Jedro

Sodišče je pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je izvedeni dokazi kot je zaslišanje priče ne morejo nadomestiti. Zato okoliščine, da so v spisu sicer obstajali podatki (izpovedba priče V. in listinski dokazi, priloge A1-A4), brez ustrezne pravočasne trditvene podlage ne morejo predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča o zamudi in očitanih napakah. Dokazov namreč ni mogoče enačiti s trditvami pravdnih strank. Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, medtem ko so dokazi le sredstvo, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 26909/2008 z dne 20. 05. 2008 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 913,87 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP (1)), pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glavni pritožbeni očitek tožene stranke se nanaša na, po njenem mnenju, zmotno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bile ugovorne navedbe tožene stranke glede zamude in napak opravljenega dela, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, zgolj pavšalne, zaradi česar se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo.

6. Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori ter navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka.

7. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi trditev glede zamude in napak opravljenega dela ni podala. Trdila je le, da računa št. 07-147 z dne 04. 07. 2007 nikoli ni prejela ter da upnik (tožeča stranka) v letu 2007 za dolžnika ni opravil nobene storitve ali mu dostavil kakršnegakoli materiala, na podlagi česar bi mu upnik lahko izstavil predmetni račun. Kasneje, v „1. Pripravljalni vlogi“ z dne 11. 09. 2009, je tožena stranka glede zamude pri izvedbi del navedla, da tožeča stranka del ni izvedla v rokih, ki so bili dogovorjeni oziroma jih je izvedla z veliko zamudo, saj je otvoritev prodajalne zamujala 40 dni. Glede napak opravljenih del pa je navedla le, da dela niso bila izvedena kvalitetno, zaradi česar je imela tožena stranka precej pripomb in reklamacij. Drugih navedb, ki bi se nanašale na zamudo in napake opravljenega dela, tožena stranka ni podala.

8. Sodišče prve stopnje je trditve tožene stranke povsem pravilno ocenilo kot pavšalne in obrazložilo, da bi tožena stranka, v kolikor je želela uveljaviti morebitno znižanje plačila, zato morala postaviti ustrezno trditveno podlago. Ker tožena stranka v zvezi z zatrjevano zamudo ni navedla niti datuma, do katerega naj bi tožeča stranka delo, ki se ga je zavezala opraviti, dokončala, višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da trditev tožene stranke glede zamude, to je da je tožeča stranka z deli zamujala 40 dni, ni moglo oziroma ni bilo dolžno preveriti. Prav tako tožena stranka glede zatrjevanih napak opravljenega dela ni navedla niti kakšne napake je delo imelo niti kdaj je o ugotovljenih napakah obvestila tožečo stranko, na podlagi česar bi sodišče lahko preizkusilo, ali je bilo grajanje napak pravočasno.

9. Res je, kot je to v pritožbi navedla tožena stranka, da je priča D. V. v svoji izpovedbi podrobno opredelila okoliščine, povezane z zamudo in napakami izvedenih del, vendar višje sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je izvedeni dokazi kot je zaslišanje priče ne morejo nadomestiti. Zato okoliščine, da so v spisu sicer obstajali podatki (izpovedba priče V. in listinski dokazi, priloge A1-A4), brez ustrezne pravočasne trditvene podlage ne morejo predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča o zamudi in očitanih napakah. Dokazov namreč ni mogoče enačiti s trditvami pravdnih strank. Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, medtem ko so dokazi le sredstvo, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (glej prvi odstavek 7. člena ZPP).

10. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje do splošnih in v ničemer konkretiziranih ugovornih navedb tožene stranke ter s temi trditvami povezanimi dokazi ni bilo potrebno opredeliti.

11. Višje sodišče tudi ne sledi pritožbenim trditvam, da sta se pravdni stranki zaradi napak opravljenega dela dogovorili za izstavitev nižjega računa, in sicer v višini že plačanega avansa 14.186,50 EUR. Če bi do takšnega dogovora med pravdnima strankama res prišlo, tožeča in tožena stranka ob prevzemu del ne bi govorili o izstavitvi računa z nižjo ceno, saj je tožena stranka zadnji del 70% avansa (znesek 2.026,64 EUR, 70% avans skupaj 14.186,50 EUR) tožeči stranki plačala že 20. 04. 2007, to je pred dnem 07. 05. 2007, ko je bil podpisan Zapisnik o dodatnih delih in o opravljenih delih po ponudbi 2006-47 z dne 12. 02. 07 (priloga A4) in predan objekt toženi stranki. To pomeni, da izstavitev „dodatnega“ računa z nižjo ceno sploh ne bi bila potrebna.

12. Ker torej tožena stranka glede zamude in napak opravljenega dela ni podala zadostne trditvene podlage, predvsem ker ni navedla konkretno odločilnih dejstev, s katerimi bi te svoje ugovorne navedbe utemeljila, ostale ugovorne navedbe pa so se izkazale za neutemeljene, se odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, izkaže kot pravilna.

13. Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.