Jedro

Predlagateljica ni izkazala solastništva na nepremičninah in s tem pravnega interesa za stransko intervencijo.

Trditve o možnosti poplačila terjatve, ki jo ima predlagateljica do tožene stranke, ne izkazujejo pravnega interesa, temveč ekonomskega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za stransko intervencijo na strani tožene stranke družbi A. d. o. o. 2. Zoper navedeni sklep se v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica stranske intervencije in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi v celoti ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroškov ni priglasila.

3. Pritožba predlagateljice je bila vročena pravdnima strankama, ki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določbo prvega odstavka 199. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki kot intervenient. Ena od predpostavk za dopustnost stranske intervencije je tako pravni oziroma intervencijski interes. Tega mora ob priglasitvi intervencije pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati predlagatelj stranske intervencije.

6. V predmetni zadevi tožeča stranka s tožbo zahteva, da se ugotovi obstoj njene denarne terjatve do tožene stranke v višini 92.419,29 EUR in ugotovi obstoj ločitvene pravice na nepremičninah ID znak: ... (v nadaljevanju: Nepremičnine), in sicer na solastniškem deležu 7/100 in 89/500 v lasti tožene stranke. Nadalje tožeča stranka zahteva poplačilo te terjatve iz prej navedenih solastniških deležev na Nepremičninah.

7. Predlagateljica svoj pravni interes za stransko intervencijo utemeljuje najprej z navedbo, da je lastnica solastniškega deleža v višini 635/1000 na Nepremičninah na podlagi prodajne pogodbe z dne 3. 4. 2018. V kasnejših vlogah pa obstoj svojega pravnega interesa dodatno utemeljuje tudi s svojim položajem posestnice in hipotekarne upnice na Nepremičninah. Tako zatrjuje, da je od ugotovitve obstoja terjatve v tej zadevi odvisna tudi možnost poplačila terjatve, ki jo ima predlagateljica do tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da predlagateljica ni izkazala pravnega interesa, saj vložitev izpodbojne tožbe še ne izkazuje veljavnosti vknjižbe zastavne pravice. Predložena prva stran prodajne pogodbe prav tako ne izkazuje veljavnega lastninskega pravnega naslova, Potrdilo o overovitvi podpisa št. OV 395/2019 z dne 29. 1. 2019 ne izkazuje, da gre za prodajno pogodbo, katere prvo stran je predlagateljica predložila kot dokaz. Iz potrdila o overovitvi podpisa je razvidno tudi, da so stranke nasprotovale vložitvi zemljiškoknjižnega predloga. Dvom obstoji tudi zato, ker predlagateljica trdi, da sta s toženo stranko sklenili prodajno pogodbo 3. 4. 2018, overovitev pa je datirana 29. 1. 2019. Prodajna pogodba ne vsebuje potrdila o plačanem prometnem davku, sedež družbe tudi ne izkazuje lastništva nepremičnine.

9. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da v zvezi z njenim zatrjevanim lastništvom na solastniškem deležu na Nepremičninah ponudi zgolj skopo razlago ter prereka, da bi pomanjkanje potrdila o plačanem prometnem davku pomenilo, da prodajna pogodba ni bila sklenjena, saj je bila prodaja predmet obdavčitve z DDV. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo tudi druge pomanjkljivosti in neskladnosti (pomanjkljivo predložene listine in dolgo obdobje med zatrjevano sklenitvijo prodajne pogodbe in overovitvijo podpisa), zaradi katerih ni bilo mogoče slediti predlagateljičinim navedbam o veljavno sklenjeni prodajni pogodbi in v zvezi s katerimi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da izkazujejo dvom o lastništvu predlagateljice na solastniškem deležu na Nepremičninah. Hkrati pritožbeno sodišče še dodaja, da so že v samih navedbah, ki jih je podala predlagateljica tekom postopka na prvi stopnji nasprotja, zaradi katerih ni verjetno izkazano, da bi prodajna pogodba predstavljala ustrezen temelj, na podlagi katerega bi predlagateljica postala lastnica solastniškega deleža na Nepremičninah. Sama predlagateljica se namreč v dodatni izkaz svojega pravnega interesa sklicuje tudi na Sklep o izvršbi opr. št. VL 60703/2020 z dne 17. 8. 2020, na podlagi katerega zatrjuje, da ima na Nepremičninah zastavno pravico. V kolikor je bila prodajna pogodba leta 2018 dejansko veljavno sklenjena in je predlagateljica pričakovala (oz. še pričakuje), da se bo na njeni podlagi tudi veljavno vpisala kot zemljiškoknjižna lastnica solastniškega deleža na Nepremičninah, ni življenjsko razumno in logično, da bi kasneje (leta 2020) zahtevala poplačilo svoje terjatve (v višini 456.857,00 EUR) do tožene stranke z izvršbo prav na Nepremičninah. Tudi predlagateljičine navedbe o tem, zakaj v tem postopku ne more predložiti overjene prodajne pogodbe so neskladne, saj najprej (ko v vlogi z dne 16. 10. 2023 pojasnjuje svoj pomanjkljiv zemljiškoknjižni predlog) navaja, da je prodajna pogodba v hrambi in je še nima, ker ni v celoti poplačala kupnine, pridobila pa jo bo s trenutkom plačila kupnine. Pri tem ne omenja kakršnih koli drugih ovir, ki jih ima s pridobivanjem izvoda prodajne pogodbe in celo meni, da bo vso potrebno dokumentacijo za vpis v zemljiško knjigo lahko predložila pravočasno. Kasneje (v vlogi z dne 3. 12. 2023) navaja, da prodajne pogodbe ne more pridobiti, saj je bila sklenjena zgolj v enem izvodu, ki ga ima nekdanji zakoniti zastopnik tožene stranke in s katerim je predlagateljica v slabih odnosih že več kot leto dni. Predlagateljica tako ni ustrezno in s stopnjo verjetnosti pojasnila zakaj ne more predložiti prodajne pogodbe z dne 3. 4. 2018, nedoslednosti v navedbah in nepopolno predloženi dokazi pa izkazujejo dvom v lastništvo predlagateljice. Glede na prej navedeno je pritožba v tem delu neutemeljena in je povsem nepomembno, ali je bilo pri sklenitvi prodajne pogodbe z dne 3. 4. 2018 potrebno plačati DDV ali prometni davek.

