Jedro

Terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko za tekoče obveznosti iz naslova plačevanja elektrike, vodarine in ostalega, kar se je zavezala tožena stranka najemodajalki - tožnici po pogodbi, pa tega ni plačevala niti najemodajalki niti dobaviteljem, zastara tako zoper dobavitelja kot tudi zoper najemodajalko, ki je kasneje te terjatve plačala, v enoletnem zastaralnem roku. Odškodninska terjatev najemodajalke za stroške pravdanja z dobaviteljem, za stroške tekočega vzdrževanja stanovanja, v katerem je bila neuspešna, pravdala pa se je, ker ji je tožena stranka zatrjevala, da so obveznosti plačane, pa se je to izkazalo za neresnično, in je bila najemodajalki s tem povzročena škoda, zastara v triletnem zastaralnem roku, od kar je bila pravda končana in ker je najemodajalka šele tedaj izvedela za obseg škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točki A/1a, 1b in 1c ter v točki II.a in II.b ter v točki 4 tako spremeni, da se glasi: "A. Tožena stranka U. J. je dolžna plačati tožeči stranki V. G. znesek 139.735,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od:

1.a/ zneska 3.750,00 SIT od 06.08.1996 do plačila zneska 1.500,00 SIT od 14.11.1996 do plačila zneska 5.800,00 SIT od 29.04.1997 do plačila zneska 5.400,00 SIT od 26.05.1997 do plačila zneska 29.900,00 SIT od 08.04.2000 do plačila zneska 63.223,00 SIT od 08.04.2000 do plačila (spisi pod opr. št. I 3656/95, I 96/3400, P 4/97 ter P 334/97 Okrajnega sodišča v T.).

1.b/ zneska 4.000,00 SIT od 14.02.1997 do plačila zneska 3.000,00 SIT od 28.04.1997 do plačila (spisa pod opr. št. I 96/2229 in P 268/97 Okrajnega sodišča v T.)

1.c/ zneska 5.400,00 SIT od 11.11.1996 do plačila zneska 3.600,00 SIT od 12.02.1997 do plačila zneska 5.050,00 SIT od 28.05.1998 do plačila zneska 9.112,00 SIT od 01.09.1998 do plačila (spisi pod opr. št. I 954/96, I 97/2270, P 357/97 in P 31/99 Okrajnega sodišča v T.).

Kar zahteva tožeča stranka več v točkah A/1.a, 1.b in 1.c ter v celoti v točkah II/a in II/b se zavrne.

Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje pravdne stroške." V preostalem se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 33.430,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v T. je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 267.904,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za čas, kot je razvidno iz izreka sklepa pod točko A/1.a, 1.b, 1.c, II.a in II.b izreka sklepa. Pod točko 3 je bil višji tožbeni zahtevek zavrnjen, pod točko 4 pa odločeno, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku

280.644,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje. Tožeči stranki prisojeni znesek se nanaša na plačilo tekočih stroškov najetega stanovanja, izvršilne stroške, plačane takse tožeče stranke za ugovore v izvršilnih postopkih, nadaljnje pravdne stroške, ki jih je tožnica bila dolžna plačati, in tožničine pravdne stroške.

Zoper ugoditveni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Izpodbija jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Navaja, da se je tožena stranka zavezala tožeči stranki plačevati po pogodbi, poleg najemnine še strošek elektrike, vode, čiščenja skupnih prostorov, centralnega ogrevanja in upravljanja. Za te terjatve velja enoletni zastaralni rok. Ker je bila tožba vložena 15.5.2000, morala pa bi biti vložena najkasneje do

5.10.1997 po izteku najemnega razmerja, je ugoditev tožbenemu zahtevku materialnopravno napačna, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za enoletni, temveč za petletni zastaralni rok in da je bilo z obvestilom o pravdi po čl. 388 ZOR zastaranje pretrgano. Tožena stranka tudi meni, da ni dolžna povrniti tožnici izvršilnih stroškov in stroškov pravdnega postopka, saj ni bila dolžna S. niti JKP T. ničesar plačevati in z njima ni bila v pogodbenem razmerju. Tožnica ni javila S. in JKP T., da je plačnik računov toženka, to pa tudi ne izhaja iz podjemne pogodbe, na podlagi katere je bila dolžnost toženke plačilo najemnine in stroškov tožnici in ne tretjemu.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni prerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka po pogodbi zavezala, da bo redno plačevala dogovorjeno najemnino in da bo plačevala redno vse potrebne mesečne tekoče stroške, kot so elektrika, voda, čiščenje skupnih prostorov, centralno ogrevanje, telefon, RTV in upravljanje. Dokazano je, da potrebnih mesečnih tekočih stroškov, kot so navedeni, tožena stranka ni plačala. S tem pa je kršila svojo pogodbeno obveznost. Ker je te stroške morala trpeti tožeča stranka, ji je s tem nastala škoda. Ni dvoma, da za terjatve za dobavljeno elektriko, vodo, čiščenje skupnih prostorov, centralno ogrevanje, telefon, RTV in upravljanje, glede na določbo

378. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), velja enoletni zastaralni rok. Ker je najemno razmerje med pravdnima strankama prenehalo najkasneje 5.10.1996, kot zatrjuje tožeča stranka, je potekel zastaralni rok za te terjatve 5.10.1997. Po 3. odst. 376. čl. ZOR, ki ga je uporabiti v danem primeru, zastara odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, v času določenem za zastaranje te obveznosti. Ker se vse tekoče terjatve za najem stanovanja nanašajo na čas do 5.10.1996, je po presoji pritožbenega sodišča bila ta terjatev tožeče stranke glede na vloženo tožbo dne 15.5.2000 zastarana, ugovor zastaranja pa zato utemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, da v danem primeru gre za splošni zastaralni rok petih let, zmotno, vključno z okvalificiranjem pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko kot razmerje, ki ustreza nalogu naročilu, zaradi česar naj bi veljal splošni petletni zastaralni rok. Za takšno stališče sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage. Soglašati je sicer s pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, da obvestilo o pravdi, s katerim je bila tožena stranka obveščena o pravdi, pretrga zastaranje glede na določbo 388. čl. ZOR, in je v tej zvezi pritožbeno stališče napačno, vendar pa to ni več odločilno, ker je bila terjatev glede na enoletni zastaralni rok že pred obvestilom o pravdi toženi stranki, ki je bilo 16.12.1997, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, že zastarana. Pritožbi tožene stranke je zato pritožbeno sodišče glede plačila tekočih stroškov stanovanja ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek

128.169,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in za čas, kot je razviden iz izreka izpodbijane sodbe, zavrnilo.

Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper povrnitev izvršilnih stroškov in stroškov pravdnega postopka, ki so nastali tožnici. V tem primeru gre za odškodninski zahtevek tožeče stranke, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zatrdila, da ima vse obveznosti v skladu s podstanovanjsko pogodbo, poravnane in je izjava izhajala tudi iz pisma pooblaščenca tožene stranke z dne

8.8.1997, pa to ni bilo res, in je zaradi njenega ravnanja tožeča stranka ugovarjala zoper sklepe o izvršbi za tekoče stroške stanovanja, katerega lastnica je bila. Ravnanje toženke je okvalificirati kot pravno nedopustno ravnanje, ko je trdila, da ima plačane vse te obveznosti, čeprav to ni bilo res, zaradi česar je tožnica ugovarjala zoper plačilni nalog, kar pa se je izkazalo kot neuspešno, zaradi česar je tožnici nastala škoda v višini vtoževanih izvršilnih stroškov, taks za ugovore in pravdnih stroškov v skupno prisojenem znesku 139.735,00 SIT, ki so zapadli v posameznih, iz izreka sodbe razvidnih zneskih, v tam navedenem času, zaradi česar je tožena stranka dolžna plačati od tedaj dalje do plačila tudi zakonite zamudne obresti. Gre za odškodninsko terjatev tožnice, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, ker toženka ni plačevala tekočih obveznosti stanovanja, niti tožeči stranki niti dobaviteljem direktno, čeprav je slednje zatrjevala. Ta terjatev za povročeno škodo tožnici, nastali zaradi neuspešnega pravdanja, ki ga je povzročila tožnica, zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (376. čl. ZOR). Ker je tožeča stranka šele s pravnomočnimi sodbami v posameznih zadevah, ki so bile zanjo neugodne, izvedela za škodo šele v letu vložitve tožbe, je tudi jasno, da glede na triletni zastaralni rok ta terjatev tožeče stranke ni zastarala. Ker sama terjatev po višini tudi ni izrecno prerekana in je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vse posamezne postavke izkazane v priloženih spisih, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je pritožbo tožene stranke v tem obsegu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo, pa je na podlagi določbe 165. čl. ZPP odločilo o stroških vsega postopka, tako da je glede na delni uspeh strank v pravdi, upoštevaje vse okoliščine primera, odločilo, da nosita stranki vsaka svoje pravdne stroške, s čemer je spremenilo tudi odločitev v izpodbijani sodbi pod točko 4 izreka.

Tožeča stranka bo morala toženi stranki povrniti, glede na približno polovičen uspeh v pritožbi, polovico njenih pritožbenih stroškov.

Glede na še sporni del zahtevka v višini 267.904,00 SIT, gre tožeči stranki za sestavo pritožbe 250 točk in ne 375 točk, kot jih zaznamuje, za poročilo stranki 50 točk, materialni stroški 2% in 20% DDV, ter taksa za pritožbo v znesku 26.600,00 SIT. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 110,00 SIT znašajo celokupni stroški pritožnice 66.860,00 SIT. Tožena stranka ji je zato dolžna povrniti

33.430,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 165. in 154. čl. ZPP.