Jedro

Izražanje negativnih vrednostnih ocen, kot je očitek o neizobraženosti, nepismenosti, zlorabi pravic, pristranskosti in koruptivnosti, presega mejo dopustne in sprejemljive kritike sodnikovega dela. Ne gre le za osebni napad na konkretno sodnico, pač pa za objektivno žaljive zapise, ki ogrožajo ugled in avtoriteto celotnega sodstva, katerega pripadnica je konkretna sodnica.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sklepom z dne 16.8.2010 je sodišče prve stopnje predlagateljico kaznovalo z denarno kaznijo 300,00 EUR za žalitev sodišča v vlogah z dne 21.7.2010 ter ji naložilo, da jo plača v roku 30 dni.

S sklepom z dne 8.10.2010 je odločalo o nagradi za delo sodnega izvedenca geodetske stroke mag. J. D.. Priznalo mu je nagrado v bruto znesku 527,26 EUR in 20 % DDV v znesku 104,45 EUR ter odločilo, da se mu priznana nagrada izplača na njegov poslovni račun iz položenega predujma.

Zoper oba sklepa se pritožuje druga predlagateljica. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ne navaja.

V pritožbi zoper sklep o kaznovanju trdi, da so bila v sodnem postopku za določitev meje kršena osnovna pravila sodnega postopka: zakonitost, strokovnost, enakost in neoporečnost. Sodnica je improvizirala sodno dvorano v pritožničini garaži in s tem oblatila sodišče. Do pritožnice se je vedla ukazovalno in diskriminatorno. Neznane osebe so hodile okoli hiše in določale, kaj bo uporabljeno. Sodnica ni želela ugotavljati resničnega stanja o prizadetosti predlagateljice zaradi posegov tretjih oseb v njeno zemljišče. Ni branila zakonodaje. Čeprav je pritožnica na njeno zahtevo vplačala 1.000,00 EUR, s seboj ni imela geodetskih naprav za ugotovitev originalnih izmer (mejnikov), pač pa je kar nasprotnemu udeležencu – krivcu za odvzem predlagateljičinega zemljišča – naročila, naj pove, kje misli, da je meja. Uveljaviti je skušala neveljavno dokumentacijo, ki jo je imel tudi tako imenovani izvedenec. Tako sprevrženo nezakonito in nestrokovno ravnanje sodnice je upravičeno izzvalo oba dopisa in seveda oznake o nepismenosti, neizobraženosti in namenski korupciji in goljufiji, saj ni druge razlage, če ti sodnik hoče ukrasti del parcele in jo podariti tretji osebi, morda ne brez plačila. Navaja še, da je sodnica s spremstvom še pred razpisano uro za narok vdrla na njeno lastnino, čeprav je ni bilo doma.

Za sklep o izvedenini pa pritožnica navaja, da ga v celoti zavrača, ker priloženi rezultat dela sodnega izvedenca pomeni zlorabo njegovega položaja, zlorabo dokumentacije in naklepno zavajanje, kar vse velja tudi za sodnico K.. Ne izvedenec ne sodnica nista uporabila uradno veljavnih listin o lastništvu in o geodetskem položaju parcele in o njeni natančni izmeri. Izvedenec na terenu 8.6.2010 ni opravil nobene geodetske meritve z inštrumenti. Njegova skica je posledično ponaredek in neveljaven dokument. Na vročeno pritožbo zoper sklep o izvedenini je odgovoril izvedenec. Pojasnjuje priglašene postavke v stroškovniku, na podlagi katerega mu je bila odmerjena in priznana nagrada za opravljeno delo. Opozarja na žaljiv ton pritožničinega pisanja v pritožbi, zaradi katerega bi jo moralo sodišče po njegovem mnenju kaznovati po uradni dolžnosti.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep o kaznovanju Po določilu 1. odstavka 109. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče kaznuje po določilih 1. do 3. odstavka 11. člena istega zakona tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Namen teh določb je zavarovanje zaupanja v sodstvo in varstvo avtoritete sodne veje oblasti. Prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Po 109. členu ZPP ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvajanja. Kadar se sodišče odloči za uporabo 109. člena ZPP, mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih ali morda ostrih izjavah stranke za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva (odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-145/03 z dne 23.6.2005).

Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru v celoti pritrjuje oceni prvega sodišča, da je besedilo dopisov, ki ga je z izrekom denarne kazni sankcioniralo prvo sodišče in ga povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (npr. o neizobraženosti in nepismenosti sodnice, o namenski korupciji in goljufiji ter ravnanju v korist nasprotne stranke, verjetno zaradi njenega zaslužka), žaljivo in predstavlja podlago za izrek denarne kazni.

Pritožnica smiselno navaja, da se je takega ravnanja poslužila zaradi zavarovanja svojih pravic v postopku in zaradi domnevnih napak sodnice pri vodenju postopkov. V pritožbi svoje očitke ponavlja in jih stopnjuje z navedbami: „Tako sprevrženo in nezakonito in nestrokovno ravnanje sodnice je upravičeno izzvalo oba dopisa in seveda oznake o nepismenosti ter neizobraženosti, kakor tudi o namenski korupciji in goljufiji, saj druge razlage ni, če ti sodnik hoče ukrasti del parcele in jo podariti tretji osebi. Morda ta podaritev ni brez plačila.“ Očitki na račun nepravilnega dela sodnice bi bili lahko predmet obravnave pri morebitnem odločanju o glavni stvari. Za ta postopek, v katerem se presoja le vprašanje žaljivosti pritožničinih vlog, pa so nepomembni. Opozoriti pa je treba, da je tudi navedeno pritožbeno navajanje, kakor tudi pritožničine navedbe v pritožbi zoper sklep o izvedenini, ki bo obravnavana v nadaljevanju, žaljivo ne le za konkretno sodnico (in izvedenca), pač pa za celotno sodstvo.

Stranka, ki ni zadovoljna s potekom postopka ali z njegovimi izidom, lahko z v zakonu predvidenimi instituti bodisi že vnaprej prepreči nepravilnosti, ki jih pričakuje (npr. izločitev sodnika, izvedenca), ali nanje opozori v pritožbi po sprejemu posamezne odločbe. Ob pravno relevantnih argumentih lahko v svojih vlogah hkrati izrazi tudi kritiko ravnanja sodišča ali njegove odločbe. Vendar mora biti ta vselej izražena na spoštljiv način tako, da ohranja dostojanstvo oz. avtoriteto sodišča, ne pa na nedostojen, žaljiv način ali z osebnimi napadi npr. na sodnikovo sposobnost za opravljanje sodniške službe. Prav taka pa sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča povzeta in z denarno kaznijo sankcionirana pritožničina zapisa. Izražanje negativnih vrednostnih ocen, kot je očitek o neizobraženosti, nepismenosti, zlorabi pravic, pristranskosti in koruptivnosti, presega mejo dopustne in sprejemljive kritike sodnikovega dela. Ne gre le za osebni napad na konkretno sodnico, pač pa za objektivno žaljive zapise, ki ogrožajo ugled in avtoriteto celotnega sodstva, katerega pripadnica je konkretna sodnica. Za obravnavo pritožničinih pravic v konkretni zadevi so taki zapisi povsem nepotrebni. Zato je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča denarno kaznovanje, ki ga je izreklo prvo sodišče, utemeljeno in potrebno. To potrjuje tudi dejstvo, da pritožnica z žaljivimi vlogami nadaljuje. Zato pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da bi pritožbi ugodilo vsaj delno ali ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa npr. znižalo izrečeno kazen, (višine kazni pritožnica sicer ne izpodbija). Nasprotno: pritožnico je treba opozoriti, da bo ukrep mogoče ponoviti oz. izreči novo denarno kazen v zakonsko predvidenem razponu do 1.300,00 EUR, če z žalitvami sodišča, nasprotnih strank in drugih udeležencev v postopku (konkretno: izvedenca) ne bo prenehala.

Sklep o denarni kazni je torej pravilen v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjen z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato ga je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 2.odstavkom 366.a člena istega zakona ter 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZUP) potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo.

K pritožbi zoper sklep o nagradi za izvedenca Pritožnica ne izpodbija pravilnosti in višine nagrade, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo izvedencu geodetske stroke. Trdi le, da dne 8.6.2010 na terenu ni opravil meritve z geodetskimi inštrumenti ter izraža svoje nestrinjanje s podanim izvedeniškim mnenjem oz. izdelano skico.

