Jedro

Za vsebinsko oziroma konkretizirano nasprotovanje tožbenim trditvam ni mogoče šteti pavšalnega sklicevanja na navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi v drugem postopku. Pritožnik bi dejstva, zaradi katerih je menil, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, moral ponovno navesti. To bi moral storiti ne glede na to, da je tožeča stranka v obeh postopkih uveljavljala identično terjatev, saj gre za dva ločena postopka, in ne glede na to, da je morebiti res izgubil del dokumentacije.

Izvajanje dokazov, kamor sodi tudi vpogled v spis oziroma listine, ki se v njem nahajajo, je namenjeno ugotavljanju pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih trditev ene od strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke s katerim je le-ta zahtevala, da ji tožena stranka plača 440,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 31,72 EUR od 16.10.2002 dalje do plačila in od zneska 409,09 EUR od 18.12.2002 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo povračilo 677,52 EUR stroškov postopka.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V bistvenem navaja, da so ugotovitve sodišča napačne in same sebi v nasprotju. Pojasnjuje, da je odgovorila na tožbo, odgovor konkretizirala in podala dokaze. V odgovoru na tožbo je prerekala vse navedbe tožeče stranke z vsebinsko enakimi navedbami in dokazi kot v zadevi VII P 3266/2004, saj sta predmeta obravnavanega postopka in postopka v zadevi VII P 3266/2004 identična. Poudarja, da je v odgovoru navedla tudi dejstvo, da je izgubila del dokumentacije, zaradi česar je prosila sodišče, da kot odgovor na ponovno tožbo upošteva vsebino ugovora in predlagane dokaze, ki se nahajajo v identični zadevi z opr. št. VII P 3266/2004, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Trdi, da je tudi na glavni obravnavi zaprosila za vpogled v navedeni spis, vendar pa ji je bilo rečeno, da odgovora na tožbo v spisu ni. Slednje se je izkazalo za neresnično, saj je tožena stranka navedeno dokumentacijo iz zaprošenega spisa dobila dne 10.6.2009 (in jo prilaga kot dokaz tej pritožbi). Kljub temu da je tožena stranka navedla razlog svojega zaprosila za uporabo že poslane dokumentacije, ki se je nahajala v drugem spisu, da gre za identični zadevi, da se je tožena stranka udeležila glavne obravnave, kjer je predlog ponovila in da je v odgovoru na tožbo navedla, naj ji sodišče odmeri takso, sodišče toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o dejstvih in predstavi dokaze. Sodišče je s kršitvijo načela kontradiktornosti in na račun kršenja pravic tožene stranke (enako varstvo pravic, 22. člen Ustave RS), oprlo svojo odločitev izključno na navedbe tožeče stranke. V nadaljevanju pojasnjuje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj ni prišlo do zamude s plačilom najemnine. V kolikor bi dolg res obstajal, bi ga tožena stranka pobotala v medsebojni kompenzaciji s tožečo stranko. Glede stroškov tlačnega preizkusa pa navaja, da je bila ves čas v dobri veri, da je, z odvozom plinohrama in plačilom pooblaščeni osebi za odklop in testiranje, zadeva zaključena. Končno tožena stranka v pritožbi opozarja tudi na triletni zastaralni rok.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. V odgovoru na pritožbo opozarja, da gre v predmetni zadevi za spor majhne vrednosti. Pojasnjuje, da je skladno z določbo 458. člena ZPP mogoče pritožbo zoper sodbo izdano v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker pritožba dejansko izpodbija nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (kljub dejstvu, da se tožena stranka v pritožbi sklicuje na kršitve pravdnega postopka), je glede na navedeno določbo le-ta nedvomno nedovoljena. Iz previdnosti pa nadalje pojasnjuje, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni navedla vseh dejstev in tudi ni predlagala dokazov, s katerimi bi se navedena dejstva ugotavljala, temveč je zgolj pavšalno predlagala vpogled v spis z opr. št. VII P 3266/2004. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka v odgovoru na tožbo navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, ne glede na dejstvo, da je to storila že v postopku, ki se je zaključil na podlagi dispozitivnega ravnanja strank. Tožena stranka bi morala vsa dejstva in dokaze, s katerimi se le-ta ugotavljajo, navesti in predlagati že v odgovoru na tožbo, česar pa ni storila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave nista bili storjeni. Tožencu je namreč v postopku bila dana možnost, da se izjavi o trditvah tožnice v tožbi, da navede dejstva s katerimi zahtevku nasprotuje in da predlaga dokaze za svoje trditve, ki pa je ni izkoristil. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za vsebinsko oziroma konkretizirano nasprotovanje tožbenim trditvam ni mogoče šteti pavšalnega sklicevanja na navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki ga je dal v drugem postopku. Pritožnik bi dejstva, zaradi katerih je menil, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, moral ponovno navesti. To bi moral storiti ne glede na to, da je tožeča stranka v obeh postopkih uveljavljala identično terjatev, saj gre za dva ločena postopka, in ne glede na to, da je morebiti res izgubil del dokumentacije. Izguba dokumentacije bi mu namreč lahko preprečevala kvečjemu (ponovno) predložitev dokazov, ne pa ponovitve trditev. Ne glede na to bi v spis VII P 3266/2004 lahko kadarkoli vpogledal in zaprosil za kopije listin (primerjaj 150. člen ZPP). Neupošteven je s tem v zvezi tudi pritožbeni očitek, da je še na glavni obravnavi zaprosil za vpogled v spis VII P 3266/2004. Tudi če bi to res storil (kaj takšnega iz zapisnika namreč ne izhaja), to na odločanje sodišča prve stopnje ne bi (smelo) vplivati. V sporih majhne vrednosti, kamor sodi tudi konkretni, je namreč dopustno navajati dejstva le v tožbi oziroma odgovoru na tožbo in eni pripravljalni vlogi (452. člen ZPP). Z vpogledom v spis bi toženec tako sicer pridobil manjkajočo dokumentacijo, bi pa bil z navedbami v vsakem primeru prepozen in jih zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

