Jedro

Tožnik v sicer pravočasno vloženem predlogu za obnovo postopka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ki bi lahko sami zase ali skupaj z že izvedenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe (navedel je le, da bi moral imeti kot dober delavec dovolj visoko pokojnino, da bi lahko preživljal družino). Zato je toženec njegov predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita sklep Območne enote toženca ... z dne 26. 11. 2009 in odločba toženca z dne 11. 2. 2010 ter, da se tožencu naloži, da v roku 30 dni odloči o tožnikovem predlogu za obnovo postopka in izračuna na novo delno invalidsko pokojnino ter izda novo odločbo o odmeri in sklenilo, da se tožnikovi stroški postopka krijejo iz proračuna.

Zoper sodbo se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb postopka pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbija zaključek sodišča glede ocene novih dejstev in dokazov. Tožnik je skupaj z odločbo toženke po odmeri delne pokojnine prejel tudi priloge o prejetih plačah in valorizacijskih indeksih, ki so bili uporabljeni pri izračunu pokojnine. Tožnik je prava nevešča oseba, ki na podlagi predloženih podatkov ni mogel preveriti, ali je izračun pokojnine pravilen. Tožnik je za nova dejstva in nove dokaze izvedel šele po izdaji odločbe toženke o odmeri pokojnine in sicer od sodelavcev, ki so delali na enakih in nižje ovrednotenih delovnih mestih in izvedel, da imajo bistveno višje pokojnine kot tožnik. Tožnik meni, da gre zato za nova dejstva, ki so razlog za obnovo postopka. K pritožbi prilaga štiri odločbe o razporeditvi in ugotavljanju osebnega dohodka, s katerim dokazuje, da je opravljal dela, ki zahtevajo kvalifikacijo strojnega mehanika, strojnega mehanika specialista in zelo zahtevna strojna vzdrževalna dela. Njegove plače so tako bile bistveno višje od nekvalificiranih in polkvalificiranih sodelavcev in je zato očitno, da je toženka tožniku odmerila prenizko pokojnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo sklepa toženke z dne 26. 11. 2009, s katerim je ta predlog za obnovo postopka odmere delne invalidske pokojnine, končanega z odločbo ZPIZ št. ... z dne 29. 1. 2009, zavrgla, ker tožnik v predlogu ni izkazal okoliščin, na katere predlog opira in ni predlagal nobenih novih dokazov, ki bi obstajali že pred izdajo dokončne redne odločbe. V posledici navedenega je toženka pritožbo z odločbo z dne 11. 2. 2010 zoper prej citirani sklep zavrnila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. S pravnomočno odločbo Območne enote toženca ..., izpostava ... št. ... z dne 29. 1. 2009 je bilo odločeno, da se tožniku invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 199,24 EUR na mesec od 1. 1. 2009 dalje. Tožnik je dne 11. 11. 2009 predlagal obnovo postopka, končanega s to odločbo. Pravnomočni odločbi z dne 29. 1. 2009 je bil priložen tudi izpis podatkov o plačah in nadomestilih tožnika od leta 1982 do 2007, prikaz povprečne plače 18 najbolj ugodnih let za tožnika v navedenem obdobju, iz katerega izhaja, da je bilo najbolj ugodno obdobje za tožnika glede višine plač od leta 1984 do 2002, ko je le-ta znašala 520,09 EUR. Te izračune je pripravila toženka na podlagi podatkov o plačah tožnika, ki so jih posredovali delodajalci tožnika na z Zakonom o matični evidenci (Ur. l. RS, št. 45/95) predpisanih obrazcih. V predlogu za obnovo postopka je tožnik le pavšalno navajal, da je imel v G., v katerem je začel delati leta 1979, kot kvalificirani ključavničar – strojni mehanik, vseskozi dobro plačo in mu ni jasno od kod tako mizeren izračun za njegovo pokojnino. Meni, da bi moral kot dober delavec imeti pokojnino, da bi z njo lahko normalno preživljal družino. Nobeden od njegovih sodelavcev nima tako nizke štiriurne pokojnine. Predlogu niso bili priloženi nobeni dokazi o višini njegovih plač.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilo zaključilo, da v sicer pravočasno vloženem predlogu za obnovo postopka, tožnik ni navajal nova dejstva in ni predložil novih dokazov, ki bi lahko sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Odločitev toženca o zavrženju tožnikovega predloga je tako skladna s 2. odstavkom 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki določa, da pristojni organ predlog s svojim sklepom zavrže potem, ko ga najprej preizkusi ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba in, ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana, tako kot to določa 1. odstavek 267. člena ZUP. Če navedeni pogoji niso izpolnjeni pristojni organ predlog s svojim sklepom zavrže. Plačilne liste za obdobje od 2004 do 2008 in podatki o plačah z dne 17. 2. 2010 ne predstavljajo novo nastalih dejstev in tudi ne novo pridobljenih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bili uporabljeni že v prejšnjem postopku. Z navedenimi plačilnimi listami in ostalimi dokazi je tožnik namreč razpolagal že v prejšnjem postopku in bi jih lahko uporabil že v postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 29. 1. 2009. V kolikor je menil, da odločba ni pravilna, bi lahko vložil pritožbo, česar pa ni storil, zato je odločitev postala pravnomočna, pogoji za obnovo postopka pa glede na 260. člen ZUP niso podani.

Pritožba tako neuspešno zatrjuje, da je tožnik prava nevešča stranka, saj navedeno ne more vplivati na predmetno odločitev. Za samo višino delne invalidske pokojnine so merodajni podatki o plačah tožnika, kakor so bili s strani delodajalca tožnika posredovani toženki in, ki jih je toženka nato upoštevala pri odmeri višine delne invalidske pokojnine. Kakšna je bila višina plač pa je toženka tožniku, kakor je bilo že povedano, posredovala s pravnomočno odločbo z dne 29. 1. 2009. Glede na navedeno je pritožba tožnika neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).