Jedro

Izpodbijana sodba nima razlogov, ali je posojilna pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, navidezna in s tem nična, kot zatrjuje in dokazuje tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ugodilo spremenjenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneska 818.477,01 SIT tožniku. Gre za vrnitev zneska po posojilni pogodbi z dne 18.1.1995. Poleg tega mora tožena stranka povrniti tožniku tudi pravdne stroške v znesku 199.911,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da pogodba z dne 18.1.1995 ne določa časa, do katerega naj bo posojilo vrnjeno, niti datuma zapadlosti prvega ter vseh nadaljnjih od skupaj osmih obrokov. Izračun posameznih zneskov, od katerih naj bi tekle zakonite zamudne obresti, v pogodbi nima opore, prav tako tudi ni opore za ugotavljanje zapadlosti posameznih obrokov. Glede navedenega je izrek v celoti neobrazložen. Sporen pa je temelj razmerja med strankama.

Prvostopno sodišče se je napačno oprlo zgolj na določila členov 557 - 566 ZOR. Sodišče listino, ki sta jo pravdni stranki podpisali dne 18.1.1995, zmotno šteje kot posojilno pogodbo in ji priznava vse atribute takšne pogodbe. Listino je moč šteti le kot navidezno pogodbo, ki skladno z določilom člena 66 ZOR med strankama nima učinka. Glede na dejstvo, da med strankama niti 8 do 10 mesecev (trditev tožnika) oziroma niti 10 do 12 mesecev (trditev tožnikove žene) pred to navidezno pogodbo ni bilo dano nobeno posojilo in ni bila sklenjena nobena posojilna pogodba, ne prihaja v poštev niti uporaba določila 2. odstavka 66. člena ZOR. Pogodbo bi bilo vsebinsko, ne glede na njene zapisane določbe, moč šteti kot pogodbo o prevzemu dolga po določilih členov 446 - 450 ZOR na strani tožene stranke oziroma kakor pogodbo o odstopu terjatve na strani tožeče stranke. Dolg, ki ga predstavlja znesek 10.000 DEM, je dolg družbe M d.o.o., last tožene stranke, do (delno) družbe A d.o.o., last tožnika in njegove žene ter delno do tožnika kot samostojnega podjetnika (s.p.). Zaključek prvostopnega sodišča, da toženka ni uspela prepričati sodišča o napačni legitimaciji strank, ni razumljivo in logično obrazložen. Podane so okoliščine iz 60. člena ZOR kot podlaga za razveljavitev pogodbe, ki jo je sodišče zmotno obravnavalo kot perfektno posojilno pogodbo. Sodišče se v večjem delu obrazložitve ukvarja z razglabljanjem o prisili, zaradi katere je toženka pogodbo podpisala in svojo odločitev opira na izpovedi prič, ne ocenjuje pa razlik v izpovedih, ki kažejo, da je pričanje tožnikove žene prilagojeno potrebam postopka. Podano je bistveno neskladje med izpovedbami tožnika in njegove žene A.P., ki kaže na neobstoj posojila, napačen je zaključek sodišča glede strahu in podpisa pogodbe pod prisilo ter zmotna je ocena dokaza z računom Enigme. Sodišče se v ugotavljanju dejanskega stanja ni poglobilo v ugotavljanje vzrokov, ki so tožnika vodili v pripravo posojilne pogodbe in ki imajo svojo genezo in obrazložitev ne v resničnem posojilu, pač pa v tožnikovi vednosti, da družba tožnice M d.o.o. ne posluje več dobro.

Pritožba je utemeljena.

V zvezi s posojilno pogodbo med strankama z dne 18.1.1995 se je prvostopno sodišče povsem odveč obširno ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila toženka prisiljena podpisati to pogodbo. Trditve o sili ali o grožnji pri sklenitvi pogodbe lahko pomenijo napako volje v smislu 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zaradi take napake lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe.Glede na določbe 60., 111., 112. in 117. člena ZOR je pogodba, za katero se zatrjuje napaka volje, izpodbojna in jo je potrebno sodno izpodbijati v pravdi. V obravnavanem primeru ni podatkov, da bi toženka v posebni pravdi izpodbijala posojilno pogodbo z dne 18.1.1995 iz razlogov po 60. členu ZOR, kar pomeni, da so njeni ugovori v tem smislu v tej pravdi nerelevantni in neupoštevni.

V odgovoru na tožbo pa je toženka uveljavljala navideznost posojilne pogodbe z dne 18.1.1995, navajala, da ni šlo za nobeno posojilo in da gre v resnici za dolg njene družbe M d.o.o., do tožnika oziroma do njegove družbe A d.o.o.,. Toženka se je sklicevala na ničnost navidezne pogodbe (66. člen ZOR), ki naj ne bi imela učinka med pravdnima strankama. V pritožbi tožena stranka to svoje stališče ponavlja in navaja, da že izpovedi tožnika in njegove žene A.P. potrjujejo toženkine izpovedi o tem, da med pravdnima strankama ni bilo nobenega posojila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pravno relevantne trditve tožene stranke, o katerih prvostopno sodišče ni zavzelo nobenega stališča. V nasprotju z navedbami tožbe, da sta stranki dne 18.1.1995 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik toženki izročil znesek 10.000 DEM kot posojilo, je izpoved tožnika, zaslišanega kot stranke, da je 8 do 10 mesecev pred pogodbo z dne 18.1.1995 toženki dal 10.000 DEM posojila, kar naj bi mu toženka takrat vrnila v dveh mesecih (list. št. 31). Nekoliko drugače je izpovedala tožnikova žena A.P., da je namreč tožnik toženki dal denar po tej pogodbi veliko prej, kakšnih 10 oziroma 12 mesecev pred sklenitvijo posodjilne pogodbe (list. št. 47). Iz opomina pred tožbo z dne 14.6.1995, ki ga je predložila tožeča stranka (A1) pa celo izhajata navedbi, "da je rok za vrnitev posojila že zdavnaj potekel" in da "dolgovani znesek glavnico 10.000 DEM s pripadajočimi obrestmi za ves čas izposoje (3 leta) po prodajnem tečaju BS na dan plačila lahko plačate ...". Upoštevaje opisano ni izključena resničnost izpovedi toženke, da ji tožnik ni nikoli dal nobenega denarja, ampak da znesek iz pogodbe v bistvu predstavlja dolg iz podjetja (M d.o.o. do tožnika oziroma njegovega podjetja A d.o.o. (list. št. 33 in 34)). O vprašanju, ali je pogodba z dne 18.1.1995 navidezna in s tem nična ali pa ne, torej prvostopno sodišče v razlogih ni navedlo ničesar, kar pomeni, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in je zato sodba tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi katere je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo torej potrebno obravnavati vprašanje navideznosti oziroma ničnosti pogodbe z dne 18.1.1995, ki je podlaga za terjatev tožeče stranke. Pri obravnavanju te pogodbe, v kolikor ne bo ugotovljena njena ničnost, pa bo potrebno tudi presoditi, ali je v pogodbi določen datum izpolnitve, na kar uvodoma opozarja pritožba.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.