U-I-31/98

22. 6. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zorke Košir iz Kočevja, ki jo zastopa Marjan Bastar, odvetnik v Kočevju, na seji dne 22. junija 2000

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnica navaja, da je leta 1990 v starosti 42 let postala vdova po upokojencu, leta 1996 pa ji je zaradi stečaja nad delodajalcem prenehalo delovno razmerje. Nove zaposlitve ne more dobiti, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa ji po 72. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-92) družinske pokojnine ne prizna, ker do moževe smrti še ni dopolnila določene starosti, bila pa je tudi sama zavarovanka. Pobudnica meni, da je vzpostavljanje odvisnosti pravice do družinske pokojnine od lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot to ureja četrti odstavek 72. člena ZPIZ-92, v nasprotju z načeli pravne države in predstavlja kršitev pravice do enakosti ter pravice do socialne varnosti. Razlikovanje med vdovami, ki ob dopolnitvi starosti 50 let pridobijo pravico do družinske pokojnine, če so ob zavarovančevi smrti dopolnile 45 let, ne glede na svojo lastnost zavarovanke, ter vdovami, ki ob dopolnjeni starosti 45 let dobijo to pravico le, če so ob zavarovančevi smrti dopolnile 40 let in niso bile same zavarovanke, je bila po njenem mnenju morda utemeljena v času, ko ni bilo množičnega odpuščanja delavcev zaradi stečajev, ne pa v tem času. Vdova, ki izgubi lastnost zavarovanke brez svoje krivde nekaj let po moževi smrti, bi morala zato biti v enakem položaju kot vdova, ki ni bila zavarovanka, meni pobudnica.

2.O pobudi sta se izrekla Državni zbor in Vlada. Menita, da ni utemeljena. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje vsebuje tudi pravice družinskih članov umrlega zavarovanca, s katerimi jim zagotavlja določeno raven socialne varnosti, če se v času pred ali ob smrti zavarovanca niso sami preživljali in torej niso bili sposobni samostojnega pridobivanja dohodka in tudi niso bili socialno zavarovani. Zakon je za vdovo določil starostno mejo 50 let, ob predpostavki, da je do te starosti v povprečju pri ženskah še podana popolna delovna zmožnost in torej tudi možnost samostojnega pridobivanja dohodka. V delu, ki ga izpodbija pobudnica, Zakon določa ugodnejše pogoje za vdovo, ki ob moževi smrti sama ni zavarovana, da bi ji na ta način zagotovil socialno varnost. V obeh primerih naj bi šlo z vidika socialne varnosti prizadetih za različne pomembne okoliščine, ki jih Zakon različno ureja. Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni namenjen pokrivanju rizika izgube dela. Temu je namenjen sistem zavarovanja za primer brezposelnosti, ki naj ob izgubi zaposlitve ublaži socialne razmere.

B.

3.Z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 - ZPIZ-1) je ZPIZ-92 prenehal veljati. S tem je prenehala veljati tudi ureditev družinske pokojnine za vdove po izpodbijanem 72. členu ZPIZ. Če izpodbijani predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem preneha veljati, Ustavno sodišče nadaljuje s postopkom, če so izpolnjeni pogoji iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Vendar pa Ustavno sodišče v primeru, če je pobuda očitno neutemeljena, to lahko zavrne, ne da bi se spuščalo v ugotavljanje pogojev iz 47. člena ZUstS.

4.Država je na podlagi prvega odstavka 50. člena Ustave dolžna zagotoviti svojim državljanom socialno varnost. Vendar pa z Ustavo ni določena vsebina pravice do socialne varnosti, niti niso zagotovljene točno določene socialne pravice. Iz ustavne določbe izhaja le obveznost države, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti. Kakšne ukrepe bo država za to izbrala, Ustava ne določa. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti (socialne pravice) se uresničujejo "pod pogoji, določenimi z zakonom", torej na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic.

5.Določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja je v pristojnosti zakonodajalca in ni v neskladju z Ustavo, če (taka različnost) temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci. Zakonodajalec je torej pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, pri čemer mora zakonska ureditev zagotavljati posamezniku socialno varnost in njegovo enakost pred zakonom, ob upoštevanju temeljnega načela o Sloveniji kot pravni in socialni državi (2. člen Ustave). Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do pravnih subjektov, zavezuje pa tudi zakonodajalca k zagotavljanju enakosti subjektov pri zakonodajnem normiranju. Ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da mora enaka razmerja urejati enako ter različna različno.

6.Pobudnica zatrjuje kršitev obravnavanega načela zlasti zato, ker Zakon v položaju, kakršen je njen, ne omogoča spregleda okoliščine, da je imela v času moževe smrti sama status zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pritrditi je navedbam Državnega zbora, da izpodbijani Zakon ni namenjen urejanju socialnega položaja posameznika zaradi izgube zaposlitve. Odločitev zakonodajalca, da upravičenost do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu omeji le na vdove, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih je določal izpodbijani 72. člen ZPIZ-92, je izraz njegove avtonomne pravice, da za različne potrebe v mejah svoje pristojnosti opredeljuje dejanska stanja in nanje veže različne pravne posledice. Ustavno načelo o enakosti vseh pred zakonom torej ne pomeni, da bi moral zakonodajalec formalno vzpostavljati enakost tudi tam, kjer enakosti objektivno (po naravi stvari) ni. V obravnavani ureditvi po 72. členu ZPIZ gre za takšno objektivno različno dejansko stanje, saj okoliščina, da je bila vdova zavarovanka ob zavarovančevi smrti in nato še več let po njegovi smrti, že sama po sebi izkazuje takšno objektivno različnost.

Zakonodajalec je zato takšna stanja lahko različno uredil oziroma v ureditev 72. člena ni zajel tudi primerov, kakršen je pritožničin. Pobuda je zato očitno neutemeljena.

C.

7.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen