Jedro

Ker tožnica ni popolnoma nezmožna za delo, saj je zmožna za delo z omejitvami, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 28. 12. 2010 in z dne 10. 5. 2010 ter da je toženka dolžna tožnico razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in ji priznati pravico do invalidske pokojnine od 22. 12. 2009 dalje.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je tožnica zelo slabega zdravstvenega stanja in je zaradi bolezni nezmožna za delo ter je trajno brezposelna oseba. Tožnico bi bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in ji priznati pravico do invalidske pokojnine. Sodišče bi moralo v tej zvezi izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, vendar ga je neupravičeno opustilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo, na njej zasliši tožnico in izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 28. 12. 2010, s katero se je zavrnila pritožba tožnice, v reviziji pa spremenil prvi odstavek izreka izpodbijane odločbe z dne 10. 5. 2010 tako, da se je tožnica razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo v ugodnem toplotnem okolju opravljala fizično lažja dela z bremeni do 10 kg, brez stalnih prisilnih drž vratne hrbtenice in pogostega globokega pripogibanja, s polnim delovnim časom od 11. 3. 2010 dalje in odločbo prve stopnje z dne 10. 5. 2010. Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku tožnice je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V skladu s 60. členom ZPIZ-1 je invalidnost podana, če so zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Po 67. členu ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let (ženske).

Iz izpovedi tožnice na glavni obravnavi in iz podatkov upravnega spisa izhaja, da ima tožnica sladkorno bolezen tipa II, ki jo zdravi s peroralno terapijo. Sladkorna bolezen je zadovoljivo urejena, kar izhaja iz izvidov osebne zdravnice. Tožnica ima tudi težave s krvnim tlakom, vendar je tudi to obvladljivo ob primerni terapiji. Tožnica ima tudi težave z gibalnim sistemom. Iz izvida zdravnika specialista ortopeda izhaja, da ji je ta predpisal intenzivnejšo fizioterapijo, ki jo je tožnica tudi izvedla. Iz izvida zdravniškega pregleda z dne 23. 11. 2009 izhaja, da pri tožnici ne gre za prizadetost sklepov, temveč izvensklepno zakrčenost kot miofascialni sindrom, zaradi katerega bo potrebna daljša intenzivnejša terapija pri fiziatru v IRSR. Svetovana ji je bila tudi terapija nevropatske bolečine. Iz mnenja z dne 24. 10. 2010 Ambulante za fizikalno in rehabilitacijsko medicino izhaja, da gre pri tožnici za kronični bolečinski sindrom v področju celotne hrbtenice, izraziteje v področju vratu in ramenskih obročov, povezan z znaki senzitizacije, kar je lahko povezano tudi s slabim spancem, kot tožnica navaja (spi največ do 3 ure, sicer bedi, se sprehaja po stanovanju). Predpisan ji je bil program fizioterapije. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje, v sestavi katere je bil specialist splošne medicine, specialist nevrolog in varnostni inženir, izhaja, da gre pri tožnici za glavno bolezen arterijsko hipertenzijo ter za bolezni, ki vplivajo na delovno možnost, to je inzulinsko neodvisno sladkorno bolezen, neopredeljene bolečine v prsih in druge vrste spondiloze z okvaro korenin. Invalidska komisija je menila, da bi tožnica s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, bila zmožna opravljati drugo delo z omejitvami in sicer je zmožna za lažja dela, brez pogostih prisilnih drž vratne in ledvene hrbtenice, brez pripogibanja, s tem da ročno lahko premešča bremena do 5 kg. Ob tem je invalidska komisija upoštevala, da ima tožnica osnovnošolsko izobrazbo, da je od leta 2005 do leta 2008 opravljala preprosta dela v proizvodnji, pri tem je ročno in strojno obdelovala polizdelke, jih sestavljala ter razvrščala. Sestavljala je ročna orodja, delala je v zaprtem prostoru, 4 ure stoje in 4 ure sede, pogosto se je pri delu pripogibala, delala je z rokami. Ročno je občasno dvigovala bremena 5 do 10 kg, pri delu je bila potrebna ostrina vida na blizu ter spretnost prstov in ročna spretnost. Invalidska komisija druge stopnje je dne 21. 12. 2010, v sestavi specialista internista, specialista ortopeda in inženirja iz varstva pri delu, menila, da tožnica zaradi svojih bolezni potrebuje razbremenitev pri delu in sicer je sposobna za dela na drugem delovnem mestu v svojem poklicu, kjer bo v ugodnem toplotnem okolju opravljala fizično lažja dela z bremeni do 10 kg, brez stalnih prisilnih drž vratne hrbtenice in pogostega globokega pripogibanja. Ni pa objektivnih zdravstvenih razlogov za I. kategorijo invalidnosti, ki jo zavarovanka uveljavlja.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pri tožnici ne obstajajo pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic na tej podlagi. V dokumentaciji ni nobenega izvida, iz katerega bi izhajalo, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako pridobitno delo. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo mnenju invalidske komisije druge stopnje, ki je bilo podano v senatu ustreznih zdravnikov specialistov, ki so obravnavali vodilne zdravstvene težave zdravnice. Tožnica ne v tožbi, ne v pritožbi ni določno navedla, katere so tiste hude zdravstvene težave, zaradi katerih bi bila nezmožna za pridobitno delo in v posledici katerih bi jo bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. V tožbi je tožnica, kot dokaz predlagala, da naj se izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke, vendar navedenega ni določno opredelila. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče neupravičeno opustilo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter sprejelo pravilne dokazne zaključke, da tožničinemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj je imelo pred seboj skladno oceno izvedenskih organov tako prve in druge stopnje glede zdravstvenih težav zdravnice, ob tem pa je tako mnenje prvo kakor drugostopenjskega organa tožene stranke bilo v celoti skladno tudi s posameznimi izvidi specialistov, pri katerih se tožnica zdravi. To se nanaša tako na področje sladkorne bolezni tipa II, kakor težav, ki jih ima tožnica s krvnim tlakom in ortopedskih težav. Tudi iz izvida specialista medicine dela, prometa in športa iz leta 2005 izhaja, da je tožnica sposobna za delo, za katero je bila poslana na pregled, brez omejitev.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.