni pritožbe. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (1. točka obrazložitve), to pa navaja tudi tožena stranka v prvem odstavku sklepa, ki je predmet tega upravnega spora, je pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil 15. 3. 2016. Na podlagi 128. člena ZMZ-1 je ta zakon začel veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na to, da je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 22/2016 z dne 25. 3. 2016, je jasno, da je bila pritožnikova prošnja vložena pred uveljavitvijo ZMZ-1. Za primere, ko je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo tega zakona, se za postopke sodnega varstva po izrecni določbi 125. člena uporabljata določbi 74. in 75. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Na podlagi petega odstavka 74. člena ZMZ pa je zoper sodbe upravnega sodišča dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Kljub napačnemu stališču sodišča prve stopnje, pa pritožnik ni bil prikrajšan za presojo Vrhovnega sodišča, saj je Vrhovno sodišče pritožbo obravnavalo in po vsebini presojalo njeno utemeljenost. 7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da prosilec ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1 (v Slovenijo ni prišel na podlagi kvote) in da mu je Švedska že priznala mednarodno zaščito v obliki subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča prve stopnje pa poročila, ki jih je pritožnik priložil tožbi, ne vzbujajo dvoma v pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke, ki med drugim temelji tudi na poročilih o nudenju zdravstvene oskrbe prosilcem za mednarodno zaščito.

8. Na podlagi prve alineje 51. člena ZMZ-1 se kot nedopustna lahko zavrže prošnja za mednarodno zaščito, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članice Evropske unije, razen če gre za osebe iz VI. poglavja tega zakona. Že zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbe zoper odločitev o nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je pritožnik vložil tudi v Republiki Sloveniji.

9. Glede na to, da sodišče prve stopnje razloge za svojo odločitev med drugim opira tudi na določbe Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev - v nadaljevanju Postopkovna direktiva II), Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru z vidika posrednega učinka (konsistentne razlage) pomemben 33. člen Postopkovne direktive II, ki določa, kdaj so prošnje za mednarodno zaščito lahko nedopustne, in ne 35. člen te direktive, kot to navaja sodišče prve stopnje, saj ta opredeljuje koncept prve države azila. Po določbi člena 33(2)(a) lahko države članice kot nedopustno štejejo prošnjo, če je druga država članica priznala mednarodno zaščito, kar določa tudi prva alineja 51. člena ZMZ-1. Na 35. člen Postopkovne direktive II pa se v zvezi z nedopustnostjo prošnje sklicuje določba 2(b) točke 33. člena, ki določa, kdaj je lahko prošnja nedopustna, če je prva država azila država, ki ni članica. Skladno z navedenimi določbami enako določa ZMZ-1 v drugi alineji 51. člena in se pri tem sklicuje na državo prvega azila iz prvega odstavka 63. člena.

10. Glede na to, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi neposredno sklicuje na drugi odstavek 35. člena Postopkovne direktive II, Vrhovno sodišče pripominja še, da se na neposreden učinek določb direktiv in derogacijo nacionalnih pravil v postopku pred sodiščem lahko sklicuje posameznik, kadar država članica direktive v določenem roku ni implementirala ali jo je pravočasno a napačno implementirala v svojo zakonodajo. Sodišče prve stopnje ne navaja, da bi šlo za tak primer. To tudi iz tožbenih navedb ne izhaja. Glede na to, da tretji odstavek 63. člena ZMZ-1 določa, da lahko prosilec izpodbija uporabo koncepta države prvega azila s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine, pa tudi Vrhovno sodišče ne vidi razloga za stališče, da s to določbo v ZMZ-1 ni implementirana tudi določba drugega stavka drugega odstavka 35. člena Postopkovne direktive II, ki prosilcem omogoča izpodbijanje koncepta prve države azila.

11. V obravnavanem primeru pa tretji odstavek 63. člena ZMZ-1 ni relevantna pravna podlaga kljub pritožnikovemu sklicevanju na njegove posebne okoliščine, saj mu je mednarodno zaščito priznala ena izmed držav članic Evropske unije in je tako pritožnikova prošnja nedopustna že na tej podlagi (prva alineja 51. člena ZMZ-1, ki določa enako kot člen 33(2)(a) Postopkovne direktive II). Drugačno stališče bi namreč privedlo do tega, da bi bilo treba tudi v primerih, ko je prosilcu mednarodna zaščita že priznana v eni izmed držav članic Evropske unije na podlagi pravil, ki temeljijo na skupni politiki azila in subsidarne zaščite ter enotnem statusu azila in subsidiarne zaščite (78. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), ponovno presojati, ali je ta isti prosilec upravičen do mednarodne zaščite, torej presojati upravičenost mednarodne zaščite, do katere je že upravičen.

12. Zato v primeru, ko je osebi mednarodna zaščita že priznana v eni izmed držav članic Evropske unije, dopustnost prošnje za mednarodno zaščito v drugi državi članici ni odvisna od prosilčevih posebnih okoliščin. Vprašanje, ali lahko pritožnik zaradi bolezni ostane v Republiki Sloveniji, po navedenem ni predmet postopka odločanja o dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito, temveč morebitnega postopka izdaje odločbe o vrnitvi po Zakonu o tujcih (ZTuj-2).

13. Ker odločitev o nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito (še) ne pomeni odločitve o vrnitvi pritožnika na Švedsko, so v tem postopku neupoštevne tudi pritožbene navedbe o tožnikovi bolezni in pomanjkljivostih zdravstvenega sistema na Švedskem. Zato Vrhovno sodišče v zvezi s temi navedbami pripominja le, da možnost vlaganja prošenj za mednarodno zaščito(1) prosilcem tudi sicer ne zagotavlja izbire države glede na njihovo mnenje o (ne)ustreznosti konkretne zdravstvene terapije.(2) Tudi po stališču ESČP(3) iz 3. člena EKČP ne izhaja zahteva, da bi vprašanje izročitve bilo odvisno od vprašanja primerjave razlik med zdravstvenimi sistemi in v katerem izmed njih ima prosilec boljše pravice/možnosti za zdravljenje. Omejitve izročitve se nanašajo samo na osebe z resnimi zdravstvenimi težavami, ki pomenijo trpljenje, pričakujejo skorajšnjo smrt in potrebujejo specialno zdravstveno oskrbo.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Začasno odredbo v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem ko je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo, je bilo v obravnavanem primeru pravnomočno odločeno, s tem pa je tudi prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na to pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev o predlagani začasni odredbi. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Sodišče prve stopnje navaja, da so bili pritožniku prstni odtisi v bazo EURODAC od 21. 12. 2011 do 2. 2. 2016 vneseni na Švedskem, Norveškem, Danskem (6x), Nizozemskem (4x), v Nemčiji, Belgiji, Italiji in Avstriji.

(2) Pritožnik je v tožbi sam navajal, da je bil Švedsko (ponovno) prisiljen zapustiti, ker da se mu zdravstveno stanje kljub pregledom, obiskov urgence, psihološke terapije, tablet in obiskov zdravnika ni izboljšalo.

(3) Zadevi N. v. the United Kingdom z dne 27. 5. 2008 in D. v. the United Kingdom z dne 2. 5. 1997.