Jedro

Sodišče prve stopnje je moralo odgovoriti na vprašanje, ali je podana odgovornost toženke zaradi tega, ker je kršila 2. FIS pravilo, ki smučarju zapoveduje, da ne sme voziti na pamet, ampak da mora hitrost prilagoditi svojemu znanju, razmeram na smučišču in gostoti smučajočih, ter 3. FIS pravilo, ki hitrejšemu smučarju zapoveduje smučanje na način, da ne ogroža smučarjev pred seboj, ali pa je za nesrečo odgovoren tožnik sam, ker ni upošteval 5. FIS pravila, ki smučarju zapoveduje varno vključevanje na smučarsko progo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 9.578 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v preostanku je zahtevek zavrnilo in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.890,04 EUR.

2. Toženka tožbo izpodbija v ugodilnem delu iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter navaja, da določilu 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni bilo zadoščeno. Trditveno in dokazno breme o tem, kako se je 25. 2. 2011 pripetila smučarska nezgoda, je bilo na tožniku, ki temu bremenu ni zadostil. Z izpovedjo smučarskega učitelja A. A. smer, v katero je smučal tožnik v trenutku trčenja, ni bila dokazana, sodišče ni uspelo ugotoviti točnega kraja škodnega dogodka, neverodostojna je izpoved te priče tudi glede tega, kje se je v koloni smučarjev v trenutku trčenja nahajal tožnik. O tem dejstvu se sodišče ni moglo prepričati niti z zaslišanjem tožnika in iz njegove strani predlaganih prič. Ni se opredelilo do toženkine trditve, da bi bil v primeru njenega sekanja kolone smučarjev v trčenju zagotovo udeležen še kak otrok, glede na to, da so trdili, da so smučali v strnjeni koloni. Sodišče ni utemeljilo, katera dejstva izkazujejo, da je tožnika ob trčenju vrglo čez nogo toženke. Izvedenec za svoje mnenje, da je bolj verjetna smer gibanja tožnika v poševnem smuku med dvema zavojema ali v posledici daljšega poševnega smuka, s katerim smučar prečka teren, ni imel oprijemljivih dokazil. Zaslišan na naroku je dopustil možnost, da se otrok lahko odrine od roba proge na progo tako, da v eni sekundi prepotuje dva metra. Dopustil je tudi možnost, da se je tožnik v progo lahko vključil z drsalnim korakom. Sodišče se do navedenih pojasnil izvedenca ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Neprepričljiv je zaključek sodišča, da do trčenja ni prišlo na način, kot ga je opisala toženka, saj sodišče ni povedalo, zakaj verjame izpovedi tožnika in zakaj ne verjame izpovedim toženke in z njene strani predlaganih prič, ki sta smučali za njo. Namreč izpoved tožnika, da se je ob desnem robu ustavil, potrjuje izpoved priče B. B., da se je na progo ponovno vključil. Protispisen je zaključek sodišča, da toženka pred trkom tožnika ni videla, da stoji ob desnem robu, saj je sama izpovedala nasprotno. Ker je sodišče napačno povzelo ugotovitve izvedenca smučarske stroke, ki prepričljivo govorijo v prid zaključku, da je do smučarske nesreče prišlo na način, kot ga je opisala toženka in je odgovornost za nastalo škodo na tožniku, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljeno priznalo. Pritožba izpodbija tudi višino priznane odškodnine ter pri tem izpostavlja sodno prakso (VSRS II Ips 735/2008). Navaja, da je glede na ugotovljeno zdravljenje, ki je bilo brez zapletov, utrpele bolečine in kratkotrajen strah, prisojena odškodnina v višini 8.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti ter 1.500 EUR za strah previsoka. Ker je odločitev o glavnem zahtevku nepravilna, posledično izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da je v tej zadevi lahko odločilo, je sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je podana odgovornost toženke zaradi tega, ker je kršila 2. FIS pravilo,1 ki smučarju zapoveduje, da ne sme voziti na pamet, ampak da mora hitrost prilagoditi svojemu znanju, razmeram na smučišču in gostoti smučajočih, ter 3. FIS pravilo, ki hitrejšemu smučarju zapoveduje smučanje na način, da ne ogroža smučarjev pred seboj, ali pa je za nesrečo odgovoren tožnik sam, ker ni upošteval 5. FIS pravila, ki smučarju zapoveduje varno vključevanje na smučarsko progo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo postopkovnih kršitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ko se bo pritožbeno sodišče opredelilo do posameznih pritožbenih ugovorov.

