Jedro

Pritožbeno sodišče meni, da bi imela tožeča stranka dostop do sodnega varstva v upravnem sporu zoper dejanje tožene stranke, če bi uveljavljala zahtevek zoper dejanje tožene stranke, ki ne bi bilo sestavni del procesa sojenja. Tak je primer iz določbe 1. odstavka 14. člena ZVOP-1, ki določa, da morajo biti občutljivi osebni podatki pri obdelavi posebej označeni in zavarovani tako, da se nepooblaščenim osebam onemogoči dostop do njih. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v predmetni zadevi ne uveljavlja tovrstnega zahtevka, ampak utemeljuje, da je tožena stranka izvajala dokaz, ki ni potreben, kar pa je sestavni del sodne odločitve v predmetni pravdni zadevi.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka sklepa) na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 zaradi dejanj v dokaznem postopku v pravdni zadevi, ki naj bi tožeči stranki posegala v ustavne pravice do dostojanstva (34. člen Ustave Republike Slovenije), informacijske zasebnosti (35. člen Ustave, 8. člen MKVČP) oziroma varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je z vidika ZUS-1 bistvenega pomena za obravnavano zadevo, da je tožeča stranka uveljavljala sodno varstvo zoper dejanje tožene stranke, ki brez dvoma - to med strankama ni sporno - v celoti spada v okvir izvajanja dokaznega postopka in sojenja v predmetni pravdni zadevi. Sporna dejanja tožene stranke, ki naj bi posegala v pravice tožeče stranke, po ugotovitvi sodišča prve stopnje ne izvirajo iz ravnanj sodišča, ki ne bi bile sestavni del sojenja. Gre torej za izvrševanje ustavnih pristojnosti tožene stranke o izvajanju dokaznega postopka v sodnem sporu (npr. določbe 13. člena Zakona o sodiščih, 10. člen, 229. in 243. člen Zakona o pravdnem postopku), zato po mnenju sodišča prve stopnje, gledano samo z vidika ZUS-1, tožeča stranka nima možnosti vložiti sodnega varstva v upravnem sporu zoper navedena dejanja tožene stranke.

Če torej stranka meni, da sodišče, ki sodi v zadevi, med določenim dokaznim postopkom krši ustavne pravice stranke, ima ta stranka možnost, da od sodišča, ki sodi, uveljavlja prenehanje oziroma zavarovanje ogrožene ali kršene pravice, saj mora vsako sodišče po določbi 1. odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije zagotavljati uresničevanje človekovih pravic neposredno na podlagi Ustave. To pomeni, da ima stranka v tovrstnih primerih sodno varstvo zaradi zatrjevane kršitve ustavne pravice s strani sodišča, ki je v zadevi razsojalo, v pravnih sredstvih zoper takšno sodbo, ne pa možnost tožbe v upravnem sporu. Tožeča stranka bi imela dostop do sodnega varstva v upravnem sporu zoper dejanje tožene stranke, če bi uveljavljala zahtevek zoper dejanje tožene stranke, ki ne bi bil sestavni del procesa sojenja. Tak je primer iz določbe 1. odstavka 14. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ki določa, da morajo biti občutljivi osebni podatki pri obdelavi posebej označeni in zavarovani tako, da se nepooblaščenim osebam onemogoči dostop do njih. Tožeča stranka pa v predmetni zadevi ne uveljavlja tovrstnega zahtevka, ampak utemeljuje, da je tožena stranka izvajala dokaz, ki ni potreben, kar pa je sestavni del sodne odločitve v predmetni pravdni zadevi, zato po mnenju sodišča prve stopnje v zvezi s tem tožeča stranka ne more imeti dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu. Tožeča stranka je sicer v vlogi z dne 2.11.2007 omenila tudi 30. člen ZVOP-1, v zvezi s katerim bi lahko šlo za elemente varstva informacijske zasebnosti, ki nimajo vpliva na proces sojenja, vendar tožeča stranka nobenega zahtevka iz 30. člena ZVOP-1 ni konkretizirala, čeprav so le-ti specifični in različni. Tega ni navajala niti v ugovoru toženi stranki, niti v zahtevku Informacijskemu pooblaščencu in v nobeni vlogi, s katero je opredeljevala tožbeni zahtevek v upravnem sporu, ga popravljala ali dopolnjevala, ni vključila določene pravice iz 30. člena ZVOP-1, ampak je ves čas upravnega spora vztrajala na tožbenem zahtevku za prepoved obdelave osebnih podatkov iz razloga, ker določeno izvajanje dokazov ni potrebno.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker za odločitev ni bilo potrebno ugotavljati nobenega dejstva in iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljitev, kako bi lahko zaslišanje tožeče stranke vplivalo na razlago oziroma odločitev o tem, da izpodbijana dejanja tožene stranke niso takšna, da bi tožeča stranka lahko imela sodno varstvo zoper njih v upravnem sporu (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka s sklepom tožbo zavrglo. Zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek, kajti, če sodišče tožbo zavrne, ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Sodišče prve stopnje je tudi zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa.).

