Jedro

Ugovore dejanske in ne pravne narave pomenijo navedbe: da je sodišče na podlagi ugotovitve, da so se dekleta preživljala zgolj od obvezne konzumacije, napačno zaključevalo, da dekleta pri Š. niso bila zaposlena in da niso imela plače ter da zaključevanje sodišča "pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj so takšne navedbe in ugotovitve v nasprotju z listinskim gradivom in zapisniki o zaslišanju prič v tem postopku". Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Uveljavljanje nedopustnega razloga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti predstavlja tudi nestrinjanje z odmero kazni.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih A.Š. in A.M. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenki sta dolžni plačati povprečnino, obsojena A.Š. 150.000,00 SIT, obsojena A.M. pa 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem sta bili A.Š. in A.M. (obsojenki) spoznani za krivi: A.Š. kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 4. in 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 26. člena KZ (točka I) ter nadaljevanega kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje po 1. odstavku 387. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka III/1 in 2); obsojena A.M. pa kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 4. in 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 26. člena KZ (točka II). Obsojeni A.Š. je bila za kaznivo dejanje, opisano pod točko I prvostopenjske sodbe, ob uporabi omilitvenih določil določena kazen 6 let zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje, opisano pod točko III/1 in 2, pa kazen 4 leta in 6 mesecev zapora, nato pa ji je bila na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 9 let in 6 mesecev zapora. Obsojeni A.M. je bila za kaznivo dejanje pod točko II. ob uporabi omilitvenih določil izrečena kazen 6 let zapora. Obsojenki sta dolžni povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega A.Š. 200.000,00 SIT povprečnine, A.M. pa 100.000,00 SIT povprečnine.

Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbam zagovornikov obsojenih A.Š. in A.M. ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojeno A.Š. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 26. člena KZ ter ji za to dejanje določilo omiljeno kazen 4 leta zapora, enako kazen ji je določilo tudi za dejanje pod točko III/1 in 2, nato pa izreklo enotno kazen 6 let zapora. Obsojeno A.M. je spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 4. točki 2. odstavka 127. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 26. člena KZ (točka II) ter ji izreklo omiljeno kazen 4 leta zapora. V ostalem pa je pritožbi zagovornikov obeh obsojenk zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obeh obsojenk: zagovornik obsojene A.M. "zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki vplivajo na zakonitost sodne odločbe", zagovorniki obsojene A.Š. pa "iz razlogov iz 1. odstavka 420. člena ZKP". Zagovorniki obeh obsojenk predlagajo, da naj vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenki oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in vrhovnemu sodišču predlagal, naj ju zavrne kot neutemeljeni. Glede kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 26. člena KZ zagovorniki obsojene A.Š. s tem, ko trdijo, da obsojenka tega dejanja ni storila in da je izrečena kazen previsoka, izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Enak razlog zagovorniki uveljavljajo tudi v zvezi s kaznivim dejanjem po 1. odstavku 387. člena KZ ko trdijo, da so dekleta sprejemala plačilo za svoje delo in da so imela status normalno zaposlenih tujcev pri nas, enako pa velja tudi za zatrjevanje, da je izrečena kazen prestroga. Pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja izpodbija tudi zagovornik obsojene A.M. s tem, ko zatrjuje, da sodišče ni pravilno ocenilo okoliščine, da je obsojenka v nekem trenutku sama izklopila svoj telefon, ker ni več hotela imeti stikov z A.Š. in da drugih dokazov, razen zapisanih telefonskih pogovorov, ni. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče po pravnomočno končanem kazenskem postopku izpodbijati pravnomočno sodbo ali postopek, ki je tekel pred njo, le zaradi kršitev materialnega in procesnega prava. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet tega izrednega pravnega sredstva. Z njim tudi ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, razen, če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP).

1.) K zahtevi zagovornika obsojene A.M. za varstvo zakonitosti Na podlagi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče kot kršitve zakona opredeliti: 1. navedbe zagovornika, da izpodbijani sodbi "ne obrazlagata krivdne oblike oziroma, da je iz obrazložitve obeh sodbe nemogoče povzeti, za katero obliko naklepa se je sodišče opredelilo"; 2. da je v zvezi s krivdo "preveč ohlapno" stališče sodišča druge stopnje, da je "iz konteksta razviden direkten naklep"; in 3., da nobena od sodb ne obrazlaga, "v čem je bilo M.-jevo dejanje napeljevanja in v čem je bil vpliv na napeljane", ter da je po spremembi opisa kaznivega dejanja v sodbi sodišča druge stopnje težko opredeliti, kakšen je izrek sodbe, ki "ni bil v celoti naveden".

