Jedro

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi je mogoče uveljavljati ugovor, da je obveznost v celoti ali delno prenehala po izdaji izvršilnega naslova in pred izdajo sklepa o davčni izvršbi. Ta ugovor je tožnik v pritožbenem postopku uveljavljal z navedbo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala na drugi podlagi (s sklenitvijo in izpolnitvijo dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij). V tej zvezi izpolnitev obveznosti v višini 11.000,00 EUR ni sporna, saj obveznost v tem delu ni predmet izterjave po izpodbijanem sklepu. Spora tudi ni, da obveznost v preostalem delu (v znesku 1.800,01 EUR) v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana. Tožnik namreč zatrjuje, da je prenehala po dogovoru s potrošnico, kar v postopku davčne izvršbe ni pravno upoštevno, saj stranke ne morejo spreminjati obveznosti, ki so jim na podlagi prisilnih predpisov v javnem interesu naložene z upravnimi odločbami.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčni organ je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi začel zoper tožnika davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti na podlagi odločbe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije št. 0610-7106/2017-20 z dne 11. 12. 2017, ki je postala izvršljiva 22.12.2017, in sicer vračilo kupnine v znesku 1.800,01 EUR in stroškov izdaje izpodbijanega sklepa v višini 10,00 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev tožnika pri A. d.d..

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-498-2-122/2018-2 z dne 13. 12. 2018 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Tretjega dela Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ureja davčno izvršbo. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za njegovo izdajo. Obstajal je veljaven izvršilni naslov – odločba, opremljena s klavzulo o izvršljivosti, iz katere izhaja, da je postala izvršljiva dne 22. 12. 2017 in pravnomočna dne 29. 12. 2017. 3. Navedbe tožnika po presoji pritožbenega organa ne vplivajo na odločitev, saj s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Davčni organ v primerih kot je obravnavani ni pristojen preverjati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, potrdilo o izvršljivosti pa se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. Predlog za izterjavo je bil na podlagi navedenega izvršilnega naslova podan dne 21. 3. 2018, in sicer za izterjavo nedavčne terjatve v višini 1.800,01 EUR, ki se na podlagi 156. člena ZDavP-2 izterjujejo v postopku davčne izvršbe. Iz pojasnila predlagatelja izvršbe z dne 5. 6. 2018 izhaja, da je bil predlog za izterjavo vložen upravičeno, saj terjatev do dneva izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi ni bila poravnana. Utemeljene pa tudi niso navedbe, da je tožnik po izdaji odločbe Tržnega inšpektorata dne 22. 12. 2017 s potrošnico sklenil dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij, že pred podpisom dogovora pa dne 21. 12. 2017 dogovorjeni znesek potrošnici tudi plačal in s tem izpolnil vse zaveze iz naslova nakupa vozila, s tem pa tudi obveznost, da zahtevi potrošnice na vračilo kupnine ugodi, ki mu je bila naložena z izvršilnim naslovom. Davčna izvršba se ustavi le v zakonsko določenih primerih, sicer pa je ustavitev davčne izvršbe v pristojnosti prvostopenjskega in ne pritožbenega organa.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in postopek davčne izvršbe ustavi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške pritožbenega postopka in stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožnik se je zoper sklep pritožil, ker davčna izvršba v konkretnem primeru ni dovoljena, saj gre za denarno nedavčno obveznost, in podrejeno, ker je obveznost vračila kupnine prenehala na drugi podlagi. Pri tem vztraja tudi v upravnem sporu. Tržni inšpektorat je tožniku na podlagi 71. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) z odločbo, ki se navaja kot izvršilni naslov, odredil, da ugodi zahtevi potrošnice in ji vrne plačano kupnino v znesku 12.800,01 EUR, ki jo mora plačati na fiduciarni račun pooblaščene odvetniške družbe. Na navedeni pravni podlagi tržni inšpektorat podjetju zgolj odredi, da zahtevi potrošnika ugodi, ne more pa mu nalagati kakršnega koli zneska v plačilo. Odreditev zato predstavlja nedenarno obveznost in ne denarne obveznosti, katere izvršitev je upoštevajoč 289. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 156. člen ZDavP-2 v pristojnosti FURS. Iz navedenega izhaja, da je sklep izdal nepristojen organ in ga je potrebno odpraviti že iz tega razloga. Nadalje je upravičenec iz odločbe tržnega inšpektorata potrošnica A.A., inšpekcijski postopek je bil začet na njeno pobudo. V zadevi torej ni šlo za varstvo javnega interesa, postopek tudi ni bil voden po uradni dolžnosti, zato je lahko predlagatelj upravne izvršbe zgolj A.A., nikakor pa ne tržni inšpektorat, saj ta ni upravičenec po odločbi. Izpodbijani sklep je tudi neskladen z izvršilnim naslovom, po katerem je upravičenec za prejem vračila kupnine samo potrošnica in ne FURS niti tržni inšpektorat. Tožnik torej napada izpodbijani sklep in ne napada izvršilnega naslova, kot meni pritožbeni organ.

