Jedro

S sklepom o dovolitvi izvršbe se tožniku naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka ugotovila, da je odločba istega organa št. 06122-3407/2010/17-4202 z dne 23. 4. 2010, s katero je bila inšpekcijskemu zavezancu (tožniku) naložena odstranitev nelegalno zgrajenih stanovanjskega objekta, greznice in opornega zidu na zemljišču parc. št. 1204 k.o. ..., postala 7. 1. 2011 izvršljiva in da se dovoljuje njena izvršba. V 2. točki izreka je bil tožniku določen naknadni rok za izpolnitev obveznosti, po njegovem preteku pa bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec. Poleg tega je odločila, da bo zavezanec o datumu prisilne izvršbe obveščen naknadno (3. točka), da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (4. točka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe (5. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil rok za izpolnitev obveznosti tožniku pred tem enkrat že podaljšan, in sicer do rešitve pritožbe zoper inšpekcijsko odločbo. Ta pritožba je bila zavrnjena z drugostopenjsko odločbo z dne 1. 12. 2010, ki je bila pooblaščenki inšpekcijskega zavezanca vročena 7. 1. 2011, kar pomeni, da je tega dne potekel rok za izpolnitev obveznosti, ko inšpekcijska odločba postala tudi izvršljiva. Ker je bilo na inšpekcijskem ogledu 13. 1. 2011 ugotovljeno, da tožnik ni izpolnil obveznosti, se dovoljuje izvršitev odločbe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, ker je odločitev samovoljna in arbitrarna, zaradi česar je bil prikrajšan za pravico do vsebinsko polnega dialoga z upravnim organom. Meni namreč, da v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato ga ni mogoče preizkusiti, med drugim bi moral biti v obrazložitvi naveden predpis, ki določa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve odločbe. Poleg tega iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, o kateri pritožbi je odločil upravni organ, saj sta bili zoper sklep z dne 17. 1. 2011 vloženi dve pritožbi, in sicer z dne 2. 2. 2011 in 9. 3. 2011. Dejstvo je, da je upravni organ dolžan odločiti še o eni pritožbi. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovil datum nastopa izvršljivosti inšpekcijske odločbe z dne 23. 4. 2010, izdane tožniku zaradi nelegalno zgrajenih objektov, dovolil njeno izvršbo in odločil, da jo bo opravil pooblaščeni izvajalec, če tožnik ne bo niti v naknadno določenem roku sam izpolnil obveznosti iz inšpekcijske odločbe.

S takim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici obveznosti ali njegovi pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, da odstrani nelegalno zgrajene objekte, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 23. 4. 2010. S sklepom o dovolitvi izvršbe se tožniku naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravni koristi. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj tožnik ne zatrjuje, da je naloženo obveznost izpolnil. Na njegovo obveznost pa ne vplivajo niti trditve o nezadostni obrazložitvi izpodbijanega sklepa in da je drugostopenjski organ s svojo odločbo z dne 28. 2. 2011 odločil le o eni od pritožb z datumom 2. 2. 2011 in 9. 3. 2011 (zakaj tako, očitno izhaja že iz datumov drugostopenjske odločbe in datumov vložitve pritožb).

Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za primer iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Navedena odločitev je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS v takih primerih (sklepi I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 100/2009 z dne 21. 10. 2009, I Up 278/2010 z dne 21. 10. 2010).