Jedro

Upoštevaje, da tožnik niti ne nasprotuje ugotovitvi organa, da na dan vložitve vloge zaposlenemu ni izplačal vseh nadomestil plače, je ugotovitev organa, da je tožnik v svoji vlogi podal neresnično izjavo, da je zaposlenim na dan vložitve vloge izplačal vsa nadomestila plače, in odločitev, da mora zato skladno s sedmim odstavkom 47. člena ZDUOP vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi sklepa z dne 25. 2. 2021, pravilna. Bistveno namreč je, ali je tožnik na dan vložitve vloge izplačal vsa nadomestila plače, in ne, ali je to storil morebiti kasneje po tem datumu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik kot delodajalec vrniti sredstva, ki jih je prejel po Sklepu o delnem povračilu izplačanih plač št. 1064-13291/2021-3 z dne 25. 2. 2021 (v nadaljevanju sklep z dne 25. 2. 2021), v višini 5.717,80 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, ter da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ nad tožnikom uvedel postopek nadzora, v katerem je preverjal pravilnost izjav, ki jih je tožnik dal po četrtem odstavku 45. člena Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUOP). Na podlagi pridobljenih podatkov je ugotovil, da je tožnik po 76. členu Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) in 36. členu Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPOPDVE) predložil lažno izjavo, da je zaposlenim na dan vložitve vloge poravnal vsa nadomestila plače. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. V obrazložitvi je dodatno navedel, da je prvostopenjski organ uvedel postopek nadzora nad pravilnostjo tožnikovih izjav glede uveljavitve pravice do delnega povračila nadomestila plače, v okviru katerega je ugotovil, da je tožnik delavcu izplačal nadomestila plače za mesece oktober, november in december 2020 ter za januar 2021 z zamudo in da na dan vložitve vloge (5. 2. 2021) zaposlenim ni izplačal vseh nadomestil plače. Tožnik je pravico do delnega povračila izplačanih plač uveljavljal v obdobju od decembra 2020 do junija 2021. Glede na to je prvostopenjski organ pravilno ugotovil neskladje s tožnikovo izjavo, ki jo je skladno s peto alinejo četrtega odstavka 45. člena ZDUOP priložil vlogi, zato je tožniku utemeljeno naložil vračilo prejetih sredstev. Po določbah ZDUOP se izplačilo nadomestila plače ugotavlja izključno na dan vložitve vloge, zato je brezpredmetno, da je tožnik nadomestila plače delavcu izplačal za nazaj. Prav tako ni mogoče upoštevati tožnikovih navedb glede opravičevanja zamude pri izplačilih nadomestil plače delavcu.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik v tožbi navaja, da toženka ne more zahtevati vračila sredstev v upravnem postopku, ampak v civilnem postopku, kar je poskusila, vendar ni izpeljala do konca, ker se je gospodarski spor VI Pg 899/2022 pravnomočno končal s sklepom o zavrženju tožbe. Glede na to gre za že razsojeno stvar, o kateri toženka ne more sprožiti novega upravnega postopka. Za izterjavo zneska tudi ni podlage. Toženka ne bi smela izdati izpodbijane odločbe, ker je z njo po vsebini odločila drugače, kot v še vedno veljavnem sklepu z dne 25. 2. 2021. Ni sprejemljivo, da toženka zahteva vračilo sredstev, ki jih je tožnik prejel na podlagi pravnomočne odločitve, ki ni bila spremenjena. Z izpodbijano odločbo se poskuša poseči v sklep z dne 25. 2. 2021, ki je pravnomočen in izvršen. Dalje tožnik navaja, da sporne izjave ni mogoče šteti za lažno, ker je bila toženka pravočasno seznanjena z relevantnimi okoliščinami. Tožnik je poskušal preživeti v katastrofalnih gospodarskih razmerah v času pandemije. Toženka bi morala pri odločanju upoštevati vse okoliščine oziroma vsaj dejstvo, da so bile v času odločanja prvostopenjskega organa vse obveznosti do zaposlenega poravnane. Zgolj zato, ker je prišlo do zamika pri plačilu, je nesprejemljivo zatrjevati, da je šlo za lažno izjavo. Izpodbijana odločba je tudi nejasna in neobrazložena. Iz nje ni jasno, ali je organ ugotovil, da je ali da ni tožnik uveljavljal pravice do povračila. Nesporno je, da so bile plače izplačane pred izvedbo postopka nadzora, zato je odločitev nesprejemljiva in v nasprotju z bistvom in namenom zakonskega določila. Toženka zahteva vračilo sredstev, ne da bi prej izdala odločitev, da so bila ta sredstva neupravičeno zahtevana. Na podlagi listin in tožnikovih pojasnil je treba šteti, da ni šlo za lažno izjavo. Tožnik je za delavca izpolnil obveznosti, zato se od njega neupravičeno zahteva vračilo sredstev. Predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis obravnavane zadeve.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

6. Sodišče je 29. 5. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep I U 195/2023-15, da v zadevi odloča sodnik posameznik. Tožnik sestavi sodišča na izrecno vprašanje sodnika na naroku 15. 6. 2023 ni ugovarjal, enako tudi ne toženka do izdaje te sodbe. Toženka se je skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) glavni obravnavi odpovedala.