V tem pritožbenem postopku je pravno nerelevantno pritožničino nestrinjanje s podanim izvedeniškim mnenjem. Pripombe nanj bo moralo obravnavati prvo sodišče v nadaljevanju postopka pri vsebinskem odločanju o glavni stvari. Izvedenec je do nagrade upravičen ne glede na to, kako sodišče v postopku njegovo mnenje dokazno oceni. Bistveno za ta pritožbeni postopek je le, ali je izvedenec opravil naloge, ki mu jih je naložilo sodišče, in še, ali je višina priznane nagrade za opravljeno delo odmerjena skladno z materialnopravnim predpisom. Ta je v obravnavanem primeru Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik; Ur. l. RS, št. 7/2002 s spremembami; uporaba na podlagi 55. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, Ur. l. RS, št. 88/2010).

V okviru pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen. Pritožnica priznava, da je bil izvedenec prisoten pri delu sodišča na terenu, vendar mu očita, da tedaj ni opravil terenskih meritev z geodetskimi inštrumenti. Iz ugotovitev sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v podatkih spisa, nenazadnje pa jih potrjuje tudi pritožba, izhaja, da je izvedenec delno opravil delo, ki mu je bilo naloženo s sklepom sodišča na redni št. 22. Ob pravilni uporabi 249. člena ZPP ter tarife Pravilnika (členi 45 do 48 Pravilnika) mu je bila priznana nagrada za tisto delo, ki je bilo že opravljeno in natančno specificirano v stroškovniku na red. št. 45. V odgovor na pritožbene navedbe je treba pojasniti, da je moral po sklepu sodišča že pred narokom, ki je bil opravljen na kraju samem 8.6.2010, predhodno pridobiti geodetske podatke in opraviti predhodno geodetsko odmero za delo sodišča na terenu, da je o tem pripravil poročilo in skico (kar pritožba vsebinsko graja) ter sodeloval na sodnem naroku in na njem podal mnenje. Vse navedeno je po pravilni ugotovitvi prvega sodišča opravil. Odmera nagrade za opravljeno delo je torej pravilna ter skladna s Pravilnikom. Pritožničino opozarjanje, da na sodnem naroku ni izvajal geodetskih meritev z inštrumenti in da zato ni upravičen do nagrade, pa neutemeljena.

Ostale navedbe pritožnice, ki grajajo izvedenčevo delo, so za ta postopek, kot že rečeno, neupoštevne in pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovarjati. Vendar ne more mimo njih, ne da bi pritožnico znova opozorilo na primernost in dostojnost izražanja svojega nestrinjanja z delom udeležencev v postopku. Kot je bilo že povedano pri obravnavi pritožbe zoper sklep o kaznovanju, to ne sme biti žaljivo ne le do sodišča, pač pa tudi do drugih udeležencev v postopku. V pritožbi zoper izvedenino uporabljeni izrazi o izvedencu in razpravljajoči sodnici, češ da sta zlorabila položaj ali dokumentacijo in zavajala z naklepom, oziroma da je izvedenčeva skica ponaredek in neveljaven dokument, so neprimerni, žaljivi ter presegajo mejo dopustnega in sprejemljivega izražanja stranke. Ker je bila pritožnica zaradi žaljivih vlog že denarno kaznovana, se pritožbeno sodišče ni odločilo za izrek nadaljnje denarne kazni po 109. členu ZPP v zvezi z 11. členom istega zakona. Ocenjuje in pričakuje namreč, da bo v postopku ob pravnomočno dosojeni denarni kazni tokrat zadoščalo vnovično opozorilo pritožnice na osredotočanje navedb v vlogah na tisto, kar je bistveno za odločanje, ter na spoštljivo, kulturno in dostojno izražanje o drugih udeležencih postopka.

Pritožba zoper odmero nagrade izvedencu je po povedanem v celoti neutemeljena. Sklep je pravilen in ni obremenjen s tistimi procesnimi kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 366.a člena ZPP in 37. členom ZNP).

Izrek o stroških je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.