Jedro

Izvedenec da svoj izvid in mnenje praviloma ustno na glavni obravnavi, sodišče pa lahko odloči, naj da tudi pisni izvid in mnenje. Če stranka v postopku na prvi stopnji ni predložila drugačnega izvedenskega mnenja in (ali) predlagala drugega izvedenca, ampak je to storila šele v pritožbi, ne da bi izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že do konca glavne obravnave, pritožbeno sodišče takih novih dokazov ne more obravnavati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati račun za menjavo prednjega odbijača na osebnem avtomobilu v znesku 69.777,00 SIT in ji povrniti izvršilne stroške ter tak tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je za ugotovitev dejstva, ali je bila napaka na vozilu (ki ga je tožeča stranka popravila, sedaj pa od tožene zahteva povrnitev stroškov popravila) vidna ali skrita, postavilo izvedenca (250. člen ZPP). Izvedenec da svoj izvid in mnenje praviloma ustno na glavni obravnavi, sodišče pa lahko odloči, naj da tudi pisni izvid in mnenje (1. odst. 260. člena ZPP). V obravnavanem primeru je bila naloga izvedenca vsaj po obsegu dovolj enostavna, da predhodnega pisnega izvida in mnenja od izvedenca ni bilo treba zahtevati. Pri tem pa je tožeča stranka kot trgovec z avtomobili gotovo dovolj strokovna, da je sposobna o eni sami napaki na avtomobilu Renault, s katerimi trguje, izvedencu postaviti ustrezna vprašanja, tudi če ni že vnaprej seznanjena z njegovim izvidom in mnenjem v pisni obliki. Zato je njen očitek sodišču prve stopnje, da ni odredilo izdelave pisnega izvida in mnenja ter ga tako ni mogla preizkusiti, neutemeljen. Izvedenec, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, je sodni izvedenec avtomehanske stroke. Če tožeča stranka ni bila zadovoljna z njegovim mnenjem, bi lahko pri njegovem zaslišanju nanj podala pripombe in z vprašanji, ki bi mu jih zastavila, razčistila sporne okoliščine. Če to ne bi bilo mogoče, bi lahko zahtevala mnenje drugega izvedenca (3. odst. 261. člena ZPP). Ker ničesar od tega ni storila, njene kritike izvedenca in njegovega mnenja, podane v pritožbi, ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka šele v pritožbenem postopku z mnenjem drugega izvedenca, ki ga je angažirala sama, dokazuje nepravilnost mnenja sodnega izvedenca. Pri tem ni navedla, zakaj česa takega ni napravila že v postopku na prvi stopnji. Zato glede na določbo 1. odst. 496.a člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi priloženega izvedeniškega mnenja ni moglo obravnavati. Obravnavalo bi ga namreč lahko samo, če bi tožeča stranka izkazala za verjetno, da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti že do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Iz istega razloga ni moglo upoštevati niti predloga za postavitev tretjega izvedenca. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Po določbi 2. odst. 365. člena ZPP je po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo prve stopnje še glede pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da ne obstoji niti kakšen od teh razlogov. Zato je po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.