6. Podrejeno tožnik vztraja tudi pri ugovoru, da je obveznost prenehala na drugi podlagi in navaja, da se je s potrošnico uspel dogovoriti in medsebojni spor rešiti po mirni poti, in sicer sta dne 22. 12. 2017 sklenila dogovor, po katerem potrošnica tožniku vrne kupljeno vozilo, tožnik pa ji istočasno plača znesek 11.000,00 EUR. Z izpolnitvijo dogovora (dan pred njegovim podpisom) je tožnik izpolnil vse zaveze iz naslova nakupa vozila, s sklenitvijo dogovora je bila izvršena obveznost tožnika po odločbi tržnega inšpektorata, da zahtevi potrošnice na vračilo kupnine ugodi. S sklenitvijo in izvršitvijo dogovora so bila med tožnikom in potrošnico razrešena vsa medsebojna razmerja, potrošnica pa do tožnika nima nobenega zahtevka več.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri odločitvi in pri razlogih izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Stališče tožnika, da mu v izvršilnem naslovu naložena nedenarna nedavčna obveznost, ne drži. Z inšpekcijsko odločbo mu je nedvomno naloženo, da potrošnici, glede na podano zahtevo za vračilo kupnine, vrne plačano kupnino v znesku 12.800,01 EUR, in da znesek kupnine v tej višini v roku 8 dni po prejemu odločbe nakaže na v izreku navedeni fiduciarni račun odvetniške družbe in o tem obvesti izdajatelja odločbe. Gre torej za denarno nedavčno obveznost, katere izvršbo skladno z drugim odstavkom 289. člena ZUP opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Po 156. členu ZDavP-2 davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (tretji del) tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Ker je po navedenem upravna izvršba odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, v pristojnosti davčnega organa, je položaj Tržnega inšpektorata RS kot predlagatelja izvršbe skladen s četrtim odstavkom 290. člena ZUP in 146. členom ZDavP-2. Neutemeljeno in neskladno z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) je tudi tožbeno stališče, da inšpekcijski postopek ni bil voden zaradi varstva javnega interesa in po uradni dolžnosti. Inšpekcijski nadzor se namreč opravlja z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb, vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge pa v postopku nima položaja stranke (5. člen, četrti odstavek 24. člena ZIN). Zato tudi ni utemeljeno stališče, da bi izvršbo, ker se je postopek začel na njeno pobudo, lahko predlagala zgolj potrošnica A.A..

10. Kolikor pa tožnik s svojimi navedbami ugovarja neskladnost izvršilnega naslova z 71. členom ZVPot, z ugovorom ne more biti uspešen. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (s tem pa tudi ne v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost sklepa) izvršilnega naslova ni dopustno izpodbijati (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

11. Sklep o davčni izvršbi se presoja ob upoštevanju dejanskega stanja v času njegove izdaje in ga tudi ni mogoče izpodbijati z razlogi, ki po 155. členu ZDavP-2 narekujejo ustavitev izvršbe. Gre za razloge, ki nastanejo po izdaji sklepa o davčni izvršbi, takšnih ugovorov pa tožnik po vsebini ne uveljavlja.

12. Vsekakor pa je s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi mogoče uveljavljati ugovor, da je obveznost v celoti ali delno prenehala po izdaji izvršilnega naslova in pred izdajo sklepa o davčni izvršbi. Ta ugovor je tožnik v pritožbenem postopku uveljavljal z navedbo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala na drugi podlagi (s sklenitvijo in izpolnitvijo dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij).

13. V tej zvezi izpolnitev obveznosti v višini 11.000,00 EUR ni sporna, saj obveznost v tem delu ni predmet izterjave po izpodbijanem sklepu. Spora tudi ni, da obveznost v preostalem delu (v znesku 1.800,01 EUR) v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana. Tožnik namreč zatrjuje, da je prenehala po dogovoru s potrošnico, kar po presoji sodišča v postopku davčne izvršbe ni pravno upoštevno, saj stranke ne morejo spreminjati obveznosti, ki so jim na podlagi prisilnih predpisov v javnem interesu naložene z upravnimi odločbami.

14. Ker je izpodbijani sklep po navedenem pravilen in skladen z zakonom, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.