6. Pritrditi gre pritožbi, da smer, v katero je smučal tožnik v trenutku trčenja s toženko, ni bila dokazana s pričo A. A., smučarskim učiteljem, ki je tisti dan učil smučati skupino otrok, med katerim je bil mladoletni tožnik. A. A. je, kot izhaja iz podatkov spisa in kot je po pripombah tožene stranke ugotovil izvedenec, na skici napačno narisal smer smučanja. Vendar navedeno ne pomeni, da sodišče ni pravilno ugotovilo smeri smučanja tožnika v trenutku pred škodnim dogodkom. Tožnik je sam povedal, da je smučal od desne strani gledano navzdol proti levi strani smučišča, navedeno je izpovedala tudi toženka ter so potrdile zaslišane priče, ki so bile s tožnikom tisti dan v skupini. Zato zgolj dejstvo, da je priča A. A. smer smučanja napačno označila, ni bilo relevantno oziroma je sodišče to dejstvo pravilno ugotovilo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče z zaslišanjem tožnika in z njegove strani predlaganih prič ni moglo prepričati, kje v koloni in če sploh v koloni se je nahajal tožnik neposredno pred škodnim dogodkom. Sodišče je kljub izvedenim dokazom, to je z vpogledom v listine ter zaslišanjem strank in prič, ugotovilo, da se njihove izjave o kraju in načinu smučanja pred trkom razlikujejo, a je prepričljivo ugotovilo dejstvo, da sta tožnik in toženka med smučanjem trčila nekje med sredino in desnim robom zadnjega dela smučarske proge. Mesto trka sta na skicah označila sama, kar je povzel izvedenec pri izdelavi mnenja (fotografija A priložena izvedenskemu mnenju). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na izpovedi smučarskega učitelja A. A. ter mladoletnega tožnika ter otrok, ki so bili tisti dan v tej skupini, pravilno ugotovilo, da so pred nesrečo otroci smučali v koloni za smučarskim učiteljem in sicer na način, da so smučali prečno čez smučarsko progo tako, da se je smučarski učitelj ustavil, ko so prišli do roba, potem pa so se ustavili vsi za njim. Izpovedi otrok, kar je po oceni pritožbenega sodišča življenjsko logično, so bile do neke mere različne, saj so bili takrat v starosti med 6 in 10 let, učili so se smučati, torej so bili bolj pozorni na svoje smučanje kot na smučanje drugih udeležencev, vsi pa so izpovedali način smučanja v koloni na način, da so bili malo "nagužvani", da niso bili v ravni koloni, da kolona kdaj ni bila strnjena. A navedeno ne vzbuja pomislekov v ugotovitev sodišča, da je tožnik neposredno pred škodnim dogodkom smučal v koloni na način, da je do škodnega dogodka prišlo ob samem smučanju v koloni, ali pa tako, da se je ob desnem robu ustavil in potem ponovno vključil na smučarsko progo.

7. Ob takšnih ugotovitvah tudi ni bistveno, da se sodišče izrecno ni izreklo do trditev toženke, da bi bil v trčenju zagotovo udeležen še kakšen otrok, če so trdili, da so smučali v strnjeni koloni na medsebojni razdalji od 0,5 do 1,5 metra. Nenazadnje je tudi toženka izpovedala, da je gručo otrok pod seboj videla, kar ne pomeni, da so otroci dejansko smučali v razdalji od 0,5 do 1,5 metra. Po oceni pritožbenega sodišča tudi, če bi smučali v razdalji do 1,5 metra, ni nujno, da bi bil poškodovan še kakšen otrok.

8. Zaključek sodišča, da je tožnika ob trčenju s toženko vrglo čez njeno nogo, kot je opisala priča A. A., je utemeljen v ugotovitvah izvedenca v njegovem dopolnilnem mnenju z dne 24. 11. 2016 (list. št. 233 sodnega spisa). V celoti je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da izvedenec ni imel oprijemljivih dokazil za svoje zaključke, ker je mnenje delal več kot štiri in pol leta po škodnem dogodku, ker si je kraj škodnega dogodka ogledal v času, ko je bil teren v naravi travnik, ne pa zasneženo smučišče, in ker rekonstrukcije ni bilo mogoče izvesti. Sodni izvedenec je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, svoje zaključke podal glede na svoje znanje in po pravilih stroke, pri tem pa je upošteval ugotovitve ob ogledu, listinske dokaze in izpovedi zaslišanih strank in prič.

9. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje pravilno povzelo in je na njega utemeljeno oprlo svojo odločitev. Izvedenec je jasno opredelil, da opis nezgode, kot ga podala toženka, torej, da se je mladoletni tožnik, ki je stal ob desnem robu smučišča, neposredno pred njo pravokotno na smučarsko stezo pognal kot strela z jasnega, ni logičen, saj je glede na majhno naklonino terena bolj pričakovano, da smučar na začetku pridobi zadostno hitrost za prvi zavoj in se zato na progo vključi v začetnem poševnem smuku, ne pa pravokotno na progo. Izvedenčevo ugotovitev sprejema tudi pritožbeno sodišče. Izvedenec je pri njej vztrajal v osnovnem mnenju in v dveh dopolnitvah. Zaslišan na naroku 4. 7. 2018 je res dopustil možnost, da se otrok lahko odrine od roba na progo tako, da v eni sekundi prepotuje 2 metra, a je vztrajal, da je nelogično, da bi se tožnik vključeval na smučarsko progo z blago naklonino pravokotno namesto poševno navzdol, saj bi mu naklonila pomagala pri vključevanju na progo. Dopustil je možnost, da se je tožnik vključeval z drsalnim korakom, ampak je tudi glede tega navedel, da vključevanje s takšnim korakom pomeni pravokotno vključevanje na smučarsko tezo, kar ni logično, saj je tožnik želel odsmučati k svoji skupini, ki je bila pod njim. Ob zaključku izpovedi, ko je opisoval možnost drsalnega koraka, je navedel tudi, da ni možno, da bi prišlo do takšne hitrosti, da bi tožnik prišel v položaj, kot je prišel ob trku. Še posebej ne, če je ob progi stal, kot zatrjuje toženka. Pooblaščencu toženke je celo odgovoril, da ga verjetno ni poslušal ali pa ni prebral mnenja v celoti. Glede na ugotovitve izvedenca v mnenju z dopolnitvami in ob zaslišanju zgolj posamično iztrgane izvedenčeve izpovedi, navedene v pritožbi, ugotovitev sodišča ne morejo izpodbiti.