**Dokazni sklep**

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 do A7, in v upravni spis zadeve.

8. Sodišče je ob upoštevanju 52. člena ZUS-11 zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje tožnika in strank kot prepozna oziroma nedopustna, saj ju tožnik v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta in v pritožbenem postopku ni predlagal, na izrecno vprašanje sodnika na naroku pa ni navedel upravičenih razlogov, zakaj teh dokazov ni mogel predlagati že v upravnem postopku.

9. Pooblaščenka tožnika je na naroku navedla, da je s tem, ko je v okviru upravnega postopka tožnik podajal izjave in se opredeljeval do stališč organov, smiselno predlagal tudi svoje zaslišanje oziroma izjavljanje.

10. Navedeno po presoji sodišča niso upravičeni razlogi, zakaj tožnik teh dokaznih predlogov ni mogel predlagati že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Izjavljanje stranke v upravnem postopku namreč ne pomeni dokaza z zaslišanjem stranke oziroma dokaznega predloga za njeno zaslišanje. Pri pravici stranke do izjave v postopku ne gre za to, da se stranko zasliši kot dokaz, ampak, da se ji da možnost izjavljanja v postopku. To pomeni, da v strankini pravici do izjave v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ni inkludirano zaslišanje stranke (tožnika) kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila. Pravica do sodelovanja v postopku sama po sebi ne pomeni, da je tožnik s tem v upravnem postopku v dokazne namene predlagal tudi svoje zaslišanje.2 **K točki I. izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da mora tožnik kot delodajalec vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi sklepa z dne 25. 2. 2021, v višini 5.717,80 EUR, in sicer iz razloga, ker je tožnik pri oddaji vloge za uveljavitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plač delavcu predložil neresnično izjavo, da je zaposlenim na dan vložitve vloge izplačal vsa nadomestila plače. 13. Izpodbijana odločitev temelji na sedmem odstavku 47. člena ZDUOP. Ta določa, da delodajalec, ki prejema ali je prejemal sredstva po tem zakonu iz naslova ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, prejeta sredstva vrne v celoti, če je pri oddaji vloge za uveljavitev pravice predložil neresnično izjavo, da ima na dan vložitve vloge plačane vse zapadle obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, neresnično izjavo, da ima na dan vložitve vloge izpolnjene obveznosti iz naslova predložitve vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge, ali neresnično izjavo, da je zaposlenim na dan vložitve vloge izplačal vsa nadomestila plače. 14. Med strankama ni sporno, da je tožnik 5. 2. 2021 pri prvostopenjskem organu vložil vlogo za delno povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo na podlagi ZDUOP, ki ji je prvostopenjski organ s sklepom z dne 25. 2. 2021 ugodil in tožniku na podlagi tega sklepa izplačal sredstva. Sporno tudi ni, da je tožnik skladno s peto alinejo četrtega odstavka 45. člena ZDUOP v vlogi med drugim podal izjavo, da je zaposlenim na dan vložitve vloge izplačal vsa nadomestila plače. 15. V predmetnem postopku je toženka ugotovila, da je tožnik delavcu izplačal nadomestila plače za mesec oktober 2020 dne 19. 2. 2021, za november 2020 in januar 2021 dne 22. 3. 2021 ter za december 2020 dne 11. 3. 2021. Temu tožnik ne oporeka, to izhaja tudi iz listin v upravnem spisu. Iz tega sledi, da tožnik na dan vložitve vloge (5. 2. 2021) zaposlenemu ni izplačal vseh nadomestil plače. To med strankama niti ni sporno, saj tožnik v tožbi sam navaja, da je pri izplačilu nadomestil plač prišlo do zamika in opravičuje zamudo.

16. Glede na tako stanje zadeve in upoštevaje, da tožnik niti ne nasprotuje ugotovitvi organa, da na dan vložitve vloge zaposlenemu ni izplačal vseh nadomestil plače, je ugotovitev organa, da je tožnik v svoji vlogi podal neresnično izjavo, da je zaposlenim na dan vložitve vloge izplačal vsa nadomestila plače, in odločitev, da mora zato skladno s sedmim odstavkom 47. člena ZDUOP vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi sklepa z dne 25. 2. 2021, pravilna.