Zagovornik s temi navedbami smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se kazala v nejasnosti izreka in razlogov pravnomočne sodbe in v tem, da izpodbijani sodbi naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih.

Nobena od zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je dolžno določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov (7. odstavek 364. člena ZKP). Višje sodišče pa mora v obrazložitvi svoje odločbe presoditi pritožbene navedbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 395. člena ZKP).

Nižji sodišči sta svoji odločbi obrazložili v skladu z navedenimi določbami. Tako je sodišče prve stopnje obrazloženo ugotovilo, da je obsojena M. (po napeljevanju Š.) naklepno napeljala štiri neugotovljene osebe, da proti plačilu 10.000 DEM ubijejo H.Š. in so se te osebe z naročilom umora tudi strinjale. V obrazložitvi krivde je poudarilo (sodba, str. 15), da sta se obdolženki zavedali svojih dejanj, da sta se združili zato, da bi storili očitano kaznivo dejanje in zapisalo, da je "motiv in naklep imela Š. v razmerah, ki so nastale v njenem zakonu, s posebnim poudarkom na koristoljubju v zvezi s hišo, za rešitev katerega problema je bila pripravljena plačati 10.000 DEM, prav tako pa je tudi M. vodil enak motiv in naklep, da bi iz pravkar omenjenega zneska dobila ustrezen delež". Zaključke o krivdi smiselno dopolnjujejo tudi ugotovitve prvostopenjske sodbe (str. 14), kjer je podrobno razčlenjena vsebina telefonskih pogovorov in neposrednih razgovorov med obsojenkama, zaradi česar ne more biti dvoma, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojena M. kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa. Sodišče druge stopnje je enake ugovore obrambe utemeljeno zavrnilo kot neosnovane z ugotovitvijo, da sodišče prve stopnje oblike naklepa sicer ni izrecno opredelilo, da pa je "iz konteksta razviden direkten naklep", kar drži. Zato kršitvi zakona, opisani pod točkama 1 in 2 obrazložitve te odločbe, na katere se sklicuje vložnik zahteve, niso podane.

Način izvršitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora, ki ga je storila obsojena A.M., je določno opredeljen v opisu kaznivega dejanja prvostopenjske sodbe (točka II), predvsem pa v obrazložitvi prvostopenjske sodbe (str. 13 in 14), iz katere jasno izhaja, v kakšnih časovnih in krajevnih okoliščinah ter na kakšen način je obsojenka napeljevala štiri neugotovljene osebe k umoru H.Š. Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo. Zato tudi ne drži trditev vložnika zahteve, da izpodbjana pravnomočna sodba nima razlogov v zvezi z "vsebino in posledicami napeljevanja".

Sodišče druge stopnje je spremenilo opis abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja pod točko II in njegovo pravno opredelitev tako, da je iz opisa izpustilo očitek, da je A.M. kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju umora storila iz koristoljubja (2. točka 2. odstavka 127. člena KZ) in temu ustrezno spremenilo tudi pravno opredelitev kaznivega dejanja. Četudi pri tem višje sodišče ni v celoti "povzelo opis kaznivega dejanja", kar bi bilo nedvomno pravilneje, saj opis kaznivega dejanja predstavlja nedeljivo celoto, to v povezavi z ustrezno obrazložitvijo opisane spremembe v ničemer ni vplivalo na jasnost oziroma razumljivost izreka.

Z ostalimi navedbami vložnik zahteve nedopustno izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Sem sodijo navedbe: da zaključek sodišča, da je obsojenka kaznivo dejanje storila naklepno, izpodbija dejstvo, da je do izpada telefonske linije prišlo zato, ker je linijo prekinila sama M., ki ni hotela imeti stikov z A.Š.; da ni točna ugotovitev prvostopenjske sodbe, da sta imeli obsojenki številne telefonske razgovore, imeli sta samo tri; da M. ni igrala nobene igre, da so bili njeni razgovori s Š. resni; da ji ni mogoče očitati napeljevanja, ker razen prisluhov drugih dokazov v njeno škodo ni in da je zato zaključek sodišča o njeni krivdi najmanj preuranjen. Vse te in še nekatere druge navedbe dejanske narave niso upoštevne, ker dejansko stanje ni predmet presoje v okviru tega izrednega pravnega sredstva.