10. Ob povedanem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je neprepričljiv zaključek sodišča, da do trčenja ni prišlo na način, kot ga je opisala toženka. Zaključek sodišča na 9. strani sodbe ni neobrazložen, saj je korektno povzelo izpovedi toženke in od nje predlaganih prič, a je za prepričljivejšo sprejelo izpoved tožnika, saj jo je skladno s pravili stroke potrdil izvedenec, potek škodnega dogodka kot ga zatrjuje toženka, pa je ocenil za manj verjeten. Sodišče je pravilno ugotovilo, da toženka ne more hkrati trditi, da pred trkom ni videla tožnika, da stoji ob desnem robu proge, oziroma da ga je videla, da se je odgnal od desnega roba proge, kjer naj bi pred tem stal. Takšen zaključek sodišča ni protispisen, ampak je toženka ob zaslišanju najprej izpovedala (54. stran zapisnika), da tožnika ni videla, ker je prišel piš vetra in da če bi ga videla normalno, bi poskusila nezgodo preprečiti. Naknadno (56. stran zapisnika) pa je povedala, da ga je videla, da se je obrnil, kakor da bi se odgnal, da bi se priključil skupini smučarjev, ki se je nahajala nižje. Takšne njene izpovedi so kontradiktorne, zato jih sodišče pravilno ni upoštevalo. Da toženka tožnika ni videla, je navedla tudi ob sestavi zapisnika na smučišču (priloga A 7, prva stran), kjer je nad njenim podpisom navedeno, da je prišel piš vetra, otroka ni videla, zato se je vanj zaletela. Navedeno je potrjeno tudi z izpovedjo smučarskega učitelja A. A., ki je videl, da si je toženka zaradi piša vetra in snega z roko šla pred obraz. Dokazna ocena sodišča je v tem delu pravilna.

11. Sodišče je na vprašanje, katera od obeh pravdnih strank je kršila FIS pravila, pravilno odgovorilo, da je 2., 3. in tudi 4. FIS pravilo kršila toženka. Pravilno je ugotovilo, da tožnik, kot se neutemeljeno zavzema pritožba, ni kršil 5. FIS pravila glede vključevanja na progo. Zato je pravilno zaključilo, da je podan temelj vtoževane terjatve, s tem, da je odgovornost v celoti na toženki.

12. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Toženka se neupravičeno sklicuje na sodbo VSRS II Ips 735/2008, saj je v tam obravnavanem primeru šlo za prelom golenice, v tožnikovem primeru pa, kot je ugotovil izvedenec medicinske stroke in v postopku ni bilo prerekano, za spiralni zlom leve goleni, torej dveh dolgih cevastih kosti golenice in mečnice. Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določi upoštevaje objektivno načelo, korigirano z načelom individualizacije. Prvo narekuje umeščanje odškodnine v konkretnem primeru med odškodnine dosojene v podobnih, hujših in blažjih primerih, drugo pa upoštevanje osebnih lastnosti oškodovanca, zlasti starost in poklic.2

13. V podobnih primerih, razvidnih iz sodne prakse, je bila odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah odmerjena tudi v višjih zneskih. Tako je iz sodne odločbe VSC sodba Cp 572/2012 razvidno, da je bila za to postavko odmerjena v višini 13.000 EUR, za strah pa v višini 2.000 EUR. Tudi v pravni literaturi Pregled sodne prakse, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, mag. Dunja Jadek Pensa in ostali, GV založba, Ljubljana 2001, iz podobnih primerov pod poškodbami kolena in goleni izhaja, da je bila v primerih pod št. 478 in 483 odškodnina za to postavko odmerjena v sedaj revalorizirani vrednosti približno 18.000 EUR, iz primera št. 503 pa izhaja, da je bila odmerjena v višini približno 12.000 EUR, za strah pa v višini 2.528,54 EUR. Prisojena odškodnina v višini 8.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.500 EUR za strah ni previsoka, posebej glede na ugotovitev izvedenca, da je primarni strah pri otrocih tožnikove starosti še večji, če gre za prvo takšno izkušnjo.

14. Ob povedanem je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških, glede na to, da je tožnica s svojo pritožbo propadla, temelji na določbi 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 10 FIS pravil – mednarodna vedenjska pravila (priloga A 9). 2 VSL sodba II Cp 1371/2018.