V obrazložitvi tega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da, ker v 1. točki izreka sklepa ni odločilo o prepovedi nadaljevanja izpodbijanih dejanj (66. člen ZUS-1), je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe tožeče stranke obravnavalo po določbi 32. člena ZUS-1 in ne po določbi 66. člena ZUS-1, kot je uveljavljala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda in pri tem odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Ker po mnenju sodišča prve stopnje v predmetni zadevi ni podana verjetnost, da bi tožeči stranki nastala škoda z izvršitvijo akta, ki bi bil nezakonit, glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, začasno odredbo pa lahko sodišče izda le do izdaje pravnomočne odločbe, je po mnenju sodišča prve stopnje zahteva za izdajo začasne odredbe neupoštevna in jo je sodišče zavrglo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, zelo obširno ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ker za odklonitev vsebinskega odločanja sodišče prve stopnje ne navaja nobenih razlogov, ki bi opravičevali odklonitev sodnega varstva zaradi preprečitve neustavnega posega v njene temeljne človekove pravice, utemeljeno sklepa, da je sodišče sprejelo stališče, da osebe, označene za duševno bolne, ne uživajo z ustavo in mednarodnimi konvencijami zagotovljenih temeljnih pravic in svoboščin, zaradi česar je podana kršitev 5. odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije, v zvezi s 14. členom Ustave Republike Slovenije. S tožbo v upravnem sporu je zasledovala cilj, in sicer preprečitev nadaljnje uporabe nezakonito zbranih osebnih podatkov in s tem preprečitev povečane škode, ki je že nastala zaradi nezakonite obdelave. Nepravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, da ne gre za pravice, o katerih je sodišče dolžno odločiti v upravnem sporu, saj gre za temeljne človekove pravice, za katere v razmerju do državnih organov ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Celo nasprotno. Njihovo varstvo se po izrecni zakonski določbi v skladu s 34. členom ZVOP-1 zagotavlja v upravnem sporu. Določba 3. odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije je s strani sodišča prve stopnje nepravilno uporabljena in nasprotuje pravici do poštenega sojenja v skladu s standardi, izoblikovani s strani Evropskega sodišča o človekovih pravicah. Sodišče prve stopnje je, ne da bi zadevo vsebinsko obravnavalo in izvedlo predlagane dokaze, tožbo zavrglo, pri čemer se do njenih navedb v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe sploh ni opredelilo. Dejanskega stanja v postopku sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Kljub izredni zahtevi ni izvedlo glavne obravnave, čeprav je predlagala potrebne dokaze. V konkretnem primeru je torej šlo za očitno protipraven odvzem prostosti s strani nepristojnih oseb, zaradi česar bi se morala država ukvarjati z raziskovanjem storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti in neupravičenega dajanja mamil v promet in ne z njenim zdravstvenim stanjem, saj ga B.B. in C.C. nista bila upravičena ocenjevati in ustvarjati medicinske dokumentacije z njenimi zdravstvenimi podatki, ker glede na veljavne določbe Zakona o zdravniški službi te službe sploh ne bi smela samostojno opravljati. Sodišče prve stopnje je bilo v postopku zato dolžno opraviti predhodno preverjanje zakonitosti obdelave konkretnih osebnih podatkov, za katere je bila zahtevana prepoved nadaljnje obdelave in v zvezi z njenim posebnim položajem, ki ga je izpostavila, zagotoviti, da se podatki nadalje ne obdelujejo. Navedene kršitve pomenijo absolutno bistveno kršitev postopka, saj izpodbijani sklep o odločilnih dejstvih sploh nima razlogov. Posledično je dejansko stanje v postopku ostalo neugotovljeno. Materialno pravnih določb Ustave Republike Slovenije in mednarodnih pogodb, ki urejajo temeljne človekove pravice, katerih spoštovanje uveljavlja, pa sodišče prve stopnje sploh ni uporabilo. Posledično je izostala tudi presoja zakonitosti zatrjevanega protiustavnega posega, storjenega s strani Okrožnega sodišča v Kranju (tožene stranke) v postopku: opr.št. I P 555/211 Odločitev sodišča prve stopnje je očitno napačna in samovoljna (kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije) in kaže dejansko stanje slovenskega sodstva, ki očitno državljanom ni sposobno zagotoviti učinkovitega pravnega varstva, ker svoj sodniški položaj v nasprotju z dano prisego povzdiguje nad svojo obveznostjo zagotoviti varovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin posameznikov.