10. Pritožba prav tako očita sodišču prve stopnje, da se ni ustrezno opredelilo do njene zatrjevane posesti in ni izvedlo dokazov. Pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi navedbami ne soglaša, saj predlagateljica zatrjuje, da ima posest na Nepremičninah na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 3. 4. 2018. Že s tem, ko predlagateljica ni izkazala temelja za prenos lastninske pravice (obstoja veljavno sklenjene prodajne pogodbe), je bilo tako odločeno tudi o tem, da sama prodajna pogodba ne predstavlja temelja, na podlagi katerega je predlagateljica pridobila posest na Nepremičninah. Zgolj morebitna predlagateljičina posest na solastniškem deležu Nepremičnin brez obstoja pravnega temelja (sklenjene prodajne pogodbe) pa ne zadostuje za izkaz njenega pravnega interesa za stransko intervencijo. Tako posebno izvajanje dokazov v zvezi s tem ni bilo potrebno.

11. Enako velja tudi za predlagateljičine pritožbene očitke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je na podlagi prodajne pogodbe z dne 3. 4. 2018, kot del plačila kupnine zavezana poplačati terjatev, ki jo ima tožeča stranka do tožene stranke in je predmet tega postopka. Kot navedeno, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da predlagateljica ni izkazala temelja, na podlagi katerega je pridobila lastninsko pravico. S tem je tako sodišče prve stopnje navedlo, da prodajno pogodbo z dne 3. 4. 2018 ne šteje za veljavni pravni naslov, ki ne more predstavljati veljavne pravne podlage za predlagateljičine pravne položaje, ki naj bi iz nje izvirali (lastnica, posestnica, dolžnica) in za katere zatrjuje, da izkazujejo njen pravni interes.

12. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je predlagateljica podala tako pomanjkljive in nasprotujoče si trditve, da le-te s stopnjo verjetnosti ne izkazujejo, da bi dejansko postala lastnica in posestnica solastniškega deleža na Nepremičninah na podlagi prodajne pogodbe z dne 3. 4. 2018. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko ni izvedlo predlaganih dokazov, tako ni obremenjeno z bistveno kršitvijo postopka, kot to zatrjuje predlagateljica v pritožbi.

13. Nadalje predlagateljica v pritožbi opozarja na svoje navedbe o obstoju zastavne pravice na Nepremičninah, za katere trdi, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. Predlagateljica že sama v nadaljevanju pritožbe podaja tudi trditve o tem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da vložitev izpodbojne tožbe ne izkazuje veljavnosti vknjižbe zastavne pravice, čeprav je sama v tem delu zatrjevala obstoj njene lastninske in ne zastavne pravice. Sodišče prve stopnje se je tako očitno do zatrjevane zastavne pravice opredelilo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje predlagateljici, da je v tem delu obrazložitev sodišča prve stopnje napačna, saj iz navedb strank in predlagateljice izhaja, da se izpodbojna tožba nanaša na zatrjevano predlagateljičino lastninsko pravico na solastniškem deležu na Nepremičninah in ne na zastavno pravico. Navedeno pa ne pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za stransko intervencijo, napačna. Predlagateljica je namreč navedla, da je njen pravni interes v možnosti poplačila njene terjatve, ki jo ima do tožene stranke in ki je zavarovana z zastavno pravico na Nepremičninah. Navedeno ne izkazuje pravnega interesa, temveč zgolj ekonomskega, saj odločitev v tem postopku ne bo vplivala na njen pravni, temveč zgolj na njen ekonomski položaj (višino poplačila). Ugotavljanje dejanskega stanja in izvajanje dokazov v zvezi s tem je tako nepotrebno, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

14. Pritožbeno sodišče še dodaja, da mora predlagatelj stranske intervencije pravni interes izkazati že v sami vstopni izjavi, torej ob priglasitvi stranske intervencije, na podlagi takega predloga pa lahko sodišče že samo zavrne stransko intervencijo, če ugotovi, da pravni interes ni podan (prvi odstavek 200. člena ZPP). Intervencijski spor je tako hiter, predlagatelj stranske intervencije pa ni stranka postopka, zato izvajanje obsežnega dokaznega postopka ter uporaba določila 228. člena ZPP ni predvidena. Skladno z navedenim je bila predlagateljica, ki svoj interes utemeljuje zlasti z zatrjevanim solastništvom na Nepremičninah, dolžna predložiti ustrezne listine (prodajno pogodbo), česar ni storila.

15. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). O zadevi je na podlagi 366.a člena ZPP odločala sodnica posameznica.