Jedro

Pravilna je ocena, da je bilo skupaj s stanovanjem prodano tudi parkirno mesto v kleti, ki kot pomožni stanovanjski prostor k temu stanovanju sodi, čeprav v pogodbi to izrecno ni navedeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka II.) potrdi.

Tožnica in druga tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, s katerim je tožnica od druge toženke zahtevala izstavitev listine, primerne za vpis tožničine lastninske pravice v zemljiško knjigo na parkirnem mestu E6 v izmeri 12,15 m2, ident. št. 789.E, vpisano pri podvložku 2352/245, k. o. T (1. točka II.). Zavrnilo je zahtevek v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je lastnica tega parkirnega mesta (2. točka II.). Drugi toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne 891,36 EUR njenih pravdnih stroškov v 15 dneh, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude (3. točka II.).

(2) Proti 1. in 3. točki II. se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje druga tožena stranka (toženka). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne v celoti ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da je pravnemu predniku tožnice skupaj s stanovanjem na R 40 v L prodala tudi parkirno mesto. Meni, da je prvo sodišče pri tem zmotno uporabilo 121. čl. Stanovanjskega zakona, ki določa način izračuna vrednosti stanovanj. Iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti izhaja, da je bila upoštevana le klet 3,04 m2, rubrika garaža v hiši pa je ostala prazna. Pravni prednik tožnice je vložil le zahtevo za odkup stanovanja v izmeri 57,37 m2. Toženka je bila tako dolžna prodati le tisto, kar je bilo vsebovano v točkovnem zapisniku. Dodaja, da je sodba sama s sabo v nasprotju in neizvršljiva, saj je zavrnjen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice, toženka pa naj bi izstavila listino za vpis le-te. V zemljiški knjigi je vpisan I, d. d., proti kateremu je postopek ustavljen in toženka meni, da je sodba tudi neizvršljiva.

(3) Na pritožbo je tožnica odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni konkretiziran. Vsa relevantna dejstva so pravilno ugotovljena, saj pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta je skrbna in natančna, v skladu s pravili logičnega mišljenja ter splošnimi življenjskimi izkušnjami. Ocena posameznih dokazov je prepričljiva in jasna, posledično ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno ugotovljeno. Razlogi o odločilnih dejstvih so navedeni temeljito in sistematično, zato se nanje pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

(6) Neutemeljen je očitek zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 121. čl. Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91; SZ). Ta govori o določitvi vrednosti stanovanj v postopku privatizacije, kar je za obravnavano zadevo brez pomena, saj ni šlo za spor o vrednosti stanovanja, kot to pravilno pojasnjuje že prvo sodišče, ko je točkovalni zapisnik kot dokaz (pravilneje: indic) tudi ocenilo (glej 3. odst. na 7. strani obrazložitve prve sobe). Okoliščina, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi, češ da se parkirni prostor pri določitvi vrednosti stanovanja pri odkupu ni posebej upošteval, ne odtehta drugih ugotovitev, ki jih je prvo sodišče upoštevajoč 2. čl. SZ pravilno ocenilo (ovrednotilo), zlasti to, kar izhaja iz soinvestitorske pogodbe, njenega aneksa in dopisa investitorja (glej 2. odst. na 5. strani obrazložitve prve sodbe), da namreč sporni parkirni prostor pripada tožničinemu stanovanju, da je njegov del in da skupaj tvorita funkcionalno celoto. Pravilen je torej zaključek, da je sporno parkirno mesto pomožni stanovanjski prostor, ki sodi k stanovanju in je njegov sestavni del ter da je bilo kot tako vključeno v prodajno pogodbo, ki jo je toženka sklenila s pravnim prednikom tožnice. Tožnica torej utemeljeno zahteva izpolnitev zavezovalnega posla (pogodbe), in sicer tako, da zahteva veljaven prenos pravice, torej izstavitev listine, primerne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

(8) Pritožbeni očitek, da je odločitev sama s sabo v nasprotju, ker je zavrnjen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice, toženka pa naj bi izstavila listino za vpis le-te, je neutemeljen, saj je ravno taka odločitev potencialno nasprotje preprečila. Do njega bi namreč prišlo ravno, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tudi v 2. točki, torej če bi ugotovilo, da je lastnica, hkrati pa naložilo toženki, da ji izstavi listino, na podlagi katere bo to lahko postala (za kar pa ni podlage). V čem naj bi bilo torej nasprotje, ni jasno.

(9) Nemožnost izpolnitve, na katero se smiselno sklicuje pritožba, ni podana; toženka primerno listino lahko izstavi. Morebitna neizvršljivost sama po sebi ni nujno razlog za neutemeljenost (nesklepčnost) zahtevka. V obravnavanem primeru pa prvo sodišče celo pojasnjuje, kako bo tožnica svojo lastninsko pravico ob ugotovljenem zemljiškoknjižnem stanju lahko uveljavila (1. odst. na 8. strani obrazložitve prve sodbe).

(10) Ker je pritožbeno sodišče še v okviru preizkusa, ki ga opravi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotovilo, da je izpodbijana sodba tudi po tej plati brezhibna, je pritožbo zavrnilo, sodbo v izpodbijanem delu pa potrdilo (353. čl. ZPP).

(11) Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela. Odgovor na njeno pritožbo ni bil potreben, saj ni dodal nobenega argumenta za odločitev o njej, zato tudi toženka sama krije stroške, ki so ji pri tem nastali.