Jedro

Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne ravna v korist stranke, na drugi strani pa si pred Vrhovnim sodiščem sam zagotavlja položaj, ki ni skladen z namenom njegovega procesnega upravičenja oziroma je ta popolnoma izvotljen, kar pomeni zlorabo procesne pravice.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obdolženka je dolžna plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sklepom I K 10815/2023 z dne 9. 12. 2024 obdolženki A. A. skladno s 70.b členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se bo izvajal v Zdravstvenem domu Nova Gorica, Center za duševno zdravje odraslih, Gradnikove brigade 7, in sicer najdalj za dve leti. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko B. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 19.437,99 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obdolženka po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka v višini 1.593,35 EUR, za katere ji je dovolilo, da jih povrne v desetih mesečnih obrokih, plačila sodne takse pa jo je oprostilo. Višje sodišče v Kopru je s sklepom II Kp 10815/2023 z dne 16. 10. 2025 pritožbi obdolženkinega zagovornika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o stroških tako, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika bremenijo proračun. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženkin zagovornik, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da Vrhovno sodišče "pritožbi" ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obdolženko oprosti obtožbe oziroma podredno, da se zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da zagovornik v bistvenem delu zahteve ponavlja navedbe iz pritožbe, na katere je povsem ustrezno odgovorilo že višje sodišče, medtem ko se vložnik z njegovimi razlogi v ničemer ne sooči.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obdolženki in njenemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil in vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5.Vrhovno sodišče - ob primerjavi pritožbe in zahteve za varstvo zakonitosti - uvodoma ugotavlja, da zahteva skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, s čimer ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča.1 V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer2 - nikakor ne ravna v korist stranke, na drugi strani pa si pred Vrhovnim sodiščem sam zagotavlja položaj, ki ni skladen z namenom njegovega procesnega upravičenja oziroma je ta popolnoma izvotljen, kar pomeni zlorabo procesne pravice.3

6.Glede na navedene uvodne ugotovitve Vrhovno sodišče na navedbe v zahtevi, ki pomenijo prepis pritožbe, odgovarja zgoščeno, izključno s sklicevanjem na razloge pritožbenega sodišča, ki je na vse identične navedbe v pritožbi ustrezno in razumno odgovorilo: (i) glede preložitve naroka, razpisanega dne 12. 12. 2025, in o kršitvi pravice do obrambe v točki 6 drugostopenjskega sklepa; (ii) glede zatrjevane nezakonite izključitve javnosti in o kršitvi 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v točki 7 drugostopenjskega sklepa; (iii) glede premoženjskopravnega zahtevka oškodovanke in primernih možnosti za pripravo obrambe ter odgovora nanj v točki 8 drugostopenjskega sklepa; (iv) glede primernega časa za odgovor na spremembo obtožnice v točki 9 drugostopenjskega sklepa; (v) glede nepravilnega vročanja zagovorniku v točki 10 drugostopenjskega sklepa; (vi) glede zavrnitve dokaznih predlogov, njihovi obrazložitvi in vnaprejšnji dokazni oceni v točkah 22 do 31 drugostopenjskega sklepa; (vii) glede izvrševanja pritiska na osebe, od katerih je policija zbirala obvestila in glede pravnega pouka v točki 13 drugostopenjskega sklepa; (viii) glede nezakonitosti elektronske korespondence med obdolženko in oškodovancema v točki 14 drugostopenjskega sklepa; (ix) glede ustavitve kazenskega postopka in domnevnega umika predloga za pregon v točki 15 drugostopenjskega sklepa; (x) glede izločitve sodnega izvedenca doc. dr. Mateja Kravosa v točki 23 drugostopenjskega sklepa; (xi) glede pristranskosti sojenja in izločitve sodnikov v točkah 18 do 21 drugostopenjskega sklepa; (xii) glede kršitve 169. člena ZKP v točki 17 drugostopenjskega sklepa; (xiii) glede nezmožnosti vpogleda obrambe v kazenski spis v točki 16 drugostopenjskega sklepa, (xiv) glede novega začetka glavne obravnave v točki 11 drugostopenjskega sklepa, (xv) glede pomanjkljive obrazložitve prvostopenjskega sklepa v točki 12 drugostopenjskega sklepa in (xvi) glede nerazumljivosti izreka prvostopenjskega sklepa v točki 5 drugostopenjskega sklepa.

7.V preostalem delu vložnik izpodbija vsebino in pravilnost izvedenskih mnenj, ki so bila pridobljena tekom postopka, ter poskuša drugače prikazati okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma po vsebini - ne glede na zatrjevanja o kršitvi načela in dubio pro reo - želi doseči drugačno presojo izvedenih dokazov, s čimer izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Slednje ne predstavlja razloga, ki bi ga bilo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni predvidena niti odločitev o kazenski sankciji, zato vložnik ne more biti uspešen z navedbami, da izrečen varnostni ukrep psihiatričnega zdravljenja na prostosti ni ustrezen, prav tako pa je iz presoje Vrhovnega sodišča izključena tudi vsebinska odločitev o stroških kazenskega postopka. Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa, je višje sodišče vložniku v tem delu pritrdilo in posledično delno ugodilo pritožbi (točke 35 do 38 drugostopenjskega sklepa), zato slednji povsem protispisno navaja drugače oziroma - enako kot v ostalem pretežnem delu zahteve - odločitev drugostopenjskega sodišča tudi v tem delu v celoti zanemari.

8.Edini del zahteve, ki se razlikuje od pritožbe, je zatrjevanje, da je "obsojenec" (pravilno obdolženka) v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zahtevala, da se opravi javna seja pritožbenega senata višjega sodišča, kjer bo, kot navaja vložnik, "predstavljena pritožba s strani zagovornika in kjer bi obtoženi podal svoje navedbe glede pritožbe". Ker višje sodišče kljub izrecni zahtevi pritožbene seje ni opravilo in se, kot izpostavlja, do pritožbenih navedb vsebinsko ni opredelilo, meni, da je podana kršitev 3., 10. in 11. točke 371. člena ZKP ter 2., 14, 21., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave, 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), prav tako pa tudi kršitev prvega odstavka 378. člena ZKP.

9.Tudi tovrstna kritika vložnika je neutemeljena, saj se je pritožbeno sodišče glede obvestila zagovornika o seji pritožbenega senata korektno opredelilo in razumno ocenilo, da pogoji iz 445. člena ZKP niso podani (točka 4 drugostopenjskega sklepa), medtem ko vložnik argumentov, ki bi omogočali poglobljeno presojo, tudi v tem delu ne ponudi.

C.

10.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso izkazane, zahteva pa v pretežnem delu ne zadosti standardu konkretiziranosti, oziroma je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

11.Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s tarifnimi številkami 7152 in 71111 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obdolženkinem premoženju.

12.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča I Ips 88890/2023 z dne 19. 3. 2026, I Ips 23694/2018 z dne 3. 7. 2025 in I Ips 79989/2022 z dne 21. 11. 2024.

2Vrhovno sodišče je istemu vložniku na izrazito podoben način vložitve zahteve za varstvo zakonitosti že odgovorilo in ga na neustreznost takšnega ravnanja opozorilo v zadeviI Ips 79989/2022 z dne 21. 11. 2024 in nazadnje v zadevi I Ips 88890/2023 z dne 19. 3. 2026.

3O t. i. objektivnih teorijah zlorabe procesnih pravic v kazenskem procesnem pravu, ki v ospredje postavljajo širši družbeni kontekst in (družbeni) namen, zaradi katerega pravni red pravico sploh priznava, ter o spoznavnih vidikih zlorabe procesnih pravic in argumentih o subjektivizaciji oziroma o oblikovanju objektivno-subjektivnih meril zlorabe procesnih pravic, glej P. Gorkič, v: Izvrševanje in zloraba pravice (ur. A. Novak, M. Pavčnik) Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2024, str. 86-106.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 75, 420, 421, 421/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 127

Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 106, 106/1, 106/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.