Jedro

Sklep, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, ne glede na njegovo morebitno nepravilnost, nima narave pravnomočne sodne odločbe. Proti takemu sklepu vložena zahteva za varstvo zakonitosti ni naperjena proti pravnomočni sodni odločbi, zato je zahtevo treba zavreči.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor predlagatelja proti sklepu zemljiškoknjižne referentke, s katerim je bil zavrnjen predlagateljev predlog za vpis lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. RS, št. 44/97) za parceli št. 2794 in št. 2798/2 k.o... Pritožbi predlagatelja pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sklep sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odločitev zemljiškoknjižne referentke z dne 9.11.1998 v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo z istočasnim izbrisom zaznambe vložene pritožbe in zaznambe zavrnitve predloga.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je proti sklepu sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nepravilno naj bi bila uporabljena določba 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) v zvezi s 1. ter 3. do 5. točko prvega odstavka 86. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). Poleg tega ni bila uporabljena določba drugega odstavka 37. člena Zakona o društvih. Meni, da lovska družina, ki je v C listu vpisana kot imetnik pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini (pravilno upravljalec) ne more zahtevati vknjižbe lastninske pravice na podlagi določbe 3. člena ZLNDL. Sporni zemljišči sta bili namreč z odločbo Občinskega ljudskega odbora ... v letu 1963 oddani lovski družini le v brezplačno rabo, ne pa v upravljanje. Posebna pogodba o načinu rabe kasneje ni bila sklenjena. Zakon o kmetijskih zemljiščih, sprejet v letu 1978, je prenesel pravico uporabe na kmetijskih zemljiščih v družbeni lastnini na kmetijsko zemljiško skupnost. Lovska družina pravice uporabe za vpis v B listu ni mogla pridobiti niti po temeljnem zakonu o lovstvu iz leta 1965, niti po določbah Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, sprejetem v letu 1976. Slednji zakon je sicer omogočil lovski družini kot društvu pridobivanje stvarnih pravic, vendar pa ni na razpolago listine, ki bi dokazovala, da se je pravica predlagajoče lovske družine spremenila v stvarno pravico. V C listu zemljiške knjige glede spornih nepremičnin vpisana pravica ni stvarna pravica, ZLNDL pa tudi ni zakon, ki bi lastninsko preoblikoval družbeno lastnino v upravljanju društev. Zato zahteva za varstvo zakonitosti predlaga, naj se odločitev sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba in potrdi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je predlagana vknjižba lastninske pravice bila zavrnjena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 401. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977) lahko državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. V tem primeru naj bi predstavljal pravnomočno sodno odločbo sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 23.3.1999, opr. št. Cp 452/99, s katerim je bilo ugodeno pritožbi proti sklepu sodišča prve stopnje, sicer s spremembo, vendar pa je ta v izreku odločitve opisana kot razveljavitev zavrnitve predloga za vknjižbo lastninske pravice. Odločitev je utemeljena z določbo 3. točke 95. člena ZZK, vendar v povezavi z določbo tretjega odstavka 84. člena istega zakona. Sprememba sklepa sodišča druge stopnje je torej opisana z besedilom, da se ugovoru ugodi in da se sklep zemljiškoknjižne referentke v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi. Ob tem je v razlogih sklepa sodišča druge stopnje izrecno zapisano, da bo o predlaganem vpisu moral zemljiškoknjižni referent ponovno odločiti ob upoštevanju zakonskih določil, ki so utemeljila odločitev o razveljavitvi.

Vsebina petega razdelka ZZK, ki se nanaša na pravna sredstva, posebej pa jasnost določbe 95. člena zakona, ne omogoča odločitve z analogno uporabo 84. člena ZZK. Vendar pa je sodišče druge stopnje ravnalo drugače in ob reševanju pritožbe izdalo odločbo, ki ima po vsebini in razlogih razveljavitveno naravo v skladu z določbo prvega odstavka 370. člena ZPP 1977. Zato je zahteva za varstvo zakonitosti vložena proti odločbi, ki ni pravnomočna sodna odločba. To obvelja ne glede na morebitno ugotovitev, da je sodišče druge stopnje ravnalo napak, ko je sklep zemljiškoknjižne referentke razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Posledično to pomeni, da je treba uporabiti določbo drugega odstavka 408. člena ZPP 1977 in v skladu s prvim odstavkom 389. člena ZPP 1977 nedovoljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavreči.