Jedro

Tožnica kot trasat ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR), saj jo je toženka, ki je bila njen remintent, takoj po dogodku o kraji čekovnih blanketov obvestila, le ta pa je te ukradene čeke vnovčila, čeprav je vedela, da so bili čeki zlorabljeni. Delno pa je za škodo, ki izvira iz predrugačenega ali nepristnega čeka, odgovorna tudi imetnica tekočega računa, saj bi morala kot tožnicina pogodbenica prav tako ravnati kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR), sem pa spada tudi skrbno varovanje čekovnih blanketov. Puščanje le teh skupaj s čekovno kartico v torbici brez nadzora na javnem mestu, to je v Univerzitetni knjižnici v Mariboru, ne sodi v pravni standard skrbnosti dobrega gospodarja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v GR, opr. št. I 97/00601, z dne 10.11.1997 ostane v veljavi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača tožnici znesek 19.849,96 (devetnajst tisoč osemsto devetinštirideset 96/100) SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.07.1997 dalje do plačila. V ostalem delu, to je za znesek 29.774,94 (devetindvajset tisoč sedemsto štiriinsedemdeset 94/100) SIT se sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 53.485,00 (triinpetdeset tisoč štiristo petino

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v GR, opr. št. I 97/00601, z dne 10.11.1997, v veljavi za 60 % vtoževanega zneska oziroma za znesek 29.474,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.07.1997 dalje do plačila, saj je štelo, da je toženka 60-odstotno odgovorna za škodo, nastalo z vnovčitvijo ukradenih čekovnih blanketov dne 02.10.1996. Za znesek 19.849,96 SIT je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu izreka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 448. člena ZPP).

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in sicer da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana. Neuporaba 143. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa (v nadaljevanju Pogodba) ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Poleg tega pa je prvostopno sodišče s tem, ko je odločilo o zahtevku tako, da je porazdelilo odgovornost med obe pravdni stranki, smiselno štelo, da je že omenjeni prvi odstavek 4. člena Pogodbe ničen, saj bi v skladu s tem določilom morala imetnica tekočega računa sama škodo, ki je nastala zaradi izgube ali neupravičenega odvzema in zlorabe čekovne karte ali čekovnih blanketov.

Za škodo, ki je nastala tožeči stranki, je prvostopno sodišče ugotovilo krivdo obeh pravdnih strank, ki sta v zvezi z ukradenimi čekovnimi blanketi in čekovno kartico ravnali malomarno (158. člen tedaj veljavnega ZOR), saj v zvezi s pogodbo o bančnem tekočem računu (1052. člen ZOR) nista ravnali z ustrezno skrbnostjo (18. člen ZOR). Tožnica kot trasat ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR), saj jo je toženka, ki je bila njen remintent, takoj po dogodku o kraji čekovnih blanketov obvestila, le ta pa je te ukradene čeke vnovčila, čeprav je vedela, da so bili čeki zlorabljeni. Po Navodilu o načinu vnovčevanja čekov (v nadaljevanju Navodilo) bi morala tožnica kot trasat čeke zavrniti, ker je vedela, da so zlorabljeni (1.3. točka drugega odstavka 8. člena Navodila), pa tega ni storila.

Delno pa je za škodo, ki izvira iz predrugačenega ali nepristnega čeka, odgovorna tudi imetnica tekočega računa, saj bi morala kot tožničina pogodbenica prav tako ravnati kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR), sem pa spada tudi skrbno varovanje čekovnih blanketov. Puščanje le teh skupaj s čekovno kartico v torbici brez nadzora na javnem mestu, to je v Univerzitetni knjižnici v Mariboru, ne sodi v pravni standard skrbnosti dobrega gospodarja, zato je tožnica za vnovčitev ukradenih čekov delno kriva in soodgovorna. Njena obveznost skrbnega ravnanja s čekovno karto in blanketi, da ne bi prišli v posest nepooblaščeni osebi, izhaja tudi iz drugega odstavka 4. člena že omenjene Pogodbe.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje pri določitvi soodgovornosti pravdnih strank zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožbenega sodišča je pretežno, v 60 % za škodo odgovorna banka zaradi opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka, 40 % pa tožnica, ki svojih čekov ni hranila v skladu s pravnim standardom dobrega gospodarja.

Ker je sodišče prve stopnje glede na obrazloženo zmotno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo (četrti odstavek 358. člena ZPP).

Pritožbi je bilo treba ugoditi tudi v delu, s katerim je bilo odločeno o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki neutemeljeno priznalo stroške za sestavo pripravljalne vloge z dne 16.3.2001, saj v postopku v sporih majhne vrednosti po drugem odstavku 458. člena ZPP v novem sojenju stranke ne smejo navajati novih dejstev in novih dokazov, zato tožeči stranki ne pripadajo stroški za sestavo pripravljalne vloge v višini 75 točk, ki jo je vložila v novem sojenju po razveljavitvi prvostopne sodbe.

Ker je po drugostopni sodbi drugačno razmerje soodgovornosti pravdnih strank, je tudi drugačna odločitev glede pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo 39.750,00 SIT pravdnih stroškov, toženi pa 111.142,00 SIT. Priznanim stroškom tožeče stranke se odbije 75 točk oz. 6.750,00 SIT (vrednost točke je ob prvostopni odločbi znašala 90 SIT) za napačno priznano pripravljalno vlogo, kar pomeni, da po spremembi višine znašajo stroški tožeče stranke 33.000 SIT. Upoštevaje obseg uspeha, se tožeči stranki priznajo pravdni stroški v znesku 13.200,00 SIT (40 % od 33.000,00 SIT), toženi pa 66.685,00 SIT (60 % od 111.142,00 SIT). Ob pobotu stroškov obeh pravdnih strank mora tožeča stranka plačati toženi stranki 53.485,00 SIT. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.

Določila tedaj veljavnega ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo glede na 1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.