Sklep sodišča prve stopnje (1. točka izreka sklepa) o zavrženju tožbe je glede na navedeno nezakonit in nepravilen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ( 1. točka izreka sklepa) spremeni tako, da ugodi tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe v celoti in toženi stranki naloži, da ji povrne stroške predmetnega upravnega spora in postopka za izdajo začasne odredbe v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo tudi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, po kateri se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže. Kolikor bi sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvedlo predlagane dokaze, bi lahko ugotovilo dejansko stanje ter v skladu z njim pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku izdaje začasne odredbe ji torej ni bila dana možnost, da predstavi dejanske in pravne vidike zadeve. Na podlagi izvedenih dokazov in ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje vsekakor lahko ugotovilo, da je obdelava osebnih podatkov, za katere zahteva prepoved nadaljnje obdelave, nezakonita, zaradi česar je do pravnomočne odločitve o tožbi nujno potrebna izdaja začasne odredbe zaradi preprečitve nadaljnje kršitve temeljnih človekovih pravic in povečanja škode. Ker sodišče prve stopnje glavne obravnave oziroma naroka za preizkus utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe ni izvedlo, je podana kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ker gre za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, je po njenem mnenju izdaja začasne odredbe v skladu 2. odstavkom 66. člena ZUS-1 obvezna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožbo zavrglo, je pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da ima stranka v tovrstnih primerih sodno varstvo zaradi zatrjevane kršitve ustavne pravice s strani sodišča, ki je v zadevi razsojalo (pravdna zadeva pred Okrožnim sodiščem v Kranju), v pravnih sredstvih zoper takšno sodbo, ne pa z vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Tudi pritožbeno sodišče meni, da bi imela tožeča stranka dostop do sodnega varstva v upravnem sporu zoper dejanje tožene stranke, če bi uveljavljala zahtevek zoper dejanje tožene stranke, ki ne bi bilo sestavni del procesa sojenja. Tak je primer iz določbe 1. odstavka 14. člena ZVOP-1, ki določa, da morajo biti občutljivi osebni podatki pri obdelavi posebej označeni in zavarovani tako, da se nepooblaščenim osebam onemogoči dostop do njih. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v predmetni zadevi ne uveljavlja tovrstnega zahtevka, ampak utemeljuje, da je tožena stranka izvajala dokaz, ki ni potreben, kar pa je sestavni del sodne odločitve v predmetni pravdni zadevi. Zato v zvezi s tem, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, tožeča stranka ne more imeti dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka sicer v vlogi z dne 2.11.2007 omenila tudi 30. člen ZVOP-1, v zvezi s katerim bi lahko šlo za elemente varstva informacijske zasebnosti, ki nimajo vpliva na proces sojenja, vendar tožeča stranka nobenega zahtevka iz 30. člena ZVOP-1 ni konkretizirala, čeprav so le-ti specifični in različni, tega ni navajala niti v ugovoru toženi stranki niti v zahtevku Informacijskemu pooblaščencu in v nobeni vlogi, s katero je opredeljevala tožbeni zahtevek v upravnem sporu, ga popravljala ali dopolnjevala, ni vključila določene pravice iz 30. člena ZVOP-1, ampak je ves čas upravnega spora vztrajala na tožbenem zahtevku za prepoved obdelave osebnih podatkov iz razloga, ker določeno izvajanje dokazov ni potrebno.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker za odločitev ni bilo potrebno ugotavljati nobenega dejstva in iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljitev, kako bi lahko zaslišanje tožeče stranke vplivalo na razlago oziroma odločitev o tem, da izpodbijana dejanja tožene stranke niso takšna, da bi tožnica lahko imela sodno varstvo zoper njih v upravnem sporu (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže, ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z navedeno točko izreka izpodbijanega sklepa je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče meni, ker sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sklepa (tožba se zavrže) ni odločilo o prepovedi nadaljevanja izpodbijanih dejanj (66. člen ZUS-1), je sodišče prve stopnje utemeljeno zahtevo tožeče stranke za izdaje začasne odredbe obravnavalo po določbi 32. člena ZUS-1 in ne po določbi 66. člena ZUS-1, kot je to uveljavljala tožeča stranka. Tudi pritožbeno sodišče meni, ker v predmetni zadevi ni podana verjetnost, da bi tožeči stranki nastala škoda z izvršitvijo akta, ki bi bil nezakonit, glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, začasno odredbo pa lahko sodišče izda le do izdaje pravnomočne odločbe, je zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe neupoštevna in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo, saj niso bili podani razlogi po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (do stopnje verjetnosti) je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena, 2. odstavkom 82. člena in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep (1. in 2. točka izreka sklepa) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato v skladu z določbo 1. odstavka 25. člena ZUS-1, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku, ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki jih je zahtevala v dopolnitvi pritožbe.