6. Ker tožena stranka tožbenemu zahtevku in trditvam, s katerimi ga je tožeča stranka utemeljevala, torej ni konkretizirano ugovarjala, je sodišče prve stopnje pravilno, kot podlago za izvedbo dokaznega postopka in odločanje o tem, katere dokaze bo izvedlo, upoštevalo (le) navedbe tožeče stranke (saj drugih ni bilo) in z njene strani predlagane dokaze. Pritožnik je sicer v odgovoru na tožbo (pravočasno) predlagal vpogled v spis VII P 3266/2004, vendar pa tega dokaza sodišče ni bilo dolžno izvesti ravno zaradi manjkajočih trditev. Izvajanje dokazov, kamor sodi tudi vpogled v spis oziroma listine, ki se v njem nahajajo, je namreč namenjeno ugotavljanju pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih trditev ene od strank. Ravno s takšnim ravnanjem bi sodišče prekršilo meje razpravnega načela.

7. V postopku na prvi stopnji tožena stranka ugovora zastaranja ni uveljavljala in gre v tem pogledu za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

8. Ker gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti, sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (primerjaj 458. člen ZPP). Pritožbeno opozarjanje na določena dejstva s katerimi skuša pritožnik izpodbiti pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, zato pomeni nedopustno poseganje v ugotovljeno dejansko stanje in ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati in na ta del pritožbe posledično ne odgovarja.

9. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa je, glede na dejanske ugotovitve, tudi materialno pravo uporabilo pravilno in ni storilo katere od postopkovnih kršitev na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev v zvezi s tem odpadla. Ker odgovor na pritožbo ni pravdni strošek, ki bi ga bilo v konkretnem primeru upravičeno priznati kot potreben pravdni strošek v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka ta strošek nosi sama.