2.) K zahtevi zagovornikov obsojene A.Š. za varstvo zakonitosti Vložniki zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem napeljevanja h kaznivemu dejanju umora (točka I) ocenjujejo, da je višje sodišče "kršilo kazenski zakon, saj dejanje, ki se očita A.Š., ni kaznivo dejanje, podane pa so tudi okoliščine, ki izključujejo njeno kazensko odgovornost".

Čeprav se zahteva s takšnimi navedbami smiselno sklicuje na kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, pa te kršitve ne obrazloži, pač pa izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Zagovorniki tako zanikajo, da bi obsojenka storila kaznivo dejanje zgolj s privolitvijo v telefonskem pogovoru z M., "da želi drugo in ne prvo varianto". Navajajo, da je Š. tista, ki je bila napeljana in zavedena, da je pritrdila eni od ponujenih variant. Nadalje zagovorniki opozarjajo, da A.Š., ob zahtevi M. tej ob dogovorjenem času ni prinesla denarja, ki ga je ta zahtevala za svoje ponujene usluge. Sprašujejo se, čemu naj bi Š. izbrala za napeljevanje h kaznivemu dejanju umora M., ko pa ta nima nikakršne preteklosti pri izvrševanju kaznivih dejanj. Pritožbenemu sodišču očitajo, da ni upoštevalo, da je za očitek krivde potreben direkten naklep in aktivno ravnanje za dosego cilja, kar pa v tem primeru ni podano; tudi domnevne grožnje A.Š., izrečene M., da se bo njenemu vnuku nekaj zgodilo, tega ne dokazujejo. Navedena izvajanja pomenijo ugovore zoper pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato jih vrhovno sodišče iz že navedenih razlogov ni moglo upoštevati.

Glede nadaljevanega kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje (točka III/1 in 2) po 1. odstavku 387. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ vložniki zahteve navajajo, da je izrek sodbe nerazumljiv in da je o odločilnih dejstvih precejšno nasprotje med tem, "kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki". V navedenem zagovorniki vidijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva ne pojasni, zakaj naj bi bil izrek nerazumljiv, to je takšen, da ni jasno, na kaj se nanaša oziroma o čem je bilo z njim odločeno. Sklicuje se tudi na "protispisnost" (ta je podana, kadar sodišče v obrazložitvi sodne odločbe napačno reproducira vsebino listine ali izpovedbe), vendar tudi te kršitve določb kazenskega postopka ne obrazloži in zopet v nasprotju z zakonom izpodbija zgolj dejansko stanje. Ugovore dejanske in ne pravne narave namreč pomenijo navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti: da je sodišče na podlagi ugotovitve, da so se dekleta preživljala zgolj od obvezne konzumacije, napačno zaključevalo, da dekleta pri Š. niso bila zaposlena in da niso imela plače ter da zaključevanje sodišča "pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj so takšne navedbe in ugotovitve v nasprotju z listinskim gradivom in zapisniki o zaslišanju prič v tem postopku". Enako naravo imajo tudi navedbe, čeprav se vložniki zahteve sklicujejo na kršitev kazenskega zakona, da obsojena Š. s svojim ravnanjem ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja in da ga tudi ni izvršila v sostorilstvu s H.Š., od katerega se je razvezala.

Uveljavljanje nedopustnega razloga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom predstavlja tudi nestrinjanje zagovornikov z odmero kazni, ki da je v primerjavi s kaznima, izrečenima soobsojenima A.M. in H.Š., previsoka. S tem, ko vložniki zahteve poudarjajo, da sta bili obsojenkama izrečeni enaki kazni, čeprav je dejanje, za katerega je bila obsojena M., hujše po pravni opredelitvi in predpisani kazni in ko navajajo, da je bil H.Š. mileje kaznovan kot obsojena Š., kljub temu, da olajševalne okoliščine ter obseg in teža kaznivih dejanj govorijo njej v prid, želijo zagovorniki na podlagi drugačnega vrednotenja in s primerjavo relevantnih okoliščin doseči znižanje kazni. Zato tudi v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče ugoditi.

Ker kršitve, na katere se sklicujejo vložniki zahteve, niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva, je vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Obsojenki sta skladno z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžni povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.