Jedro

Tožnik bi bil upravičen do denarne socialne pomoči po kriteriju minimalnega dohodka. Zato je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnika oprosti plačila sodne takse za postopek na splošno, v zvezi z umikom tožbe v višini 33,25 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnika delno oprostilo plačila sodnih taks za končan postopek pred sodiščem prve stopnje zaradi umika tožbe (zaradi neplačila sodne takse za postopek na splošno) in je tožniku naložilo, da plača sodno takso v znesku 33,25 EUR.

Zoper tak sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 238. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da nima nobene možnosti niti za plačilo znižane sodne takse. Tožniku je bila odvzeta pravica do sodnega varstva, saj v kolikor sodne takse ne bo plačal, bo sodišče štelo, da je njegova tožba umaknjena. Tožnik sicer trenutno ima zaposlitev, za katero prejema le 599,00 EUR, živi pa z brezposelno ženo in šoloobveznim otrokom. Tožniku tudi ni jasno zakaj sodišče prve stopnje plačila sodne takse ni odložilo do zaključka tega spora, saj bi tožnik takrat prišel do finančnih sredstev in bi dolžno sodno takso lahko tudi plačal. Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je izrecno navedeno, da upoštevaje 11. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami) niso podani pogoji za oprostitev plačila takse, ker tožnik ne prejema denarne socialne pomoči. Vendar pa je glede tega vprašanja potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014. Ta odločba je bila sicer res sprejeta po izdaji izpodbijanega sklepa, vendar pa je glede na to, da izpodbijani sklep še ni pravnomočen, potrebno upoštevati napotilo Ustavnega sodišča glede načina uporabe 11. člena ZST-1. Z odločbo U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 je ustavno sodišče ugotovilo, da je 1. odstavek v zvezi s 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Ustavno sodišče je hkrati določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da do odprave protiustavnosti, ugotovljene s to odločbo, sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.

Navedeno pomeni, da je bilo ob reševanju pritožbe potrebno ugotoviti, ali bi bil tožnik upravičen do denarne socialne pomoči. V skladu s 3. odstavkom 6. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki zase in za svoje družinske člane ne morejo zagotoviti sredstev v višini minimalnega dohodka iz razlogov, na katere niso mogle oz. ne morejo vplivati. V skladu z 8. členom ZSVarPre osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 269,20 EUR. Iz listin, ki jih je tožnik predložil v zvezi z vlogo za oprostitev plačila takse izhaja, da tožnikovi prejemki znašajo 700,00 EUR mesečno (tožnik v pritožbah nato navaja še nižje zneske) in da z njim živita še žena ter 22-letni sin, ki še študira.

Navedeno pomeni, da bi bil tožnik upravičen do denarne socialne pomoči po kriteriju minimalnega dohodka, saj ta na družinskega člana znaša 233,53 EUR, osnovni znesek minimalnega dohodka pa po 8. členu ZSVarPre znaša 269,20 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožnika oprostilo plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 33,25 EUR.