17. Tožnikove navedbe, da sporne izjave ni mogoče šteti za lažno, ker je bila toženka seznanjena z relevantnimi okoliščinami, niso utemeljene. Tožnik je v vlogi podal izjavo, da je zaposlenim na dan vložitve vloge izplačal vsa nadomestila plače, pri čemer ni navajal nobenih dodatnih okoliščin v zvezi s tem, niti ni pristojnega prvostopenjskega organa v vlogi kakorkoli opozoril, da delavcu dejansko ni izplačal vseh nadomestil plače oziroma ni navedel kakršnihkoli razlogov, zakaj ni izplačal nadomestil plače zaposlenemu. Tožnik torej v vlogi ni navajal nobenih dodatnih okoliščin v zvezi z vsebino sporne izjave.

18. Na presojo sodišča tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, s katerimi smiselno opravičuje zamudo pri izplačilu vseh nadomestil plač, saj ZDUOP glede vrnitve sredstev ne predvideva nobenih izjem v zvezi z (ne)resničnostjo sporne izjave. Tožnikovo sklicevanje na dopis z dne 15. 1. 2021, naslovljen na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ne more biti pravno relevantno za ugotavljanje, ali je tožnik v vlogi podal (ne)resnično izjavo. Ta dopis namreč ne more spremeniti (nespornega) dejstva, da je tožnik v vlogi sam navedel, da je zaposlenim na dan vložitve vloge izplačal vsa nadomestila plače, čeprav temu ni bilo tako. Poleg tega ta dopis tudi ni naslovljen na prvostopenjski organ (Zavod RS za zaposlovanje), ki je bil pristojen za odločanje o vlogi in pri katerem je tožnik vložil vlogo za uveljavljanje pravice, temveč ga je tožnik posredoval drugemu organu - Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

19. Navedbe tožnika, da je nadomestila plače zaposlenemu izplačal za nazaj in še pred uvedbo predmetnega postopka nadzora ter da ima (sedaj) vse obveznosti do zaposlenega poravnane, so nepomembne za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve, saj je glede na določbe ZDUOP za presojo pravno relevanten dan vložitve vloge. Bistveno namreč je, ali je tožnik na dan vložitve vloge izplačal vsa nadomestila plače, in ne, ali je to storil morebiti kasneje po tem datumu.

20. Tožbene navedbe, da toženka navaja datume, ki jih tožnik ni navajal, niso utemeljene, saj datumi izplačil nadomestil plač zaposlenemu za relevantno obdobje, kot so navedeni v izpodbijanih odločbah, izhajajo iz listin v upravnem spisu in se ujemajo. Poleg tega konkretnih datumov, kdaj naj bi izplačal nadomestila plač, ne navede niti sam tožnik v tožbi. Prizna pa, da je pri izplačilu nadomestil plač prišlo do zamika.

21. Neutemeljene so tožbene navedbe, da iz prvostopenjske odločbe ni jasno, ali je organ ugotovil, da je tožnik uveljavljal pravico do povračila, ali da ni uveljavljal te pravice. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je organ med drugim navedel: „Na podlagi pridobljenih podatkov in vpogledane dokumentacije je bilo v postopku nadzora ugotovljeno, da je delodajalec: - v obdobju od decembra 2020 do junija 2021 uveljavljal pravico do povračila izplačanih nadomestil plače delavcem na začasnem čakanju na delo.“ Iz tega jasno izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da je delodajalec (tožnik) v relevantnem obdobju uveljavljal pravico do povračila izplačanih nadomestil plače delavcem na začasnem čakanju na delo. Glede na stilsko in slogovno pisanje v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, je treba pri branju in razumevanju besedila že po splošnih slovničnih pravilih upoštevati tudi del povedi, ki je zapisan pred dvopičjem. Poleg tega je drugostopenjski organ v svoji odločbi jasno navedel, da je tožnik pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plače uveljavljal v obdobju od decembra 2020 do junija 2021. S tem je drugostopenjski organ odpravil morebitno nejasnost obrazložitve prvostopenjske odločbe, na katero se sklicuje tožnik.

22. Z izpodbijano odločitvijo toženka tudi ni posegla v pravnomočen sklep z dne 25. 2. 2021, saj gre v obravnavani zadevi za nov upravni postopek po določbah ZDUOP v smislu naknadnega nadzora glede ugotavljanja (ne)resničnosti tožnikovih izjav, ki jih je podal v vlogi. Četudi je med tožnikom in toženko tekel gospodarski spor, pa to ne pomeni, da toženka nima podlage za vodenje obravnavanega upravnega postopka po ZDUOP. Poleg tega se je gospodarski spor zaključil s sklepom o zavrženju tožbe (kar je med strankama nesporno), kar tudi pomeni, da ne gre za že razsojeno stvar, saj sodišče v gospodarskem sporu v zadevi po vsebini sploh ni razsojalo.

23. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II. izreka**

24. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 2 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019.